Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da mora izbiro zavoda opraviti sodišče in ne izvedenec, v izpodbijanem sklepu pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo razlogov, zakaj ni izbralo katerega od drugih treh posebnih socialno varstvenih zavodov. Sodišče prve stopnje zato ni popolnoma ugotovilo pravno relevantnega dejanskega stanja in je izpodbijana odločitev preuranjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotni udeleženec D.. I., rojen , s stalnim prebivališčem ..., z začasnim bivališčem ...., sprejme na varovani oddelek specialnega socialno varstvenega zavoda ... za čas do enega leta.

2. Udeleženec ...v nadaljevanju: pritožnik) s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje ter napačna uporaba materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se po določbi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, smiselno uporablja v nepravdnem postopku, po določbah 30. člena Zakona o duševnem zdravju - ZDZdr pa o zadevah po tem zakonu odloča sodišče v nepravdnem postopku). Pritožnik v pritožbi navaja, da niso izpolnjeni vsi pogoji po določbi 75. člena ZDZdr, saj pritožnik ne izpolnjuje pogoja iz 6. alineje 74. člena ZDZdr (izpolnjevanje drugih pogojev za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva). Pritožnik nima ustrezno verificiranega varovanega oddelka, kar je v svojem mnenju o izpolnjevanju pogojev že pojasnil, nasprotni udeleženec potrebuje takšen verificiran varovan oddelek, pritožnik ne izvaja storitev, kot jih nasprotni udeleženec potrebuje, to je varovani oddelek za osebe z demenco, kot je v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa povzeta ugotovitev sodne izvedenke, da bi nasprotni udeleženec s svojo osnovno diagnozo - demenco, po naravi težav bolj sodil na varovani oddelek katerega od domov starejših. Domovi starejših, ki imajo verificirane takšne varovane oddelke za demenco so: O. d. u. K., D. p. M. D. d.o.o., P. C. s. C., P. C. s. o. Z. T., Z. Ž. T. - K., Z. S. M., D. s. o. R., R. d.o.o. in D d.d., P. C. s. P.. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je sodišče poslalo dopise za sprejem v vse posebne socialnovarstvene zavode, D. n. K., D. L. in S. v. z. H. ter kakšni so bili odgovori glede zasedenosti varovanih oddelkov. Pritožnik je 10. 2. 2020 naslovno sodišče obvestil, da ne izpolnjuje pogojev za sprejem (6. alineja 74. člena ZDZdr) in da je varovani oddelek 108 % zaseden, torej je prezaseden. Pritožnik je v nadaljevanju pritožbe opozoril tudi na prostorsko stisko, da ne izpolnjuje pogojev v skladu s Pravilnikom o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalca institucionalnega varstva ter centrov za socialno delo ter postopkov njihove verifikacije, tudi ne pogojev na podlagi sklepa o verifikaciji varovanega oddelka z dne 12. 9. 2013, ki določa, da lahko na varovanem oddelku prebiva največ 12 oseb. Varovani oddelek je prezaseden in ne izpolnjuje pogojev. Namestitev nasprotnega udeleženca bi vodila v kršitev vrste človekovih pravic, ki jih posameznikom zagotavlja Ustava RS in tudi ZDZdr (kršitev 21. člena Ustave RS ter 12. člena ZDZdr). Odločitev sodišče ne sme biti takšna, da bi na ustavno nedopusten način posegala v takšno človekovo pravico, sodišče mora uresničevati človekove pravice. Z namestitvijo novih uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene oddelke se kršijo in so ogrožene še pravice drugih uporabnikov do zdravstvenega varstva, do duševne in telesne celovitosti, prekomerno je okrnjena njihova svoboda gibanja. Varovani oddelki so namenjeni kratkotrajni namestitvi oseb, ki so zaključile zdravljenje oz. zdravljenje ni več potrebno. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bistvenega izboljšanja zdravstvenega stanja pri nasprotnem udeležencu ni pričakovati, kar pomeni, da bo potreboval doživljenjsko institucionalno varstvo. Glede na potrebe nasprotnega udeleženca je potrebna stalna prisotnost zdravnika psihiatra, tega pritožnik nima, k pritožniku prihaja psihiatrinja enkrat tedensko. Pritožnik opozarja tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS 217/2016, da je treba pri obravnavanju vprašanj s področja socialno varstvenih storitev po ZDZdr, med katere spada tudi institucionalno varstvo, upoštevati tudi ureditev iz Zakona o socialnem varstvu in podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi. Po 16. in 17. točki 2. člena ZDZdr je posebni javni socialno varstveni zavod namenjen varstvu, bivanju in življenju oseb, katero akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo je zaključeno, oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno, varovani oddelek pa je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne neposredne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji. Varovani oddelek posebnega socialnovarstvenega zavoda ni namenjen dolgotrajnemu zdravljenju, temveč zaščiti in varstvu oseb, kjer bolnišnično zdravljenje ni več potrebno. Že zato nasprotnega udeleženca k pritožniku ni mogoče namestiti, ker mu ustrezne obravnave ne more zagotoviti, saj v svojem varovanem oddelku nima ustrezno verificiranega varovanega oddelka. Nasprotni udeleženec ne izpolnjuje pogojev za sprejem pri pritožniku, saj pritožnik ne izvaja ustreznih storitev, ki jih nasprotni udeleženec potrebuje. Varovani oddelek pritožnika je popolnoma zaseden, ne izpolnjuje pogojev iz 4. člena Pravilnika o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter v postopku njihove verifikacije, ki določa, da je v posamezni bivalni enoti varovanega oddelka največ 12 oseb, več o tem je v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019. Pritožnik ne izvaja posebnih varovalnih ukrepov, kot je fiksacija pacienta, kar bi nasprotni udeleženec ob nenadnem poslabšanju zdravstvenega stanja in ogrožanja drugih stanovalcev na varovanem oddelku potreboval, kar ugotavlja sodna izvedenka in tudi sodišče v izpodbijanem sklepu, ker bi za takšne ukrepe potreboval stalno zaposlenega zdravnika, hkrati pa nima primerne sobe, kjer bi se ti ukrepi izvajali. Pritožnik je ob verifikaciji oddelka imel prostor - sobo za umirjanje, ki je bil v celoti oblazinjen, vendar ga je zaradi prezasedenosti varovanega oddelka spremenil v sobo z nameščenima dvema posteljama. Pritožnik je izpostavil tudi dilemo glede izvršljivosti sklepa sodišča prve stopnje, ker glede na trenutne krizne razmere v Sloveniji v smeri prizadevanj za obdelovanje širjenja kapljičnih okužb zaradi novega Korona virusa Kovid - 19, se do nadaljnjega ne sprejema novih stanovalcev, navodilo z dne 18. 3. 2020 je pritožnik priložil pritožbi. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba ni uveljavljala pritožbenega razloga bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP in v zvezi s 30. členom ZDZdr) pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani sklep obremenjen s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP in v zvezi s 30. členom ZDZdr).

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo obstoj vseh pogojev po prvem odstavku 74. člena ZDZdr, saj je pravilno ugotovilo, da gre pri nasprotnem udeležencu za stanje hude in nepopravljive duševne motnja - popoškodbene demence, da bistvenega izboljšanja stanja ni pričakovati (torej akutno bolnišnično zdravljenje ni potrebno), da nasprotni udeleženec potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju, da nasprotni udeleženec ogroža svoje življenje, ker je njegovo vedenje izraziti nepredvidljivo in ogrožujoče, ker odreagira pod vplivom čustev, burno, že ob manjših frustracijah in pri tem ni sposoben razumeti celotnega konteksta situacije ter ni sposoben predvideti nevarnosti, v takih trenutkih ogroža svoje življenje, že večkrat je impulzivno odšel iz trenutnega bivališča neznano kam, da ga je iskala tudi policija, s takšnim početjem je ogrožal svoje življenje, izpostavljen je bil vremenskim neprilikam in ogrožujočim nevarnostim cestnega prometa. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v stanovanju sina, pri katerem prebiva, razbijal pohištvo in razbil radiator, s čimer bi lahko prišlo do hujše premoženjske škode. Sodišče prve stopnje s tem še ni ugotovilo, da je nasprotni udeleženec že povzročil, oziroma da povzroča hudo premoženjsko škodo drugim.

Tako ugotovljeno ogrožanje življenja nasprotnega udelženca pa je posledica nepopravljive duševne motnje - popoškodbene demence, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, kar izhaja iz ugotovitve, da ima hud upad spoznavnih sposobnosti, ki se kaže kot hujša motnja spomina, kot motnja presoje, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti, govornega izražanja in presoje zaradi hudih vedenjskih motenj je izjemno nepredvidljiv in nekritičen do resnosti svojega stanja, ugotovljenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Glede na ugotovitve sodne izvedenke v njenem mnenju, povzetem v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa ni prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potreben prav sprejem v varovani oddelek posebnega socialno varstvenega zavoda - pritožnika. Pritožba ima prav, ko trdi, da iz izvedenskega mnenja izhaja ugotovitev, da bi nasprotni udeleženec glede na svojo osnovno diagnozo - demenco, po naravi težav bolj sodil na varovani oddelek katerega od domov starejših.

6. Pritožba tudi utemeljeno trdi, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe z dopisi pri vseh posebnih socialno varstvenih zavodih.

Iz podatkov v sodnem spisu sicer izhaja, da je sodišče pridobilo informacije o možnosti sprejema nasprotnega udeleženca na varovani oddelek tudi drugih treh posebnih socialno varstvenih zavodov, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo le, da je sledilo glede izbire socialno varstvenega zavoda mnenju izvedenke in želji sina nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora izbiro zavoda opraviti sodišče in ne izvedenec, v izpodbijanem sklepu pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo razlogov, zakaj ni izbralo katerega od drugih treh posebnih socialno varstvenih zavodov. Sodišče prve stopnje zato ni popolnoma ugotovilo pravno relevantnega dejanskega stanja in je izpodbijana odločitev preuranjena.

7. Osebi, ki potrebuje stalen nadzor in varstvo, je potrebno to zagotoviti v okviru institucionalnega varstva. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti okoliščine v vseh štirih posebnih socialno varstvenih zavodih glede možnosti namestitve nasprotnega udeleženca v njihov varovani oddelek in obrazložiti razloge za izbiro posebnega socialno varstvenega zavoda, če bo nasprotnega udeleženca namestilo v poseben socialno varstveni zavod. Sodišče prve stopnje naj prouči razmere v vseh posebnih socialno varstvenih zavodih in okoliščine primera tudi v smeri namestitve nasprotnega udeleženca z odlogom za čas do sprostitve možnosti v enem od teh zavodov, v katerem je pričakovani čas sprostitve možnosti ustrezne namestitve najkrajši (tako odločba VS RS II Ips 11/2020). Da bo sodišče prve stopnje lahko tako ravnalo, pa bo moralo opraviti ponovno poizvedbe pri posebnih socialno varstvenih zavodih.

8. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2019 izhaja, da je namestitev oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju mogoče tudi v varovane oddelke drugih zavodov - predvsem domov za starejše, da te možnosti ni mogoče kar izključiti. Definicija, kaj varovani oddelek socialno varstvenega zavoda je, je vsebinsko enaka v 17. točki 2. člena ZDZdr in po Pravilniku kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije. Zakon torej izrecno ne določa, da bi varstvo odraslih oseb z motnjami v duševnem zdravju lahko izvajali le posebni socialno varstveni zavodi. Tudi po določbah Pravilnika o standardih in normativih socialno varstvenih storitev so upravičenci do institucionalnega varstva, ki je oblika obravnave tudi v zavodu, so upravičenci do storitve tudi odrasle osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju brez omejitve starosti (8. člen citiranega pravilnika, točka B, kot točka C/1). Pri nasprotnemu udeležencu diagnosticirana demenca je posledica poškodbe možganov in ne starosti (nasprotni udeleženec je v 52. letu starosti), kar izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so dokazno podprte z izvedenskim mnenjem.

9. Stališče sodišča prve stopnje, da po ustaljeni sodni praksi splošna prezasedenost vseh varovanih oddelkov na območju Republike Slovenije ne more biti razlog za odklonitev sprejema pacienta v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča, ni pravilno. Takšna sodna praksa je že presežena z odločbama Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2019 in II Ips 11/2020. 10. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku ravna po navodilu v točki 7 te obrazložitve in razišče še okoliščine v zvezi s pritožbeno trditvijo, da v skladu z navodilom Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 18. 3. 2020 socialno varstveni zavodi ne sprejemajo novih stanovalcev. Sodišče prve stopnje naj ugotovi, ali se to navodilo, izdano v smeri prizadevanj za obvladovanje širjenja kapljičnih okužb zaradi Covid-19, razteza tudi na sklepe sodišča po določbah ZDZdr.

11. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje še ni popolnoma ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev, izpodbijana odločitev je posledično preuranjena in je pritožba utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z navodili, kot izhajajo iz gornje obrazložitve (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP in v zvezi s 30. členom ZDZdr).

12. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je glede na obseg pravno relevantnih dejstev, ki jih je še potrebno ugotoviti za presojo utemeljenosti predloga, samo ne more dopolniti postopka, oziroma bo to lažje storilo sodišče prve stopnje. Zaradi vrnitve zadeve v nov postopek pa tudi ne bodo huje kršene pravice strank tega postopka do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec, oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo ali se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika.

Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.