Jedro

Izvedenec je na podlagi listin v spisu sam izračunal količino vgrajene armature, ki je nekoliko nižja od tiste, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. Ob zaslišanju je večkrat odgovoril, da po njegovem mnenju priloge v spisu omogočajo izračun vgrajene količine armature, ki pa seveda ne more biti povsem natančen. Če je bila tožena stranka mnenja, da ji izvedenec ni zadostno odgovoril na njena vprašanja, mu je imela možnost postaviti tudi dodatna vprašanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 3.302,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 8.099,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2020 (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.315,88 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega dela sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Najprej je treba kot neutemeljene zavrniti ponavljajoče se očitke o absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je posamičnim ugotovitvam sodišča vsebinsko nasprotovala, hkrati pa glede istih ugotovitev uveljavljala še omenjeno postopkovno kršitev. Če stranka dejanskim ugotovitvam sodišča vsebinsko nasprotuje, to pomeni, da razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi obstajajo (sicer jim stranka ne bi mogla vsebinsko nasprotovati) in je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

6. Tožeča stranka je opredelila podlago razmerja med pravdnima strankama – Pogodba z dne 5. 9. 2019 (v nadaljevanju: Pogodba); opredelila je vsebino svojega zahtevka – plačilo dodatno vgrajene armature na objektu (za kateri objekt gre, med strankama niti ni sporno); opredelila je podlago vtoževane terjatve – pogodbeno določilo, da se bo morebitna večja količina armature obračunala dodatno1; opredelila je količino vgrajenega materiala in skupno ceno za vgrajeni posamezni sklop materiala (iz zatrjevane količine in skupne cene vgrajenega materiala se enostavno ugotovi tudi cena na enoto materiala); podala pa je tudi navedbe o podlagi za ceno na enoto. To so v obravnavani zadevi zadostne navedbe za ugotovitev sklepčnosti tožbe. Z izvedencem je tožeča stranka dokazovala dejstvo, da je bila zatrjevana dodatna armatura tudi dejansko vgrajena in ni šlo za nedovoljen informativni dokaz, na podlagi katerega bi tožeča stranka šele postavila trditve o tem, katero delo je dejansko izvedla. Na podlagi navedenega so trditve tožene stranke o domnevno pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke, ki naj ne bi prestala niti preizkusa sklepčnosti, neutemeljene.

7. Kar zadeva ugotovitev dejanske količine vgrajenega materiala, je iz navedb tožene stranke razvidno, da je s svojimi ugovori poskušala zamegliti ugotovitev dejanskega stanja. Najprej je treba poudariti, da je natančna ugotovitev količine vgrajene armature nemogoča (do točnih podatkov bi se prišlo le ob rušenju objekta), nedestruktivne metode pa so, poleg tega, da prav tako ne dajejo povsem natančnih rezultatov, povezane tudi z nesorazmernimi stroški2 (strošek nedestruktivnega pregleda naj bi po izvedenčevi oceni znašal od 4.000,00 do 5.000,00 EUR). Zato obrazložitev sodišča, ki je sledilo izpovedi izvedenca, da je mogoče na podlagi listin v spisu z določeno stopnjo točnosti ugotoviti količino vgrajene armature, nikakor ni nejasna in nerazumna, kot je očitala tožena stranka.

8. Sporni zahtevek je del večjega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama po pogodbi z dne 5. 9. 2019.3 Tožena stranka je navedla, da je z izjemo spornega dela terjatev tožeče stranke iz pogodbenega razmerja v celoti plačala. V situaciji, ko tožeča stranka zahteva plačilo za zatrjevano opravljeno delo, se predpostavlja, da je pravilno izpolnila svojo obveznost; breme ugovora nepravilne izpolnitve je na toženi stranki, ki pa napak v izpolnitvi (ki bi preprečevale uporabo objekta) ni zatrjevala. Zato izvedenec, ki je izhajal iz predpostavke pravilno izvršenega dela (v naravi to pomeni objekta v uporabi) in sodišče, ki je to okoliščino povzelo, ni kršilo razpravnega načela.

9. Priča A. A. je ob zaslišanju potrdila, da je v elektronskem sporočilu z dne 17. 9. 2019 potrdil delavniške načrte tožeče stranke, na podlagi katerih se nato izvede vgradnja armature in v katerih je bila upoštevana povečana količina armature. Dejstvo, da tožeča stranka ni priložila tudi priponk elektronskega sporočila, ki ga je poslala omenjeni priči in v katerem so bili delavniški načrti, glede na izpovedano potrditev teh načrtov ni odločilnega pomena. Prav tako je omenjena priča povedala, da je tožeča stranka predložila izjavo o skladnosti vgrajenega materiala s predpisi in da je tožeča stranka odgovorna za solidnost gradnje. Na podlagi navedenih okoliščin je po presoji višjega sodišča ovržena pritožbena navedba, da ni jasno, na podlagi katerih načrtov naj bi tožeča stranka izvajala dela, saj je te informacije tožena stranka prejela.

10. Izvedenec je na podlagi listin v spisu sam izračunal količino vgrajene armature, ki je nekoliko nižja od tiste, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. Ob zaslišanju je večkrat odgovoril (str. 4, 10, 11 prepisa zaslišanja izvedenca), da po njegovem mnenju priloge v spisu (v prvi vrsti načrti v prilogi A33) omogočajo izračun vgrajene količine armature, ki pa seveda ne more biti povsem natančen. Če je bila tožena stranka mnenja, da ji izvedenec ni zadostno odgovoril na njena vprašanja, mu je imela možnost postaviti tudi dodatna vprašanja. Sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni dovolilo vprašanja pooblaščenke tožene stranke, katera dokumentacija bi verodostojno izkazovala dejansko količino vgrajenega materiala, saj je šlo za sugestivno vprašanje. Zato del izpovedi izvedenca, na katerega se je oprla tožena stranka, ni bil odgovor na nedovoljeno vprašanje tožene stranke in ne drži, da naj bi tudi izvedenec potrdil, da naj bi zgolj (naknadno) poročilo o kontroli kvalitete ali poročilo v okviru nadzora verodostojno dokazovalo količino vgrajenega materiala.

11. Tožena stranka si je v pritožbi prizadevala utemeljiti, da naj bi bile listine tožeče stranke neverodostojne, saj naj bi opredeljevale le predvideno količino materiala, medtem ko bi vgrajeno količino materiala (ki je brez rušenja objekta tako ali tako ni mogoče natančno ugotoviti) verodostojno dokazovali načrti, narejeni po vgradnji materiala. Takšno prizadevanje ne more biti uspešno. Če naj bi bil neverodostojen en sklop listin, potem je neverodostojen tudi drugi sklop listin, saj po isti logiki tudi listine po vgradnji ne dokazujejo nujno tudi dejansko vgrajenega materiala. Ali je torej zatrjevani sklop listin verodostojen, je stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje. Dvoma v pravilnost dokazne ocene tožena stranka ni uspela vzpostaviti. Na tem mestu ni odveč znova opozoriti na dejstvo, da predstavlja sporni del le manjši sklop pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Tožena stranka je po lastni navedbi tožeči stranki plačala za opravljena dela po pogodbi z dne 5. 9. 2019 znesek 377.766,04 EUR, zato je neprepričljiva (pa tudi nekorektna) argumentacija, da naj bi tožeča stranka dokumentacijo (ki je bila očitno za plačilo omenjenega zneska zadostna in ustrezna) preprosto potvarjala in prirejala.

12. Tožena stranka je bila v razmerju do tožeče stranke naročnik. Naročnik ima v razmerju do izvajalca pravico nadzorovati izvajanje dela. Z očitkom, da je tožeča stranka naj ne bi obvestila o vgradnji dodatne armature, tožena stranka po vsebini očita, da ji naj ne bi omogočila izvedbe ustreznega nadzora. Vendar je ta navedba ostala na splošni ravni, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil toženi stranki onemogočeno izvajanje nadzora. Višje sodišče znova opozarja na dejstvo, da je sporni zahtevek le manjši del večjega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, medtem ko je v preostalem delu tožena stranka dela tožeče stranke iz istega pogodbenega razmerja v celoti plačala, kar se ob dvomu v ustrezno izvedbo storitev, ki bi izhajala iz pomanjkljivega nadzora, zagotovo ne bi zgodilo.

13. V zvezi z višino cene (1,30 €/kg armature) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da gre za običajno ceno, niti ni navedla, kakšna naj bi bila običajna cena. Tožena stranka je trdila, da naj bi bile trditve tožeče stranke pavšalne in jih niti ni mogla konkretizirano prerekati, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da bi tožena stranka morala ugovarjati, kakšna naj bi bila običajna cena. Pojem običajna cena je pravni standard, ki ga je treba v vsaki konkretni zadevi napolniti z dejanskimi navedbami; teh tožena stranka ni podala. Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, zato je neutemeljen tudi očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ob presoji neprerekanih trditev vseeno ugotavljati, ali gre v skladu s trditvami tožeče stranke res za običajno ceno.

14. Pritožba pa je delno utemeljena glede odmere pravdnih stroškov. Drži, da zakoniti zastopnik tožene stranke na narok dne 14. 12. 2022 ni pristopil, zato niso nastali nobeni potni stroški za prihod na narok in je treba od priznanih potnih stroškov (trikrat po 6,80 EUR) odšteti 6,80 EUR. Ob odštetju 6,80 EUR tako znašajo stroški tožeče stranke 3.929,00 EUR, glede na uspeh (89,85 %) pa 3.530,21 EUR.

15. Prav tako pa je tožena stranka utemeljeno opozorila, da ji sodišče ni priznalo urnine za narok dne 22. 9. 2021 v višini 150 točk. Ne drži pa, da sodišče ni priznalo potnih stroškov pooblaščenke tožene stranke, saj je ta strošek v višini trikrat 23,68 EUR v 38. točki obrazložitve izrecno navedlo. Po prištetju 150 točk urnine znašajo pravdni stroški tožene stranke 2.890 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 2.115,48 EUR, po prištetju potnih stroškov (trikrat po 23,68 EUR) v višini in sodne takse za ugovor v višini 55,00 EUR pa 2.241,52 EUR. Glede na uspeh tožene stranke (10,15 %) je tožena stranka upravičena do povrnitve 227,51 EUR.

16. Po medsebojnem pobotu je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 3.302,70 EUR in v skladu s tem je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči, znižalo na navedeni znesek.

17. V preostalem delu, torej glede glavne terjatve, pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo, ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je višje sodišče odgovorilo le na pritožbene navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo sicer dosegla delno spremembo odločitve sodišča prve stopnje, a le v stroškovnem delu in v zelo majhnem delu. Posledično je višje sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožeči stranki je višje sodišče na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo in 10 točk materialnih stroškov. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Da je bila tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 5. 9. 2019 upravičena zahtevati plačilo dodatno vgrajene armature, tožena stranka v pritožbi ni več problematizirala. 2 Vrednost spornega predmeta pred sodiščem prve stopnje je znašala 9.014,92 EUR. 3 Vrednost pogodbenih del po pogodbi (z izjemo spornega vtoževanega stroška dodatno vgrajene armature)je znašala 377.766,94 EUR.