Jedro

Stranka se lahko razbremeni plačila RTV prispevka le, če sprejemnik odjavi na način, opisan v Pravilniku o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci zavezancu ter o načinu plačevanja RTV prispevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožniku naložil plačilo neplačanih RTV prispevkov za obdobje od meseca marca 2006 do vključno meseca oktobra 2006, s pripadajočimi obrestmi, skupaj 99,26 EUR, in to v 15 dneh od vročitve odločbe.

Zoper odločbo organa prve stopnje je tožnik vložil pritožbo, katero je tožena stranka z odločbo št. 61540-1776/2007/2 z dne 17. 12. 2007 kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik je dne 3. 3. 2008 vložil tožbo zoper odločbo organa prve stopnje katero je dopolnil z vlogama dne 21. 3. 2008 in dne 22. 3. 2008. Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da je sporno zadevo opredelil kot eno, zato organ prve stopnje zadeve ni smel razdeliti in bi moral zadevo obravnavati kot celoto. Celota je bila v tem, da je zadeva opredelila njegov položaj in okoliščine kot lastnika televizijskega sprejemnika, katerega je ustrezno odjavil, kasneje pa je to isto zadevo le osvetljeval z raznih strani. Nasprotno pa je organ prve stopnje v vsem obdobju od leta 2001 do 2008 zahteval natančno predpisano izjavo, te zahteve pa v vsem tem obdobju ni z ničemer osvetlil, zato je izgubila pomen. Zavrača tudi veljavnost obrazcev za odjavo RTV sprejemnika, ki so bili izdani v letu 2006, zadeva pa je potekala od leta 2001. Meni tudi, da je zadeva zastarala in so potekli vsi roki za izterjavo obveznosti. Opozarja na pojem televizijskega sprejemnika, katerega dolžnost je prijava, opozarja pa, da se lahko kupec premisli in televizijski sprejemnik razstavi ali preuredi v druge namene, kar je sam v konkretnem primeru tudi storil. Ne sicer ob nakupu, pač pa kasneje v letu 2001 in je o tem organ prve stopnje tudi ustrezno obvestil. Meni, da ne bi bilo nobene razlike, če bi to storil že ob nakupu, televizijskega sprejemnika pa ne bi prijavil in tako za izterjavo ne bi bilo nobene osnove. Poleg tega meni, da obrazložitev odločbe ni v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka posebnega odgovora na tožbo ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba organa prve stopnje, s katero je tožniku naložil plačilo neplačanih RTV prispevkov za obdobje od meseca marca 2006 do vključno meseca oktobra 2006, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Plačilo RTV prispevka je bilo tožniku naloženo na podlagi 1 odstavka 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija - ZRTVS (Uradni list RS, št. 18/1994 in nadaljnji), po katerem je obveznost plačila navedenega prispevka vezana na imetništvo televizijskega oziroma radijskega prejemnika. V zadevi ni sporno, da je tožnik v letu 1993 s pisnim sporočilom, poslanim po pošti, prijavil televizijski sprejemnik znamke Samsung. Sporno pa je, ali je tožnik televizijski sprejemnik odjavil v skladu s 16. členom Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci zavezancev ter o načinu plačevanja RTV prispevka (Pravilnik; Uradni list RS, št. 39/2000, 19/2000), ki je veljal v času, ko je tožnik podal izjavo, da nima radijskega sprejemnika, da je iz njega odstranil bistvene dele, potrebne za prenos televizijskega signala. Tožnik je tudi zatrjeval, da v letu 2001 televizorja ni vključil niti enkrat, da pa ga noče prodati, vendar ne zaradi televizijskih programov, pač pa zaradi tega, ker ga hoče uporabljati za predvajanje kakšnih posnetkov po videorekorderju. Po presoji sodišča tožnik na opisani način televizijskega sprejemnika ni odjavil na način, predpisan v 16. členu Pravilnika, ki določa, da zavezanec ne plačuje RTV prispevka, če je podal izjavo, da nima več svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, ter da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave ali če nima zagotovljenih tehničnih možnosti za sprejem vsaj enega programa Radiotelevizije Slovenija. Iz podatkov v spisu izhaja, da je organ prve stopnje tožnika večkrat pozval in mu tudi točno napisal kakšno izjavo mora podati, da bi se razbremenil plačila RTV prispevka. Le pravilna odjava sprejemnika, ki je bil, kot izhaja iz upravnih spisov in tudi ni sporno, prijavljen v letu 1993, bi tožnika razbremenila plačila prispevka. Ker tožnik takšne izjave ni podal na predpisan način, je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje, kateri je pritrdila tožena stranka, pravilna in na zakonu utemeljena.

Iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo v sodbi, ni utemeljen tožbeni ugovor, da organ prve stopnje ni imel podlage oziroma, da je tožnika izsiljeval, naj poda natančno predpisano izjavo.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba organa prve stopnje, s katero je ta tožniku naložila plačilo neplačanih RTV prispevkov za obdobje od meseca 2006 do vključno meseca oktobra 2006, zato sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da organ prve stopnje zadeve ne bi smel razdeliti in bi jo moral obravnavati kot celoto. Poleg tega tožnik v tožbi tega ugovora ni konkretiziral, zato sodišče utemeljenosti le tega niti ne more preizkusiti.

Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja terjatve. Po določbi 2. točke 1. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v enem letu zastarajo terjatve radijske in televizijske postaje za sprejem programov. Po določbi drugega odstavka navedenega zakona zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. V obravnavanem primeru je terjatev dospela v plačilo v letu 2006, zato terjatev dne 17. 12. 2007, ko je bila izdana sporna odločba, še ni bila zastarana. Glede na citirano določbo OZ je zastaranje pričelo teči 1. 1. 2007, zadnji zastaralni dan pa je bil dne 31. 12. 2007. Tožnik le pavšalno navaja, da odločba tožene stranke ni sestavljena v skladu z 214. členom ZUP. Po presoji sodišča ta ugovor ni utemeljen, saj obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje dejansko podlago (1., 2. in 3. točka 1. odstavka tega člena) in pravno podlago izreka odločbe (4., 5. in 6. točka 1. odstavka).

Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče tožnika ni oprostilo plačila sodnih taks, saj kljub pozivu sodišča z dne 17. 4. 2008, katerega je tožnik prejel 5. 5. 2008, ni predložil zadnje odločbe o odmeri dohodnine, potrdila o dohodkih v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe, potrdila o skupnem gospodinjstvu, zadnje odločbe o odmeri dohodnine tožnikovim družinskim članom in potrdila o dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe, če ima družinske člane, ter potrdilo o premoženjskem stanju. Po določbi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST; Uradni list RS, št. 98/07 in 20/04) namreč lahko sodišče stranko v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks, vendar le, če na podlagi naštetih dokazil ugotovi, da bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo njeni družinski člani.