Jedro

Ocena primernosti izrečene kazni ne sodi med razloge, ki jih je mogoče uveljavljati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M.P. spoznalo za krivega (točka A) storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter za vsako kaznivo dejanje določilo kazen po eno leto zapora, nato pa po določbah o steku določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in z nadaljnjim pogojem, da mora oškodovancu J.Z. v roku enega leta in pol plačati znesek 7.600.000,00 SIT. Temu oškodovancu je v enaki višini skupaj z zakonitimi obrestmi prisodilo tudi premoženjskopravni zahtevek. Obsojenca je oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper navedeno sodbo in jo spremenilo tako, da je obsojencu za obe dejanji določilo kazni po eno leto zapora, nato pa mu na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Pritožbo zagovornika ter pritožbo okrožnega državnega tožilca zoper oprostilni del sodbe pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 150.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 24.3.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter zaradi kršitve temeljnih ustavnih pravic in svoboščin, opisanih v 22. in 25. členu Ustave. Predlagal je, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavo sodišču druge stopnje in da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži do odločitve vrhovnega sodišča. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila višja državna tožilka K.U.K. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo vrhovno sodišče zavrne, ker ni utemeljena. Ugotavlja, da se zahteva v celoti nanaša na zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede okoliščin v zvezi s kazensko sankcijo, izrečeno obsojencu. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti kot tudi ne zaradi odločbe o kazenski sankciji. Kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, na katere se vložnik sklicuje, pa niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obsojenemu M.P., ki ga je spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, mu določilo za vsako dejanje po eno leto zapora, nato pa določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let z nadaljnjim pogojem, da mora oškodovancu J.Z. povrniti znesek 7.600.000,00 SIT. Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je upoštevalo, da obsojenec do sedaj še ni bil kaznovan, da ni v drugem kazenskem postopku, da sta obe dejanji časovno dokaj odmaknjeni (storjeni sta bili v letih 1993 oziroma 1996) in da ima obsojenec preživninske obveznosti do dveh mladoletnih otrok; obtoževalnih okoliščin sodišče ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, ki je bil mnenja, da izrečena kazenska sankcija ni primerna in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo zaporno kazen. Ocenilo je, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo vse olajševalne okoliščine, da pa jih je precenilo. Posebej je poudarilo, da je obsojenec v obeh primerih pridobil protipravno premoženjsko korist v zelo visokih zneskih (preko 26,7 milijona tolarjev) in da oškodovancu do odločitve višjega sodišča "ni povrnil niti tolarja niti se ni z njim poskušal dogovoriti za način, kako bi nastalo škodo poravnal". Zaradi teže dejanja in obsojenčevega odnosa do posledic je obsojencu za dejanji, za kateri je v zakonu predpisana kazen zapora od enega do osmih let, izreklo zaporno kazen v enaki višini kot prvostopenjsko sodišče. Obsojenec sodišču druge stopnje očita, da se ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, da je obrazložitev njegove sodbe pomanjkljiva in "da ni dojelo, kaj pomeni, da mora biti odločba argumentirana", zaradi česar naj bi kršilo njegove ustavne pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva), poleg tega pa še 8. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Te trditve utemeljuje tudi z obširnim povzemanjem vsebine odločb, v katerih je ustavno sodišče pojasnjevalo vsebino in pomen navedenih ustavnih oziroma konvencijskih jamstev.

Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča izhaja, da se je opredelilo do pritožbenih navedb okrožnega državnega tožilca in zagovornika v zvezi z odločbo o kazenski sankciji in da je navedlo in ovrednotilo okoliščine, ki so bile zanj odločilne pri odločitvi za spremembo kazenske sankcije oziroma izrek zaporne kazni. Odločba je obrazložena na tako konkreten način, da omogoča presojo njene pravne pravilnosti, medtem ko ocena primernosti izrečene kazni, ki je očitno temeljni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ne sodi med razloge, ki jih je mogoče uveljavljati v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Po mnenju vrhovnega sodišča je odločba sodišča druge stopnje obrazložena tako, da ji ni mogoče očitati nobene od kršitev, na katere se sklicuje vložnik zahteve.

Obsojenec sodišču druge stopnje očita tudi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče naj ne bi "dovolj argumentiralo spremembe kazenske sankcije" in ker naj bi bili razlogi njegove sodbe "popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju".

Zatrjevanih procesnih kršitev pa obsojenec ne obrazloži, pač pa navaja, da je sodišče druge stopnje brez potrebe spremenilo kazensko sankcijo, da je selektivno ocenjevalo dejstva (ni ocenilo, da je pogojna obsodba izrečena pod nadaljnjim pogojem, da povrne škodo), da je spregledalo, da je v pravdi pripoznal tožbeni zahtevek, da je oškodovancu skoraj v celoti povrnil dolg in da sta z Z. kasneje še poslovno sodelovala. S takšnimi navedbami obsojenec izraža nestrinjanje z ugotovitvami in vrednotenjem okoliščin, ki so bile podlaga za spremembo kazenske sankcije, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to pa je razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot v postopku na prvi stopnji je bil obsojenec oproščen povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98/a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).