Jedro

Bivši delodajalec tožnice je zanjo plačal prispevke za vštetje časa zaključenega rednega študija v zavarovalno dobo in to pravilno obravnaval kot tožničin drug prejemek iz delovnega razmerja ter temu ustrezno obračunal in plačal davke in prispevke. Tožnica zneska fizično res ni prejela, ker je bil direktno nakazan ZPIZ-u, je pa bil plačan namesto nje in torej podarjen. Darilo je kot boniteta opredeljeno v 7. točki 1. odstavka 39. člena ZDoh-2, ta pa je, v smislu 15. člena ZDoh-2, prav tako predmet obdavčitve z dohodnino. Prostovoljnega dokupa zavarovalne dobe ni mogoče enačiti z odpravnino ali njej podobnim institutom, saj kaj takega iz nobene zakonske določbe ne izhaja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožnici kot davčni zavezanki za leto 2008 odmeril dohodnino v znesku 37.981,59 EUR. Ugotovil je še, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačano akontacijo dohodnine 7.377,90 EUR in mora biti plačana v 30 dneh. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je izdal odločbo na podlagi svojih podatkov in podatkov davčne zavezanke. Letna davčna osnova je ugotovljena v skladu z določbami 109. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-2) in zmanjšana za olajšave znaša 99.933,42 EUR. V nadaljevanju se sklicuje še na 122. in 123. člen ZDoh-2 ter relevantna določila Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT-499-01-458/2009 z dne 21. 9. 2010 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je prejela pritožnica informativni izračun dohodnine za leto 2008, s katerim se ji je v osnovo za dohodnino vštel tudi znesek 94.138,11 EUR drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Ni sporno, da je pritožnici delodajalec, zaradi obojestranskega interesa plačal prispevke za vštetje časa zaključenega rednega študija v zavarovalno dobo. Ta znesek pa je že delodajalec obravnaval kot pritožničin drug prejemek iz delovnega razmerja ter od njega ustrezno obračunal in plačal davke in prispevke. Nima prav pritožnica, ko zatrjuje, da zneska doplačila za zavarovalno dobo ni prejela. Res ga ni prejela v denarju, vendar je bil vsekakor plačan za njen račun, čemur sama niti ne oporeka. V skladu s 15. členom ZDoh-2 zavezanec ne pridobi dohodka le takrat, ko ga prejme izplačanega na svoj račun ali v gotovini, temveč ga lahko doseže tudi v naravi. V danem primeru je v skladu z 2. alineo 224. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPIZ-1) zavezanec za plačilo prispevkov dokupa zavarovalne dobe zavarovanec – torej pritožnica, saj je tudi pridobila neposredne pravice iz tega dejanja. V danem primeru je pritožnica s tem, ko je delodajalec zanjo plačal znesek prispevkov za nakup zavarovalne dobe, pridobila pravico do upokojitve. Ni torej mogoče zanikati pritožničine koristi, ki jo je prejela v naravi, na podlagi plačila delodajalca. S tem, ko je znesek prispevkov Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije nakazal pritožničin delodajalec, je ta dejansko izpolnil pritožničino obveznost. Stanje je torej enako, kot če bi pritožnica sredstva prejela na svoj račun, nato pa bi jih namenila za doplačilo zavarovalne dobe. Zato je vsekakor potrebno šteti, da je pritožnica sporni dohodek dejansko prejela. Znesek drugih prejemkov iz delovnega razmerja pa se pritožnici veljavno všteva v osnovo za odmero dohodnine. Glede pritožničinega ugovora, da je z obdavčitvijo postavljena v slabši položaj, kot če bi prejela odpravnino ob upokojitvi, pritožbeni organ odgovarja naslednje. Pritožnica za svoje trditve, da bi se moral dokup delovne dobe obravnavati kot odpravnina, dokazov ni priložila. Je pa v pritožbi sama navedla, da do odpravnine po Zakonu o delovnih razmerjih ni bila upravičena. Pritožnica se zato ne more izenačiti z osebami, ki so prejemniki odpravnine, če pravice do odpravnine sploh ni imela. To pravico delavec pridobi, ko izpolni pogoje za upokojitev. Te pa je pritožnica izpolnila šele po tem, ko ji je delodajalec že financiral dokup zavarovalne dobe. Določba 99. člena Zakona o delovnih razmerjih v povezavi s 159. členom ZPIZ-1 določa, da se dokup delovne dobe izvede namesto izplačila odpravnine le v primeru, če delavcu delovno razmerje preneha iz poslovnih razlogov. V takem primeru je zavezanec za plačilo dokupa zavarovalne dobe delodajalec, za kar pa v danem primeru ne gre.

Tožnica v tožbi odločitev davčnih organov graja. Pojasnjuje, da je njen delodajalec, ravnal v skladu s stališči in zahtevami tožene stranke, objavljenimi na njeni spletni strani, v katerih trdi, da so plačila za dokup delovne dobe obdavčljiva. Podlage za takšno tolmačenje tožena stranka nima ne v Ustavi RS, ne v pozitivni zakonodaji. Pri tem se sklicuje na 147. člen Ustave RS, ter njen 23. in 25. člen. Meni, da navedenega plačila ni mogoče šteti za izplačilo obdavčljivega osebnega prejemka. Pri tem se sklicuje na 41. člen ZDoh-2, ki govori o tem, da se dohodek iz delovnega razmerja zmanjša za obvezne prispevke za socialno varnost. To pa pomeni, da omenjenih izplačil zato ni mogoče šteti za boniteto delavcu. Kršeno je načelo enakosti pred zakonom. Za nastanek obdavčitve ne more biti odločujoče, na kakšen način so bili plačani prispevki, ali ob izplačilu plače, ali ob dokupu zavarovalne dobe. Stališče tožene stranke krši tudi načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Dokup zavarovalne dobe ni naštet med bonitetami iz 2. odstavka 39. člena ZDoh-2. Poleg tega pa sama vsebina tega plačila nasprotuje naravi bonitete. S plačilom prispevkov, nakazanih na račun ZPIZ, tožeča stranka ni prejela nobenega dohodka. Zato je tudi delodajalec ravnal nezakonito, ko je DURS-u poročal o izplačilu bonitete. Dokupa ni mogoče šteti kot darila ali ugodnosti, ki jo delodajalec nameni delojemalcu, kar je značilno za boniteto, temveč gre za pravico delavca, ki izvira iz zakona, podobno kot pravica do odpravnine. Odpravnine ob upokojitvi so davka oproščene v smislu 1. odstavka točka 7 44. člena ZDoh-2, dokup zavarovalne dobe pa je po razlagi DURS v celoti obdavčen. Gre za nedopusten poseg v lastnino tožeče stranke, zato pomeni kršitev 33. člena Ustave RS.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in ugotovi, da plačilo prispevkov za dokup pokojninske dobe ne predstavlja izplačila drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Podrejeno sodišču predlaga, naj v skladu s 156. členom Ustave RS prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, saj je neustavna zakonska ureditev, ki dopušča toženi stranki reševanje tovrstnih vprašanj s splošnim pojasnilom. Obravnavani zakon je neustaven iz razloga, ker gre za kršitev 2., 14., 33. in 147. člena Ustave RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v danem primeru tožnica nikoli ni zatrjevala, da je bil dokup zavarovalne dobe za čas študija izveden v okviru prenehanja delovnega razmerja presežnemu delavcu. V pritožbi je celo sama navajala, da do izplačila odpravnine po Zakonu o delovnih razmerjih ni bila upravičena, ter da je bila njena upokojitev oziroma prenehanje delovnega razmerja v interesu obeh strank, torej delavca in delodajalca. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Dejstva, relevantna za presojo tega upravnega spora, med strankama niso sporna. Tožničin bivši delodajalec, je zaradi obojestranskega interesa plačal za tožnico prispevke za vštetje časa zaključenega rednega študija v zavarovalno dobo v višini 94.138,11 EUR. Ta znesek je delodajalec obravnaval kot tožničin drug prejemek iz delovnega razmerja ter od njega ustrezno obračunal in plačal davke in prispevke. Plačilo omenjenih prispevkov je bila dolžnost tožnice, saj ji v danem primeru omenjeni znesek ni bil izplačan niti kot odpravnina, niti ni tožnici prenehalo delovno razmerje kot presežni delavki, kar med strankama ni sporno. Tožnica spornega zneska fizično res ni prejela, ker je bil direktno nakazan ZPIZ-u, je pa bil plačan namesto nje in torej podarjen. V zvezi z navajanjem tožnice, da pri spornem plačilu prispevkov tožnici ni šlo za boniteto, niti za darilo, sodišče pripominja, da je darilo kot boniteta opredeljeno v 7. točki 1. odstavka 39. člena ZDoh-2, ta pa je, v smislu 15. člena ZDoh-2, prav tako predmet obdavčitve z dohodnino. Prostovoljnega dokupa zavarovalne dobe ni mogoče enačiti z odpravnino ali njej podobnim institutom, saj kaj takega iz nobene zakonske določbe ne izhaja. Dokup zavarovalne dobe tudi ni bila zakonsko predpisana obveznost tožnice, pač pa je v zakonu, zgolj zaradi lastnega interesa tožnice, predvidena taka možnost, glede katere pa je tožnica lahko prosto presodila, ali se za odkup odloči, ali ne. Načelo enakosti pred zakonom v danem primeru ni kršeno, saj zakon velja za vse enako, prav tako tožnica tudi sama priznava, da je pravno mnenje DURS-a v zvezi z omenjenim vprašanjem, objavljeno na njenih spletnih straneh ter torej poznano v naprej in veljavno za vsakogar. Po mnenju sodišča pa je omenjeno mnenje, glede na vse navedeno, tudi pravilno. Dejansko bi bili v neenakopravnem položaju tisti davčni zavezanci, ki so prispevke za dokup delovne dobe plačali sami, česar pa tožnici, čeprav je bila to njena dolžnost, ni bilo treba.

Tako se izkaže, da so navedbe tožnice o tem, da gre pri odmeri tožničine dohodnine za uporabo neustavnih določil zakona, neutemeljene. Sodišče namreč zatrjevanih neustavnosti ne najde.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.