Jedro

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke prevzete obveznosti na podlagi treh sklenjenih pogodb o sofinanciranju treh mladih raziskovalcev.

Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od trenutka, ko je tožnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pa vse do njene izpolnitve (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena OZ). Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tožeča stranka je imela torej čas uveljaviti plačilo pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo namreč ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj sicer zapadlega dela pogodbene kazni), temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni.

Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, lahko pa jo seveda poda tudi prej, to je takrat, ko dolžnik pride v zamudo. V konkretnem primeru je bilo iz dopisov tožeče stranke jasno razvidno, da bo pogodbeno kazen uveljavljala.

Sodišče prve stopnje bi moralo hkrati z odločitvijo o pogodbeni kazni odločiti tudi o njenem ugovoru sorazmernega znižanja (252. člen OZ). Ker gre po mnenju tega senata za materialnopravni ugovor, ga je trebaobravnavati ob odločitvi o plačilu pogodbene kazni.

Izrek

I. Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o podlagi tožbenega zahtevka zavrne in se v tem delu z vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka potrdi sodba sodišča prve stopnje, v delu, ki se nanaša na odločitev o višini tožbenega zahtevka in glede odločitve o stroških postopka se pritožbi ugodi ter se izpodbijana sodba v I. točki izreka glede višine tožbenega zahtevka in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po vročitvi prepisa sodbe plačati 69.755,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2018 do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 4.161 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, v povezavi s kršitvami 22. in 33. člena Ustave RS, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

Meni, da je sodišče začetek teka zastaralnega roka za uveljavitev pogodbene kazni po pogodbi o sofinanciranju za mlado raziskovalko A. A. neustrezno tolmačilo, zaradi česar je prišlo do nepravilnega zaključka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je v konkretni zadevi relevanten petletni zastaralni rok, ki začne teči od prvega dne po dnevu, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. A. A. bi morala svojo obveznost po pogodbi in aneksih izpolniti najkasneje 6. 3. 2011. Prvi naslednji dan, torej 7. 3. 2011 je začela teči pogodbena kazen zaradi zamude, posledično pa tudi zastaranje terjatve po plačilu pogodbene kazni. Zastaranje je nastopilo po poteku petih let, torej 7. 3. 2016, tožba, vložena 29. 1. 2018 pa je glede tega dela zahtevka posledično prepozna.

Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje oziroma povsem neustrezno in parcialno tolmačilo 32. in 33. člen sklenjenih pogodb. Po določilu prve alineje 32/I člena pogodbe tožnik ne odstopi od pogodbe, tudi če gre za bistveno odstopanje od programa, če je vzrok zanj nepričakovan dogodek, ki ga mladi raziskovalec in izvajalec (toženec) nista mogla predvideti in pričakovati. Glede na navedeno je tožena stranka povsem upravičeno štela, da je tožeča stranka, ki kljub bistvenemu odstopanju ni odstopila od pogodb, sprejela dejstvo, da je (časovno) odstopanje od programa posledica za toženo stranko objektivno nepredvidljivih in tudi nepreprečljivih dogodkov. Določbo 33. člena pogodb je torej treba razlagati v korist šibkejše stranke - tožene stranke, konkretno torej na način, da pride v povezavi z 32/I členom pogodbe v poštev le v primeru s strani izvajalca zakrivljene zamude. Tožena stranka je torej pogodbo podpisala v dobri veri, da jo ta člen v celoti ščiti za te posebne primere in posledično s tem v zvezi ne bo utrpela nobenih neugodnih posledic. Tožena stranka dodatno izpostavlja, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bila pogodbena določila jasna in da posledično ne pride v poštev splošno pravilo, da se v primeru nejasnosti pogodba razlaga v korist šibkejše stranke. Kot izhaja iz vsebine te pritožbe in iz celotnega postopka je bilo namreč jasno, da sta pogodbeni stranki 32. oziroma 33. člen razumeli različno, torej je nejasnost na tem mestu obstajala. Velja poudariti, da je bilo glede na naravo posla jasno, da je rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe, kar je zagovarjala tudi tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je torej svojo odločitev utemeljilo v nasprotju s trditvami tožeče stranke, torej v nasprotju z dejstvi, vsebovanimi v sporu. Ker tožeča stranka od pogodb ni odstopila, je šteti, da je odstopanje vendarle pripisala nepričakovanemu dogodku, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati niti preprečiti.

Sodišče prve stopnje je v primeru mladega raziskovalca B. B. in mlade raziskovalke A A. neustrezno oziroma pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in nepravilno zaključilo, da je bilo sporočilo o uveljavljanju pogodbene kazni pravočasno. Tožena stranka je o uspešnem zagovoru doktorata mladega raziskovalca B. B. obvestila tožečo stranko z dopisom št. 56/15 z dne 27. 10. 2015. Doktorat je bil sicer uspešno opravljen 21. 10. 2015. Tožeča stranka je zahtevo za plačilo pogodbene kazni na toženo stranko naslovila 20. 1. 2015, torej eno leto in osem mesecev po izteku roka za zaključek doktorata po pogodbi (šteto z njenim podaljšanjem). Tožena stranka je o uspešnem zagovoru doktorata mlade raziskovalke A. A. obvestila tožečo stranko z dopisom z dne 26. 3. 2014. Doktorat je bil sicer uspešno opravljen 24. 3. 2014. Tožeča stranka je zahtevo za plačilo pogodbene kazni na toženo stranko naslovila 2. 4. 2014, torej teden dni po sprejemu zakasnele izpolnitve. Tudi tu ni šlo za pravočasno obvestilo in bi bilo treba tudi ta del zahtevka zavrniti.

Tožena stranka nadalje meni, da bi morala biti razbremenjena svoje odgovornosti glede mlade raziskovalke A. A. tudi za preostalo obdobje (šestih mesecev in deset dni) glede katerega je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku sicer ugodilo. Tožena stranka je na tem mestu razbremenjena odgovornosti iz razloga finančne krize (enako tudi glede B. B.), na katero ni mogla vplivati. Sodišče je namreč odločilo, da gospodarska kriza ne more biti razlog za razbremenitev odgovornosti, po drugi strani pa, da tožena stranka ni dokazala posledic gospodarske krize, ki bi vplivale na njeno razbremenjenost odgovornosti. S tem v zvezi tožena stranka opozarja, da sodba v tem delu nasprotuje konkretnim izpovedbam strank in prič, ki so jih podale tekom postopka. Zakoniti zastopnik tožene stranke C. C. je na naroku jasno izpovedal, kako močno je bilo poslovanje tožene stranke oslabljeno in ohromljeno (krčili so poslovne prostore, celotni strokovni kader je bil odpuščen in so šli v druge službe). Priča D. D. je izpovedala, da se je tožena stranka zaradi gospodarske krize popolnoma sesula. Tudi priča E. E. je opisoval posledice gospodarske krize, predvsem, da so morali iskati druge službe ter da so prodajali opremo. Tudi priča B. B. je izpovedal, da niso več imeli vrhunske opreme, ki jo je nujno potreboval pri delu, ker so jo bili primorani prodati. Ne drži, da bi bila finančna kriza v razmahu že v letu 2008, ko je tožena stranka podpisovala navedene pogodbe. Padec banke Lehman Brothers, ki je sprožil krizo, se je zgodil 15. septembra 2008, v Evropo pa je finančna kriza prišla šele leta 2009, ko so bile pogodbe že podpisane. Jasno je, da je v tržnem segmentu tožene stranke, ki je izvajala storitev prestižnega pomena, prišlo do upada naročil in bistvenega zmanjšanja zanimanja za storitve prav zaradi krize, saj so po celem svetu začeli varčevati oziroma sredstva uporabljati le za najnujnejše zadeve. Prav tako sodišče prve stopnje glede A. A. ni upoštevalo trditev in dokazov tožene stranke v smeri, da A. A. ni smela uporabljati aparata, saj je uporabo prepovedal prof. G. G., ker naj A. A. z napravo ne bi znala rokovati. Omenjeno dejstvo ne drži, saj je imela A. A. ustreznega mentorja, ki jo je uvedel v samo delo. Glede B. B. tožena stranka dodaja, da tudi v tem delu prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo razbremenitve odgovornosti tožene stranke, saj ni upoštevalo izpovedb prič, ki so potrdile, da je bila zavrnitev prvotne teme nepričakovana in da tožena stranka ni bila kriva za zamudo pri doktoratu. Nadalje pritožba še opozarja na neenakopravno obravnavo enakih primerov s strani tožeče stranke in izpostavlja primere J., d. o. o., K., d. o. o. ter L., d. o. o. Prvostopenjsko sodišče se v izpodbijani sodbi tudi ne opredeli do sorazmernosti pogodbene kazni.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejo uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke prevzete obveznosti na podlagi dne 7. 5. 2008 sklenjene pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva P. P., št. 01, dne 26. 1. 2009 sklenjene pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva B. B., št. 02 in dne 7. 5. 2008 sklenjene pogodbe o sofinanciranju mlade raziskovalke iz gospodarstva A. A., št. 03. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen po podlagi, po višini pa delno.

8. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev glede podlage tožbenega zahtevka v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča, ki jih pritožbeni očitki glede podlage zahtevka ne omajajo. V pritožbi tožena stranka v bistvenem ponavlja ugovorne navedbe oziroma vztraja pri že podanih argumentih, na katere je pravilno odgovorilo in se do njih v celoti opredelilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče pravzaprav le ponavlja in v kratkem še dodaja.

9. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja pravilno zavrnilo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od trenutka, ko je tožnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pa vse do njene izpolnitve (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonik2). Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev.3 Tožeča stranka je imela torej čas uveljaviti plačilo pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo namreč ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj sicer zapadlega dela pogodbene kazni), temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni4. Glede na navedeno materialnopravno stališče je petletni zastaralni rok začel teči 25. 3. 2014, ko je mlada raziskovalka A. A. izpolnila pogodbeno obveznost in se do vložitve tožbe, 29. 1. 2018, še ni iztekel. 10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri tem, da tožeča stranka ni pravočasno sporočila, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni. Namen petega odstavka 251. člena OZ je namreč v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, lahko pa jo seveda poda tudi prej, to je takrat, ko dolžnik pride v zamudo. V konkretnem primeru je bilo iz dopisov tožeče stranke jasno razvidno, da bo pogodbeno kazen uveljavljala. V dopisu z dne 1. 4. 2014 za B. B. je tožeča stranka navedla, da bo, ko bo tožena stranka dostavila original potrdila o opravljenem doktoratu, ravnala skladno s 33. členom pogodbe št. 02, torej je iz navedenega dopisa jasno razviden namen tožeče stranke, da bo zaradi prekoračitve roka za izpolnitev pogodbenih obveznosti zahtevala plačilo pogodbene kazni, zaradi česar, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožena stranka ni mogla biti več v negotovosti glede vprašanja, ali bo tožeča stranka zahtevala vračilo dela izplačanih sredstev. Tudi glede A. A. je iz dopisa tožeče stranke z dne 24. 9. 2012 razviden namen tožeče stranke po uveljavitvi plačila pogodbene kazni, poleg tega pa je tožeča stranka po prejemu obvestila o izpolnitvi pogodbene obveznosti in sprejemom pogodbene izpolnitve nemudoma, to je v roku petih dni, toženi stranki posredovala zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba 32. in 33. člen pogodbe o sofinanciranju razlagati ločeno. Določba 32. člena pogodbe namreč tožeči stranki daje pravico odstopiti od pogodbe v primeru taksativno naštetih okoliščin, v 33. členu pa so eksplicitno in specialno določene posledice zamude z izpolnitvijo. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo 83. člena OZ, ki se uporablja le za razlago nejasnih pogodbenih določil, vendar v konkretni zadevi za tak primer ne gre. Pogodbeno določilo 32. člena je jasno in nedvomno. Okoliščina, da je tožena stranka določilo tolmačila napačno, ne pomeni, da je določilo nejasno. Tudi določba 33. člena pogodbe je objektivno jasna in jo je treba uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ). V navedenem pogodbenem zapisu, da je tožena stranka v primeru nepravočasne pridobitve doktorskega naziva dolžna vrniti del izplačanih sredstev ni nobene nedvoumnosti oziroma nejasnosti. Tožena stranka pa v postopku tudi ni uveljavljala, da bi bila skupna volja pogodbenih strank drugačna od zapisane.

12. Ugotovljeno dejstvo, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, je v korist tožene stranke, saj bi bila v nasprotnem primeru ob nastopu zamude na podlagi zakona pogodba avtomatično razvezana. S prenehanjem pogodbe bi odpadla pravna podlaga in tožena stranka kot prejemnica izpolnitve ne bi več imela pravne podlage, da izpolnitev obdrži, kar pomeni, da bi morala vrniti celoten znesek izplačanih sredstev, ki pa je višji od vtoževanega.

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je dokazala oprostitvene razloge v smislu 250. člena v povezavi z 240. členom OZ, ker naj bi do zamude z izpolnitvijo prišlo iz vzroka, za katerega tožena stranka ne odgovarja. Pritožbeno sodišče pritrjuje obsežni dokazni oceni sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da se tožena stranka ni uspela razbremeniti odgovornosti za plačilo pogodbene kazni in je pritožbene navedbe ne omajajo.

14. Trditvena podlaga tožene stranke glede okoliščin, ki so privedle do njenih finančnih težav, je nezadostna ter premalo konkretizirana. Sklicevanje na gospodarsko krizo se namreč lahko uspešno uveljavlja le, če so navedena ustrezna dejstva in predloženi dokazi. Tožena stranka ni konkretno navedla niti dohodkov pred in po zatrjevani gospodarski krizi niti ni konkretno navedla, katera konkretna naročila in v kakšnem obsegu naj bi po njenem zatrjevanju „upadla“. Tudi izpovedbe prič, na katere se sklicuje v pritožbi, brez konkretizacije trditvene podlage ne zadostujejo. Gospodarska kriza se v skladu s teoretičnimi izhodišči5, ki jim sledi tudi sodna praksa6, lahko uspešno uveljavlja le, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: 1. spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, 2. odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, 3. vpliv teh okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, 4. kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, 5. kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in 6. kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.

15. Na izid konkretnega sodnega postopka ne more vplivati dejstvo, kako je tožeča stranka ravnala z drugimi pogodbenimi partnerji.

16. Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor tožene stranke glede podlage tožbenega zahtevka in pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje o podlagi tožbenega zahtevka materialnopravno odločilo pravilno, je pritožbeno sodišče z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

17. Pritožba tožene stranke pa je utemeljena glede višine tožbenega zahtevka. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo hkrati z odločitvijo o pogodbeni kazni odločiti tudi o njenem ugovoru sorazmernega znižanja (252. člen OZ). Ker gre po mnenju tega senata za materialnopravni ugovor, ki ga je treba ob odločitvi o plačilu pogodbene kazni obravnavati, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki izreka glede višine tožbenega zahtevka in posledično v stroškovnem izreku razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. Pritožbeno sodišče pritožbene obravnave ni razpisalo, saj je glede na naravo stvari in okoliščin primera ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo, pri čemer je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Upoštevati je namreč treba, da bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti vse pravno odločilne okoliščine glede ugovora nesorazmernosti pogodbene kazni in če bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. 19. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati ugovor tožene stranke7 ter o tožničinem tožbenem zahtevku v razveljavljenem obsegu ponovno odločiti.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 484/1995 z dne 12. 12. 1996 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 328/2018 z dne 22. 5. 2018. 4 Glej VSL sklep I Cp 340/2019 z dne 8. 5. 2019. 5 P. Grilc, Gospodarska/finančna kriza kot spremenjena okoliščina, Pravni letopis, GV Založba, Ljubljana 2011, stran 40. 6 Glej VSL I Cpg 772/2013, VSL I Cp 517/2017, VSL II Cp 1934/2020. 7 Ali zadevo še pred pravnomočnostjo te zadeve združiti z eventualno nasprotno tožbo.