Jedro

Z izpodbijano odločbo je vlogi tožeče stranke v celoti ugodeno in obročno odplačilo davčnega dolga dovoljeno v treh obrokih, kar je za stranko najugodnejša odločitev o zahtevku na podlagi 103. člena ZDavP-2. Če stranka želi obročno plačilo v več obrokih, mora to uveljavljati z vlogo na podlagi 101. člena ZDavP-2, po katerem je mogoče zaprositi za obročno plačilo v največ 24 mesečnih obrokih, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo na podlagi 103. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) ugodil vlogi tožeče stranke za obročno plačilo davka iz naslova prodaje nepremičnin in dovolil, da davek in obresti v skupnem znesku 1.541,90 EUR plača v treh obrokih v višini in v rokih, kot izhaja iz izreka.

Z odločbo druge stopnje št. DT-499-31-443/2009-2 z dne 23. 2. 2010 je pritožbeni organ pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožeča stranka dne 8. 12. 2008 vložila vlogo za obročno plačilo davka na podlagi 103. člena ZDavP-2, po kateri se lahko davčnemu zavezancu – fizični osebi, ki ne opravlja dejavnosti in ni zmožna plačati davka in zagotoviti zavarovanja, dovoli obročno plačilo davka v največ 3 mesečnih obrokih. Z izpodbijano odločbo je bilo vlogi ugodeno in tožeči stranki omogočeno plačilo v 3 obrokih, kar je najdaljše obdobje plačevanja, ki ga zakon na tej podlagi omogoča. Na pravilnost odločitve ne more vplivati v pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnici višina davčnega dolga in s tem višina posameznega obroka nista bila znana. Sicer pa pritožbeni organ ugotavlja, da gre za obveznost, ki je bila tožeči stranki odmerjena z odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin. Kolikor tožnica želi obročno plačilo v več obrokih, mora to uveljavljati z vlogo na podlagi 101. člena ZDavP-2, po katerem je mogoče zaprositi za obročno plačilo v največ 24 mesečnih obrokih, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je posledica krivičnega postopka in nepravilnosti pri prodaji premoženja (iz katere izvira davčna obveznost).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Z njo je vlogi tožeče stranke v celoti ugodeno in obročno odplačilo davčnega dolga dovoljeno v treh obrokih, kar je za stranko najugodnejša odločitev o zahtevku na podlagi 103. člena ZDavP-2. Na pritožbene ugovore pravilno odgovori že davčni organ druge stopnje, ki tožnico, kot prava neuko stranko, tudi pouči o možnosti in pogojih, ki jih, za obročno plačilo davčnega dolga v več obrokih, določa zakon.

Razlogov, ki jih v tožbi uveljavlja tožeča stranka, v upravnem sporu ni mogoče z uspehom uveljavljati. Predmet tega upravnega spora je namreč izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve davčnega organa o obročnem plačilu davčnega dolga, ne pa tudi pravilnost odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin, prodanih v sodnem izvršilnem postopku ali celo sodnih odločb, ki so bile podlaga za izvršbo in tistih, izdanih v sodnem izvršilnem postopku.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1). V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1.