Jedro

Teorija dopušča možnost, da sodišče ob uporabi zakonske dikcije „upoštevanje vseh okoliščin primera“, uporabi metodo ločevanja po temelju in po višini, a je ta metoda namenjena primerom, ko mora stranka bistveno več napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, ne zgolj v primeru, ko pri odločanju o višini zahtevka izvedenec upošteva tudi morebitne predhodne zdravstvene težave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 753,07 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka in predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbe v roku 15 dni od izdaje drugostopenjskega sklepa, po tem pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, stroški sodnega izvedenca niso odvisni od višine tožbenega zahtevka, temveč se nagrada odmerja v odvisnosti od obsega dokumentacije. Tako so stroški izvedenca neodvisni od ugotovljenega razmerja med višino tožbenega zahtevka in prisojenim zneskom. Te stroške izvedenca je povzročila tožeča stranka. V sodni praksi se pri odškodninskih pravdah uspeh strank ovrednoti ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Tožena stranka je ves čas postopka, kljub temu da je priznavala temelj tožbenega zahtevka, vztrajala, da je škoda nastala kot posledica predhodne prometne nesreče, ki ni bila predmet tega postopka. Smiselno je izpodbijala obstoj vzročne zveze, kar pomeni, da je ugovarjala temelju tožbenega zahtevka. Izvedenec ni ugotavljal le vrste in intenzitete telesnih in duševnih bolečin, ki jih je tožeča stranka trpela zaradi v predmetnem pravdnem postopku obravnavane nesreče, temveč tudi razmejitve škodnih posledic predhodne prometne nesreče od škodnih posledic obravnavane prometne nesreče. Pri dokazovanju temelja tožbenega zahtevka je uspela v celoti. Zaradi izpodbijanja vzročne zveze je bilo tudi izvedensko delo dražje, saj je moral izvedenec pregledati obsežnejšo dokumentacijo. Ker je tožnik po temelju uspel v celoti, bi morala tožena stranka povrniti vse stroške sodnega izvedenca v višini 560,74 EUR ter 300 odvetniških točk za narok z dne 11. 5. 2009, 250 točk za prisotnost ter 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Pri skupni oceni deleža bi bilo treba upoštevati aritmetično sredino obeh uspehov. Tožena stranka ni potrebovala za zastopanje pooblastiti zunanjega odvetnika, glede na to, da ima za zastopanje zaposlene kvalificirane pravnike. Drugi pripravljalni spis tožene stranke z dne 20. 3. 2009 ne vsebuje pravno relevantnih dejstev in dokazov, zato ne predstavlja potrebnega pravdnega stroška.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obširni pritožbi tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je prisodilo stroške postopka na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) po načelu uspeha v pravdi, pri čemer je smiselno izhajalo iz dejstva, da je tožena stranka priznala temelj tožbenega zahtevka. Pritožnik izpodbija to ugotovitev, ker naj bi tožena stranka cel postopek vztrajala na stališču, da je vzrok za utrpele poškodbe tožnika, ki so predmet tega postopka, posledica prej utrpele prometne nesreče, ki jo je sam tudi priznal. Sodišče druge stopnje ne sledi razlogom, ki jih ponuja pritožnik. V predmetni zadevi tožena stranka ni nasprotovala vzročni zvezi kot elementu odškodninske odgovornosti za povzročeno prometno nesrečo. Tožena stranka je namreč priznala, da se je prometna nesreča dejansko zgodila, da je njena zavarovanka v celoti odgovorna za njo, torej tudi za morebitne poškodbe tožnika, brez ugovarjanja soprispevka tožnika, in da je bilo njeno vozilo zavarovano pri toženi stranki. Ugovarjala je zgolj višini odškodnine ob sklicevanju na predhodno zdravstveno stanje tožnika, pri čemer je nepomembno, kakšni so vzroki za takšno stanje (predhodna prometna nesreča ali kaj drugega). Očitek, da je v predmetni pravdi tekel spor tudi o temelju zahtevka, ne drži, saj od začetka pravde ni bilo sporno, da je za obravnavano prometno nesrečo v celoti odgovorna tožena stranka.

Pritožnik selektivno citira pravno teorijo glede vrednotenja uspeha v pravdi ločeno „po temelju“ in „po višini“, saj se ta metoda uporablja izjemoma. Teorija dopušča možnost, da sodišče ob uporabi zakonske dikcije „upoštevanje vseh okoliščin primera“, uporabi metodo ločevanja uspeha po temelju in po višini (Betetto v Pravdni postopek, Ur. l. RS in GV, 2006, 2. knjiga, str. 31), a je ta metoda namenjena primerom, ko mora stranka bistveno več napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, ne zgolj v primeru, ko pri odločanju o višini zahtevka izvedenec upošteva tudi morebitne predhodne zdravstvene težave. Izvedba dokaza z izvedencem, ki je upošteval celotno zdravstveno stanje tožnika v zvezi z odločanjem o obsegu, vrsti in intenziteti telesnih in duševnih bolečin zaradi predmetne prometne nesreče, ne moremo šteti za odločanje o temelju zahtevka. Predvsem pa je neutemeljeno izločanje posameznih stroškov povezanih z udeležbo na naroku dne 11. 5. 2009, ker naj bi ti bili zvezani zgolj z ugotavljanjem vzročne zveze.

Pritožbeni očitki glede obveznosti kritja stroškov izvedenca so v celoti neutemeljeni. Res je, da se nagrada za opravljeno delo izvedenca odmeri glede na obsežnost in zahtevnost izvedenskega mnenja (Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih; Ur. l. RS, št. 7/02 s spremembami; v nadaljevanju Pravilnik), kar pa ne vpliva na odločitev, kdo bo dolžan strošek, ki se odmeri glede na Pravilnik, poravnati oziroma kdo bo končni nosilec tega stroška. V sodni praksi je sprejeto stališče, da stroški izvedenca delijo usodo ostalih stroškov postopka (npr. VSL III Cp 1008/2009 in VSL III Cp 913/2009).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o potrebnosti posameznih pravdnih stroškov (155. člen ZPP). Vsaka stranka ima pravico do zastopanja po pooblaščenem odvetniku, ta pravica pa ne sme biti omejena iz razloga, ker je stranka zavarovalnica, ki naj bi imela zaposlene kvalificirane pravnike, ki bi ceneje zastopali stranko. Še najmanj pa bi takšno postopanje lahko okvalificirali za zlorabo pravic in namerno povzročanje stroškov. Z drugim pripravljalnim spisom z dne 20. 3. 2009 je tožena stranka odgovarjala na navedbe v pripravljalni vlogi tožnika z dne 17. 3. 2009, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo ta strošek kot potreben.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niso podani, prav tako tudi ne uradoma upoštevani pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih razlogov, ki niso odločilnega pomena ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožnik je priglasil tudi stroške pritožbe, ki jih sodišče druge stopnje, ob dejstvu, da pritožnik s pritožbo ni uspel, ni priznalo.