Jedro

Kršitev pravil o pristojnosti je bistvena kršitev pravil postopka, ki v vsakem primeru vpliva na pravilno odločitev o stvari.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta Skupščine občine z dne 10.3.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku ne odpišejo prispevki za socialno varnost v znesku 16.301,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka izdala odločbo na podlagi 107. člena zakona o dohodnini in predloga Izpostave Republiške uprave za javne prihodke, ki je predlagala, da se zavezancu ne odpišejo dolžni prispevki za socialno varnost od opravljanja obrtne dejavnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da prispevkov za socialno varnost ni plačal zaradi tega, ker plačila ni zmogel. Opisuje gmotne razmere, v katerih živi njegova družina, ter smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Izpostava Republiške uprave za javne prihodke, ki je sodišču dostavila spise, ki se nanašajo na zadevo, navaja, da je na podlagi ugotovitev iz spisa in razgovora s stranko ugotovila, da s prisilno izterjavo dolžnih prispevkov ne bi bilo ogroženo preživljanje zavezanca in njegove družine. Zato izvršnemu svetu ni predlagala odpisa dolžnih prispevkov za socialno varnost. Dalje še dodaja, da odloča od uveljavitve zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92) o odpisu prispevkov za zdravstveno zavarovanje v primeru, če bi se z izterjavo prispevkov spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov, Upravni odbor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Zakon o dohodnini (Ur.l. RS, št. 48/90, 34/91 - ZDoh) v 107. členu določa, da izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov.

V obravnavani zadevi tožena stranka ni odločala o odpisu davčnega dolga, ampak o odpisu prispevkov za socialno varnost, za katere po veljavnih predpisih ni stvarno pristojna. Stvarno pristojnost določajo materialni predpisi, s katerimi so urejena posamezna upravna področja. V postopku po 107. členu zakona o dohodnini tožena stranka lahko odloča le o odpisu davčnega dolga, ki izvira iz davkov, urejenih v navedenem zakonu, in sicer davka od osebnih prejemkov, davka od dohodka iz kmetijstva, davka od dohodkov iz dejavnosti, davka od dobička iz kapitala, davka od dohodkov iz premoženja in davka od dohodkov iz premoženjskih pravic. Za ostale davke (npr. prometni davek) in prispevke (prispevki za socialno varnost) pa se uporabljajo predpisi, ki te davke oziroma prispevke urejajo.

Po 1. odstavku 25. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Če dobi organ po pošti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ , ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki (4. odstavek 66. člena ZUP). Kršitev pravil o pristojnosti je bistvena kršitev pravil postopka, ki v vsakem primeru vpliva na pravilno odločitev o stvari. Iz tega razloga je moralo sodišče tožbi stranke ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ne da bi se spuščalo v presojo tožbenih ugovorov. Zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).