Jedro

Pravilna je ocena, da sta s postavitvijo nevoznega avtobusa, ki torej trajno zaseda del dvorišča, toženki samovoljno spremenili zadnje posestno stanje oz. dotedanji mirni način izvrševanja soposesti. Tako ravnanje namreč odstopa od dotedanje običajne souporabe parkirišča, ki se izvaja po principu, kdo pride, parkira (kjer je prosto), kot to pritožnici sami omenjata v pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točka izreka) potrdi.

II. Toženki in stranska intervenientka na toženi strani so dolžne tožnici plačati pritožbene stroške, in sicer toženki 279 EUR in stranska intervenientka 279 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženkama naložilo, da v 8 dneh odstranita avtobus z dvorišča pred skladiščnimi prostori v ..., ki jih uporablja tožnica (podatki o nepremičnini so ustrezno navedeni v izreku sklepa) (1. tč.). Toženkama je v bodoče prepovedalo s takimi ali podobnimi dejanji motiti soposest tožnice (2. tč.). Kar je slednja zahtevala več (odstranitev zabojnikov), je sodišče zavrnilo (ker so že odstranjeni) (3. tč.), toženkama pa je naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka (4. tč.).

2. Zoper sklep se v ugodilnem delu pritožujeta toženki in njuna stranska intervenientka. Predlagata spremembo sklepa v smer zavrnitve zahtevka ali pa razveljavitev in ponovno odločanje. Stranska intervenientka opredeljuje tudi pritožbene stroške.

3. Toženki opozarjata, da je tožnica zatrjevala izključno posest in tako tudi zahtevala njeno varstvo, česar pa ni dokazala; sodišče je ugotovilo sosposest. V tem vidi nasprotje in prekoračitev zahtevka, saj gre s tem za poseg v soposest, ki jo imata toženki. Tožničina dejanska oblast ne izpolnjuje kriterijev zunanje vidnosti, izključnosti in dostopnosti. Uporaba nepremičnine in ključi še ne kažejo na suvereno izvrševanje posesti - tožnica ni odrejala kdo sme kje parkirati. Posest je tožnica izvajala le v obsegu, kolikor le ta pač ni bila ovirana. Sodišču očita, da ni izvedlo dokaza z ogledom nepremičnine, da bi lahko presodilo, ali gre res za motilno ravnanje, torej ali avtobus koga ovira. Kot soposestnica je bila namreč tožnica dolžna trpeti souporabo dvorišča. Vztraja, da ima podlago za uporabo dvorišča, in sicer civilno pogodbo, zato njena uporaba dvorišča ni protipravna. Trdi, da tožnica tudi nima ekonomskega interesa za tožbo, saj lahko dvorišče še vedno uporablja, pri čemer je dolžna trpeti uporabo soposestnika. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških, češ da tožnica ni v celoti uspela.

4. Povsem enake argumente navaja tudi stranska intervenientka. V zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom o ogledu na kraju samem dodaja, da se sodišče ne bi smelo opreti na skici priče A. A., ker je slednja pristranska priča. Očita še, da se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Če velja princip „kdor pride, parkira“, še nimajo vsi posesti na parkirišču. Bolj konkretno bi bilo treba pojasniti, kako naj bi potekalo izvrševanje soposesti. Stranska intervenientka navaja, da je lastnica nepremičnine, katere posest je sporna, in da med njo in tožnico teče pravda zaradi vznemirjanja lastninske pravice oz. za ugotovitev lastninske pravice.

5. Tožnica je na obe pritožbi odgovorila, predlagala njuno zavrnitev in opredelila svoje stroške s podanima odgovoroma.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

8. Sodišče prve stopnje ni v ničemer prekoračilo tožbenega zahtevka. Ker je tožnica dokazala soposest dvorišča in motenje te soposesti, je upravičena do varstva te soposesti, čeprav ni dokazala izključne posesti, ki jo je zatrjevala. Varstvo soposesti je, enako kot varstvo izključne posesti, v vzpostavitvi prejšnjega stanja in v prepovedi nadaljnjega motenja. V skladu s 35. in 25. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) posestnik uživa poleg posestnega varstva nasproti tretjim tudi posestno varstvo v medsebojnem razmerju.

9. Pravilna je ocena, da je tožnica soposestnica, saj ni dvoma, da dvorišče kontinuirano in z namenom (voljno) uporablja, kar je navzven vidno, očitno, in ni nekakšen naključni in občasni uporabnik, čigar uporaba ne bi bila posest v pravovarstvenem smislu. O tem brez slehernega dvoma govori pritožbeno neizpodbijana ugotovitev, da imajo tožničini zaposleni delavci ključe od zapornice.

10. Kot motilno dejanje v razmerju med več posestniki (soposestniki) šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dosedanji način izvrševanja posesti (35. čl. SPZ).

11. Pravilna je ocena, da sta s postavitvijo nevoznega avtobusa, ki torej trajno zaseda del dvorišča, toženki samovoljno spremenili zadnje posestno stanje oz. dotedanji mirni način izvrševanja soposesti. Tako ravnanje namreč odstopa od dotedanje običajne souporabe parkirišča, ki se izvaja po principu, kdo pride, parkira (kjer je prosto), kot to pritožnici sami omenjata v pritožbi.

12. Drži, kar pravijo pritožniki, da varstvo soposeti ne more biti takšno, da drugega soposetnika v celoti izključi iz izvrševanja soposesti. Vendar pa zahtevano varstvo, ki ga sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom daje tožnici, tudi ni takšno, saj bosta tudi toženki po umiku nevoznega avtobusa še naprej mirno lahko souporabljali parkirišče oz. dvorišče na običajen način.

13. Tudi ocena, da gre za protipravno spremembo zadnjega mirnega soposestnega stanja, je pravilna. Nesklepčen je ugovor, da imata toženki pravno podlago za uporabo dvorišča, namreč pogodbo, saj se v skladu s 426. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Izrecno je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Navedbe stranskega intervenienta, da teče petitorna pravda med strankami, so torej za to posestno pravdo nerelevantne.

14. Na podlagi navedenega je jasno, da ogled na kraju samem ni bil potreben, saj ni odločilno, ali je kljub avtobusu možen dovoz do tožničinih prostorov, in je sodišče ravnalo smotrno ter ni kršilo pravic tožencev, kot tega dokaza ni izvedlo in je predlog zavrnilo. Postavitev nevoznega avtobusa na dvorišče sploh ni sporna, situacija v naravi pa je bila sodišču prve stopnje dovolj prezentna tudi iz priloženih fotografij. Zgolj skica priče A. A. v ničemer ni bila odločilna in sama po sebi ni razlog za zavrnitev dokaza z ogledom kraja.

15. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka oz. ocena, da je z bistvenim delom tožnica uspela; zaradi zavrnilnega dela tožbenega zahtevka tudi ni bilo nobenih posebnih stroškov.

16. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo relevantnih napak, ga je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnici morata sami kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožnici pa morata povrniti stroške odgovora, ki sta jih povzročili (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer vsaka 279 EUR (375 tč. po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za materialne stroške in DDV). Priznane stroške morata pritožnici tožnici plačati v 8 dneh (1. odst. 328. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).