Jedro

V tej zadevi tožeča stranka ni v tožbi navedla VSP, na prvem naroku za glavno obravnavo pa ta tudi ni bila določena. Ko je sodišče prve stopnje v uvodu svoje tretje sodbe prvič navedlo VSP 16.500,00 SIT, s tem ni več moglo vzpostaviti za stranki pravice do revizije, ker je pač to storilo prepozno. Velja torej, da v tej zadevi VSP ni bila veljavno določena, kar pomeni, da je bila revizija vložena proti sodbi, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP), zaradi česar jo je moralo sodišče zavreči (393. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo in tožencem naložilo, naj priznajo, da je tožnica živela z njihovim pokojnim pravnim prednikom v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in da ima po njem dedno pravico. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo. Proti tej sodbi so toženci vložili revizijo, v katere uvodu poudarjajo označeno vrednost spornega predmeta (VSP) 16.500,00 SIT in datum vložitve tožbe 23.11.1987 in torej dopustnost revizije v tej pravdni zadevi.

Revizija ni dovoljena.

Kaže, da se revidenti zavedajo, da gre v tej zadevi za premoženjskopravni spor v smislu procesnih pravil. Tožeča stranka uveljavlja dedno pravico in (po nepotrebnem) postavlja v tožbeni zahtevek tudi ugotovitev obstoja zunajzakonskega razmerja, kar je le predhodno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna odločitev o dedni pravici, ki je po svoji naravi premoženjska pravica.

Gre nadalje za spor, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (tretji odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). V takšnih primerih mora tožnik navesti v tožbi VSP (drugi odstavek 186. člena ZPP), če naj zagotovi pravico do revizije sebi v primeru, da z zahtevkom ne bo uspel, pa tudi nasprotni stranki, če bo ta propadla v pravdi. Poleg tega načina, kako zagotoviti pravico do revizije (iz drugega odstavka 40. člena ZPP), ki je torej v tožnikovih rokah, ima lahko enako posledico le še sklep sodišča o določitvi VSP, če je izdan v postopku po tretjem odstavku 40. člena ZPP, po katerem se mora sodišče, če nastane spričo očitno previsoko ali prenizko navedene vrednosti vprašanje pravice do revizije, najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Seveda je potrebno to zakonsko določbo po razlagalnem načelu sklepanja z večjega na manjše razumeti tako, da se uporabi tudi za primer, ko tožnik sploh ni navedel VSP, pri čemer lahko da pobudo za njeno določitev toženec, ki ga je tožnik potegnil v pravdo, nima pa sicer drugih zakonskih možnosti, da si zagotovi pravico do revizije za primer zanj neugodnega izida pravde. Do pravkar opisane določitve VSP lahko pride le do navedenega trenutka - konca pripravljalnega naroka oziroma začetka obravnavanje glavne stvari na naroku za glavno obravnavo, ker sta sicer prekludirana tako stranka kakor tudi sodišče. Skratka po teh časovnih mejnikih ni več mogoče določiti VSP z namenom, da se zagotovi pravica do revizije.

V tej zadevi tožeča stranka ni v tožbi navedla VSP, na prvem naroku za glavno obravnavo pa ta tudi ni bila določena. Ko je sodišče prve stopnje v uvodu svoje tretje sodbe prvič navedlo VSP 16.500,00 SIT, s tem ni več moglo vzpostaviti za stranki pravice do revizije, ker je pač to storilo prepozno. Velja torej, da v tej zadevi VSP ni bila veljavno določena, kar pomeni, da je bila revizija vložena proti sodbi, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP), zaradi česar jo je moralo sodišče zavreči (393. člen ZPP).

Odločba o revizijskih stroških je zajeta z izrekom tega sklepa (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).