Jedro

Tožnica ni, čeprav je bila k temu izrecno pisno pozvana s strani tožene stranke, predložila programa nobenega od dveh znanstvenih posvetov, iz katerega bi bil razviden razpored referatov ter kdo konkretno jih je izvajal, oziroma, kdaj konkretno je potekala izvedba tožničinih petih referatov, kar med strankama v tem primeru niti ni sporno, zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica na navedenih dveh simpozijih osebno izvedla navedenih pet referatov, zato jih ni mogoče ovrednotiti po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnice z dne 27. 11. 2015 za napredovanje tožnice v naziv svétnica. V obrazložitvi odločbe navaja, da je svojemu predlogu za napredovanje tožnica priložila mnenje učiteljskega zbora, oceno delovne uspešnosti ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju. Pri pregledu predloga in dokazil je bilo ugotovljeno, da tožnica ob vložitvi predloga ni izpolnjevala vseh predpisanih pogojev za napredovanje v naziv svétnica, saj ni priložila ustreznih dokazil o opravljenem strokovnem delu, s katerimi bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) mogoče vrednotiti najmanj s tremi točkami. Iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela po č) razdelku 20. člena Pravilnika tožena stranka ni mogla vrednotiti izvedbe dveh referatov na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 25. - 26. 9. 2015 in treh referatov na 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 13. - 14. 11. 2015, saj je na podlagi obvestil, ki jih je prejela tožena stranka ter na podlagi anonimnih prijav ugotovila, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja A. ni mogoče potrditi. O navedenem je bila tožnica obveščena in pozvana k dopolnitvi vloge z dopisom tožene stranke z dne 19. 2. 2016, ko jo je tožena stranka pozvala, da naj predlog dopolni s programi 13. in 14. mednarodnega znanstvenega posveta Združenja A., iz katerih bo razvidna časovna opredelitev in dejanska izvedba petih referatov. Tožnica je po prejemu poziva svoj predlog dopolnila 18. 3. 2016 tako, da je v dopolnitvi med drugim, poleg podpisanih izjav sodelavcev in strokovnih delavcev drugih izobraževalnih zavodov, posredovala vabila na 13. in 14. mednarodni znanstveni posvet, kjer so razvidni le okvirni načrti poteka posvetov, ni pa razvidna izvedba referatov ter aktivnih udeležencev posvetov. Na podlagi priloženih vabil in zbornikov, v katerih so objavljeni le povzetki prispevkov, pa ni mogoče priznati točk za izvedbo referatov, saj referati v vabilih niso predvideni, predavanje, delavnica in razstava pa se ne vrednoti s točkami po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika. Tudi iz priloženih zbornikov prispevkov ni mogoče ugotoviti ali je tožničin prispevek referat, predavanje, delavnica ali razstava, saj so v njih objavljeni le povzetki prispevkov, od tega je v zborniku 13. posveta objavljenih 109 prispevkov, v zborniku 14. posveta pa 112 prispevkov. Tožnica je svoj predlog dodatno dopolnila še 6. 7. 2016 s potrdili o opravljenih programih strokovnih izobraževanj in z dodatno izjavo in potrdilom organizacijskega odbora Združenja A. o izvedbi petih referatov na 13. in 14. mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., programa posveta pa ni priložila. Ker je v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pred izdajo odločbe dolžna ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa relevantna dejstva, je tožena stranka preverjala dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev navedene organizacije ter na podlagi prejete dokumentacije ugotovila: da naj bi bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji Združenja A., pri čemer naj bi jih bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto 5, iz tožničinih potrdil pa je razvidno, da je v septembru in novembru 2015 sodelovala na dveh posvetih s petimi referati); da za 20 posvetov ni mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve referatov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov ter okvirni načrt poteka posvetov; da je bilo v postopkih napredovanj v nazive pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na mednarodnem posvetu v organizaciji Združenja A., kot je v času trajanja posveta referatov fizično mogoče izvesti; da so posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, poročali, da so organizatorju plačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta; da niso dosegljivi programi posvetov, iz nobenega dokazila pa ni bilo mogoče ugotoviti, da bi šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetih sodelovati pripadniki vsaj treh držav; da niso dosegljivi programi posvetov, zato ni mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat, niti da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika, da so predloženi zborniki za posamezne posvete popolnoma podobni ali celo identični, spreminja se le datum in številka posveta, da je v več zbornikih neresnično navedeno, da tožena stranka finančno podpira posvete v organizaciji Združenja A. ter da so v zbornikih objavljeni samo povzetki prispevkov, ki so si po naslovu in vsebini iz leta v leto zelo podobni ali celo enaki. Glede na to, da tožnica izvedbo petih referatov na mednarodnih simpozijih Združenja A. izkazuje s potrdili, katerih verodostojnosti ni bilo mogoče preizkusiti na noben drug način, navedenih potrdil ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika, je tožena stranka ob upoštevanju 10. člena ZUP zaključila, da ker tožnica do dneva odločanja o njenem predlogu za napredovanje v naziv svétnica predloga ni dopolnila z dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena strokovna dela, po ugotovitvi tožene stranke tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev iz 1. odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je zavrnila njen predlog za napredovanje v naziv svétnica.

2. Tožnica v tožbi z dne 15. 9. 2016 izrecno nasprotuje zaključkom in odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi in uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe zakona in na zakon oprtega predpisa, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. V tožbi zatrjuje, da je na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu v Ž. v dneh od 25. - 26. 9. 2015 in od 13. do 14. 11. 2015 predstavila skupno 5 samostojnih referatov, za kar ji je Združenje A. izdal potrdila, ki jih je tožnica tudi predložila toženi stranki ter ji naknadno, v skladu s prejetim pozivom, posredovala še vabila na na 13. in 14. mednarodni znanstveni posvet in elektronsko korespondenco Združenja A., podpisane izjave sodelavcev in drugih strokovnih delavcev o sodelovanju, zbornik prispevkov 13. in 14. mednarodnega znanstvenega posveta, dodatno pojasnilo tožnice in dodatno izjavo in pojasnilo Združenja A., drugih listin, ki bi neposredno potrjevale, da je tožnica predstavila samostojna referata, kot je na primer program mednarodnega posveta, pa tožnica nima, saj gre za listine, s katerimi razpolaga Združenje A. in ne tožnica. Iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka Združenje A. pozivala k predložitvi določenih listin, niti da bi Združenje A. pozvala h kakršnimkoli pojasnilom glede njenih dvomov. S tem ko je tožena stranka od tožnice zahtevala le predložitev navedenih listin (programov, ki jih tožnica nima), čeprav bi bilo mogoče izvedbo referatov dokazovati tudi z drugimi dokazi (zaslišanje prič, izjava stranke), je bila kršena določba 2. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Toženi stranki očita, da dvomi v vse listine, ki jih izdaja Združenje A., zato meni, da z listinami Združenja A. izpolnjevanja pogojev sploh ni mogoče dokazovati (kljub dejstvu, da so določeni zaposleni v vzgoji in izobraževanju napredovali ravno na podlagi takšnih potrdil). Tožena stranka pa je kljub temu tožnico dodatno pozvala k predložitvi programa navedenih mednarodnih znanstvenih posvetov kljub temu, da je bilo dokazovanje z omenjenimi listinami očitno že vnaprej obsojeno na neuspeh in ne da bi se opredelila do drugih dokazil, ki jih je dopolnitvi predložila tožnica. Tako ravnanje pa je v nasprotju z 214. členim ZUP, kakor tudi s 1. odstavkom 7. člena ZUP, češ da ne vzdržijo navedbe tožene stranke, da ni bilo mogoče preizkusiti verodostojnosti predloženih potrdil in da tožena stranka verodostojnosti potrdil niti ni poskušala preizkusiti. Kot nedopustno označuje ravnanje tožene stranke, češ da tožnici zanika napredovanje, ne da bi ji omogočila, da predlaga izvedbo tudi drugih dokazov. Tožnica v dokaz izvedbe referatov poleg listin, ki se že nahajajo v upravnem spisu, predlaga v tožbi še lastno zaslišanje in zaslišanje prič B.B., C.C., Č.Č. in D.D. ter E.E., predsednice Združenja A. ter predlaga, da se pri Združenju A. pridobi dokazila o tem, da je tožnica na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu sodelovala s samostojnimi referati. V tožbenem zahtevku, ob sklicevanju na določilo 65. člena Zakona o upravnem sporu (V nadaljevanju ZUS-1), tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ji s sodbo podeli z dnem 1. 12. 2015 naziv svétnica, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 18. 10. 2016 prereka vse navedbe tožnice, razen kolikor se z njimi izrecno strinja, ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, ker meni, da je izpodbijana odločba izdana v zakonitem postopku, ki ga kronološko podrobno opisuje, ob pravilni uporabi materialnega prava ter pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Uvodoma izpostavlja določilo 4. odstavka 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje (v nadaljevanju ZOFVI), po katerem pogoje, način in postopek napredovanja v nazive določi minister. Na navedeni zakonski podlagi je bil tako izdan Pravilnik, po katerem o napredovanju strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, ki kumulativno izpolnjujejo vse predpisane pogoje, v nazive mentor, svetovalec in svetnik, na predlog ravnatelja ali samega strokovnega delavca, odloča minister, pristojen za šolstvo, sedaj tožena stranka. Tožnica, ki je svoj predlog za napredovanje vložila sama na podlagi 7. člena Pravilnika ter priložila mnenje učiteljskega zbora, oceno delovne uspešnosti ter fotokopije dokazil o opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju ter o opravljenem dodatnem strokovnem delu, je po presoji tožene stranke ob vložitvi predloga sicer izkazala, da ima naziv svetovalka vsaj pet let in je pri svojem delu uspešna ter da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala zbranih dovolj točk, vendar da pa za opravljena dodatna strokovna dela ni zbrala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela po razdelkih c) do f) razdelka 20. člena Pravilnika, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednoteni s tremi ali več točkami, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnica sicer zbrala 20 točk po a) in b) razdelku, ni pa zbrala točk po c) do f) razdelku 20. člena Pravilnika, četudi je sicer uveljavljala točke za udeležbo z dvema referatoma na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. ter s tremi referati na 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A., vendar po ugotovitvi tožene stranke ob upoštevanju 10. člena v povezavi z 8. členom ZUP izvedba navedenih referatov ni dokazana, saj obstaja dvom o verodostojnosti predloženih dokazil, ki ga je tožena stranka podrobno utemeljila, drugih dokazil pa tožnica, kljub pozivu za dopolnitev vloge ni predložila, prav tako pa jih ni uspela pridobiti niti sama tožena stranka, ki je zato predlog tožnice za napredovanje zavrnila. Med drugim še navaja, da imajo mednarodne konference vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Tožena stranka poudarja, da je tožnico z dopisom z dne 19. 2. 2016 pozvala k dopolnitvi predloga za napredovanje in jo obvestila, da bo v nasprotnem primeru odločila na podlagi dokumentacije, s katero razpolaga, poleg tega pa je za dopolnitev pozvala tudi organizatorja Združenje A. Vendar nista niti tožnica niti organizator predložila zahtevanih dokazil toženi stranki, četudi je organizator v elektronski korespondenci izjavil, da so posamezniki predstavljali referate ter dne 30. 1. 2016 predložil dodatno potrdilo za udeležbo z referatom, iz katerega je razvidno le dejstvo, da vsi udeleženci posvetov prejmejo potrdilo za udeležbo z referatom, ni pa razvidna sam izvedba referata, kot je določena s Pravilnikom. Iz poslanih dodatnih dokazil je prav tako razvidno le, da so v program simpozija vključeni le izvedba razstave, predstavitev projektnega dela, delavnice in predstavitev inovativnih tujih projektov mladih, ne pa tudi referati. Tudi iz zbornika prispevkov ni razvidno, ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali v kateri drugi obliki. Tudi izjave drugih strokovnih delavcev potrjujejo le predstavitev prispevkov na posvetu, kar še ne dokazuje izvedbe referata. Pri tem poudarja, da gre pri referatu, predavanju, delavnici, članku, za različne oblike znanstvenih prispevkov, kar izhaja tudi iz tipologije COBISS, pri čemer poudarja, da Pravilnik omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja. Posebej poudarja, da iz predloženih dokazil ni mogoče ugotoviti, da je tožnica dejansko izvedla referate, pri čemer iz navedenih razlogov ostaja tožena stranka v dvomu glede verodostojnost potrdil, sprašuje pa se tudi o verodostojnosti predlaganih prič. Ob izpostavljenem določilu 10. člena ZUP, ki določa načelo proste presoje dokazov, s tem v zvezi navaja, da si je tožena stranka prizadevala ugotoviti verodostojnost predloženih potrdil in je zato tudi zahtevala dodatna dokazila od tožeče stranke, iz katerih bi bilo razvidno, ali je dejansko izvedla navedenih pet referatov. Pri postopkih napredovanja v višji naziv je sicer običajno, da se izvedba referata dokazuje s potrdili izvajalca posveta, vendar pa to nikakor ne pomeni, da tožena stranka v primeru, ko se ji poraja dvom, teh podatkov ne bi smela dodatno preverjati. Tako je tožena stranka pozivala tudi organizatorja Združenje A. na predložitev dokazov in ga je zaprosila za dodatna dokazila, ki bi izkazovala izvedbo referatov. Na podlagi navedenega je tožena stranka tako presojala vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala in zato zavrača tožbeni očitek, da je tožena stranka tožnici omejevala možnost dokazovanja na točno določen dokaz. Zgolj presodila je, da predloženi dokazi ne odpravljajo dvoma o resničnosti dejstev, ki jih zatrjujejo. Dokaz z zaslišanjem prič ni potreben, saj se dejstva lahko razjasnijo z listinskimi dokazi, konkretno s programom posveta, za katerega je tožena stranka neuspešno zaprosila tudi Združenje A., čeprav v izpodbijani odločbi tega ni posebej navedla. Tožena stranka je prepričana, da je imela tožnica možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo v skladu z vsebino navedene procesne pravice, kot izhaja tudi iz Komentarja ZUP, ki ga je k 9. členu ZUP prispeval dr. Tone Jerovšek, po katerem bistvo pravice do zaslišanja stranke ni zgolj v navzočnosti stranke in njenem ustnem zaslišanju na ustni obravnavi, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ta možnost pa je bila v konkretnem primeru tožnici dana, saj je imela možnost sodelovanja v postopku in je bila seznanjena, da predloženih potrdil o udeležbi z referatom ni mogoče priznati, zato je bila tudi pozvana k predložitvi dodatnih dokazil. Zato po prepričanju tožene stranke ni prišlo do očitane kršitve pravil postopka v konkretnem primeru. Ker tožnica ni predložila ustreznih dodatnih dokazil, je tožena stranka, upoštevaje načelo proste presoje dokazov in načelo materialne resnice, lahko le ugotovila, da obstaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil. Glede dokazov, ki jih tožnica prilaga k tožbi, pa tožena stranka opozarja, da potni nalog še ne izkazuje izvedbe referata na mednarodni ravni, pač pa le udeležbo na posvetu oziroma izobraževanju.

4. Obe stranki vztrajata pri svojih stališčih tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Tožena stranka dodatno v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017 izpostavlja pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, s katero je Upravno sodišče RS v podobni zadevi tožbo zavrnilo, tožnica pa v svojem odgovoru z dne 26. 4. 2017 poudarja, da navedeno še ne pomeni, da bo tudi odločitev sodišča v konkretni zadevi enaka ter izrecno vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in predlogih .

K točki 1:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Skladno z 11. členom Pravilnika, ki določa pogoje za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem pravilnikom izkaže najmanj 7 točk; med predpisanimi pogoji je naveden tudi dodaten pogoj, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja 1. odstavka 11. člena Pravilnika).

7. Glede slednjega pogoja tožnica, ki je po podatkih upravnega spisa prof. slovenskega jezika in zgodovine na Osnovni šoli F., zatrjuje, da ga je izpolnila z izvedbo petih referatov, vse v letu 2015, na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. v Ž. v dneh od 25. - 26. 9. 2015 in od 13. do 14. 11. 2015 Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci se po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika vrednoti s štirimi točkami. Pri tem je enako pomembno tudi določilo 3. odstavka 20. člena Pravilnika, ki določa, da če s tem Pravilnikom ni določeno drugače, se za mednarodno raven ali sodelovanje šteje sodelovanje treh ali več držav.

8. Dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ravnatelja oziroma direktorja, povezano z vzgojno izobraževalnim delom v zavodu, se vrednoti in točkuje v skladu z 20. členom Pravilnika. Kot izhaja iz 20. člena Pravilnika se z eno točko vrednotijo dodatna strokovna dela navedena v a) razdelku, dela navedena v b) razdelku z dvema točkama, v c) razdelku s tremi točkami, v č) razdelku s štirimi, v d) razdelku s petimi, v e) razdelku z osmimi in v f) razdelku z desetimi točkami. Vrednotenje posameznih strokovnih del točkovno narašča z zahtevnostjo del. Tako se na primer predstavitev plakata ali razstave na organiziranem strokovnem izobraževanju ali strokovnem posvetu strokovnih delavcev izven zavoda točkuje z eno točko (20. točka a) razdelka Pravilnika), prva objava samostojnega avtorskega strokovnega članka ali petih didaktičnih nalog v strokovnem časopisu ali pedagoški reviji z dvema točkama (20. točka b) razdelka Pravilnika) in prva objava avtorske raziskovalne naloge ali avtorstvo knjige s tremi točkami (4. točka c) razdelka Pravilnika). Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje že samo po sebi kaže, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih vrst strokovnih del, navedenih v razdelku č), ki med drugim točkovno vrednoti na primer uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, nadalje koncertno izvedbo orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave in podobno.

9. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci po povedanem predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav (enako stališče je v podobni zadevi sodišče zavzelo že v sodbi št. II U 358/2016-16 z dne 5. 7. 2017).

10. Tožeča stranka izvedbo petih referatov na navedenih dveh mednarodnih znanstvenih srečanjih izkazuje s potrdili Združenja A., na katerih je navedeno, da Združenje A. potrdila izdaja v skladu s Pravilnikom na željo kandidata v službene namene ter z njimi potrjuje udeležbo tožnice s skupno petimi referati na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu v Ž. v dneh od 25. - 26. 9. 2015 "Projektno delo po modelu PUD-BJ "Od ideje do izdelka" - na poti od vrtca do fakultetnega študija" in na 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu v Ž. v dneh od 13. do 14. 11. 2015 "Projektno delo po modelu PUD-BJ "Od ideje do izdelka" - na poti od vrtca do fakultetnega študija". Na poziv tožene stranke za dopolnitev vloge za napredovanje ji je tožnica z dopolnitvijo predloga z dne 7. 3. 2016 med drugim predložila fotokopiji splošnih vabil na oba navedena dogodka, iz katerih izhaja, da tako program 13. Mednarodnega znanstvenega posveta (v Ž. od 25. - 26. 9. 2015) "Projektno delo po modelu PUD-BJ "Od ideje do izdelka" - na poti od vrtca do fakultetnega študija", poleg tega pa bodo na simpoziju predstavljeni uspešno izvedeni samostojni ali medpredmetni projekti kreativnosti, ustvarjalnosti ter inovativnosti mladih, na poti od vrtca do fakultetnega študija ter delavnice v sekcijah: Iz prakse za prakso - projektno učno delo, enako kakor tudi program 14. Mednarodnega znanstvenega posveta (v Ž. od 13. do 14. 11. 2015) "Projektno delo po modelu PUD-BJ "Od ideje do izdelka" - na poti od vrtca do fakultetnega študija", ki vključuje: razstavo projektov (v petek od 9.00 - 14.00 in od 15.00 do 19.00 predstavitve projektnega dela za slov. udeležence v slovenskem jeziku, v soboto od 9.00 do 16.00 pa razstave tujih projektov in predstavitev inovativnih projektov mladih raziskovalcev, razstavo projektov in predstavitev inovativnih tujih projektov mladih raziskovalcev), poleg tega pa bodo na simpoziju predstavljeni uspešno izvedeni samostojni ali medpredmetni projekti kreativnosti, ustvarjalnosti ter inovativnosti mladih, na poti od vrtca do fakultetnega študija ter delavnice v sekcijah: Iz prakse za prakso - projektno učno delo.

11. Tožnica pa niti z naknadno dodatno dopolnitvijo svojega predloga za napredovanje z dne 5. 7. 2016 ni predložila nobenega od programov navedenih dveh znanstvenih posvetov, čeprav je bila k temu izrecno pisno pozvana s strani tožene stranke dne 19. 2. 2016. 12. Kot je že predhodno v obrazložitvi te sodbe navedeno pod točko 9, gre pri samostojnem referatu na mednarodni konferenci iz 2. točke č) razdelka 20. člena Pravilnika za strokovno delo visoke zahtevnosti. Pri tem pa je tudi splošno znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni in včasih tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam tudi predstavijo svoje referate in so prav iz tega razloga poimensko navedeni v programih teh znanstvenih sestankov, skupaj z navedbo teme referata in institucije, iz katere prihajajo, ter z določno časovno opredelitvijo začetka in trajanja osebne predstavitve na konkretno navedeni lokaciji, z določitvijo konkretnega konferenčnega prostora oziroma dvorane za izvedbo posameznega predavanja oziroma osebne predstavitve referata.

13. Ničesar od tega za 13. niti za 14. mednarodni znanstveni posvet Združenja A. v Ž. v letu 2015 ni bilo kakorkoli izkazano, saj tožnica ni, čeprav je bila k temu izrecno pisno pozvana s strani tožene stranke, predložila programa nobenega od navedenih dveh znanstvenih posvetov, iz katerega bi bil razviden razpored referatov ter kdo konkretno jih je izvajal, oziroma, kdaj konkretno je potekala izvedba tožničinih petih referatov, kar med strankama v tem primeru niti ni sporno, zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica na navedenih dveh simpozijih osebno izvedla navedenih pet referatov, zato jih tudi po presoji sodišča ni mogoče ovrednotiti po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika.

14. V obravnavanem primeru je namreč sporno prav to, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je izvedba samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je namreč to, ali je tožnica dokazala izvedbo petih referatov na 13. in 14. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. med od 25. - 26. 9. 2015 in od 13. do 14. 11. 2015 v Ž., saj tožena stranka potrdilom o udeležbi na teh znanstvenih posvetih Združenja A. s samostojnimi referati oporeka njuno verodostojnost. S tem v zvezi sodišče meni, da tožena stranka sme podvomiti v verodostojnost predloženih dokazil, če meni, da ne dokazujejo tistega, kar se v njih zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov po 10. členu ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi navedenih petih referatov na navedenih dveh mednarodnih posvetih.

15. V zvezi z očitkom, da iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka Združenje A. pozivala k predložitvi določenih listin, sodišče meni, da za tak očitek tožnica nima podlage v veljavnih predpisih glede na v določila 1. in 2. odstavka 140. člena ZUP, po katerih nosi stranka upravnega postopka sama tako trditveno kakor tudi dokazno breme, saj mora namreč sama stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno (1. odstavek 140. člena) in če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je to mogoče, tudi predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (2. odstavek 140. člena).

16. V zvezi s tožbenim očitkom, da je tožena stranka od tožnice zahtevala le predložitev programov, ki jih tožnica nima, čeprav bi bilo mogoče referate dokazovati tudi z drugimi dokazi, sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožnice ni pozivala zgolj na predložitev programov, saj je v pozivu tožnici z dne 19. 2. 2016 navedeno, da je za ovrednotenje navedenih del poleg dokazil o opravljenem delu potrebno priložiti tudi programe posvetov, na katerih je tožnica izvedla referate, obenem pa je bila pozvana, da naj predlog za napredovanje v naziv dopolni z dodatnimi dokazili o opravljenem dodatnem strokovnem delu v 30-ih dneh po prejemu dopisa, sicer bo odločeno na podlagi dokumentacije, s katero razpolaga tožena stranka, pri čemer pa nikakor ni navedeno, da bi bila lahko ta dodatna dokazila zgolj programi posvetov. Ta poziv je možno razumeti tako, da bi lahko tožnica predložila kakršnakoli dokazila. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, da tožena stranka meni, da z listinami Združenja A. sploh ni mogoče dokazovati izpolnjevanja pogojev, saj tako ni zapisala.

17. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s 7. členom ZUP, ki se nanaša na varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. To določilo določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in da ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo. To konkretno pomeni, da če uradna oseba ugotovi, da bi lahko stranka uveljavljala še kakšno drugo pravico poleg tiste, ki jo uveljavlja v svoji vlogi, jo mora na to opozoriti. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj tožnici ne bi bilo omogočeno, da predlaga izvedbo drugih dokazov, saj kot je predhodno že navedeno v tej sodbi pod točko 16. obrazložitve, iz poziva tožene stranke tožnici izhaja, da lahko predloži kakršnakoli dokazila.

18. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Enako odločitev je sodišče sprejelo v številnih primerljivih zadevah, med drugim v sodbah št. I U 1373/2016 dne 4. 4. 2017, II U 358/2016 z dne 5. 7. 2017 in I U 1329/2016-29 z dne 11. 10. 2017, I U 1141/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1291/2016 z dne 11. 10. 2017, I U 1149/2016 z dne 18. 10. 2017 in I U 1384/2016 z dne 8. 11. 2017. Sodišče je, kljub tožničinemu predlogu za izvedbo glavne obravnave z ustnim zaslišanjem same tožnice in poimensko navedenih petih prič (B.B., C.C., Č.Č., D.D. in E.E.) ter za dodatno predlagano pridobivanje neopredeljenih dokazil pri Združenju A., odločilo skladno z 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, na seji sodnega senata. Sodišče kot nepotrebnih ni izvedlo dokazov z zaslišanjem navedenih prič in same tožnice, saj odločitev tožene stranke temelji na relevantnih dejstvih na podlagi dokazov, zbranih v postopku pred upravnim organom. Vsekakor pa ni sodišče tisto, ki bi moralo pridobivati dokaze, kot je to predlagala tožnica v tožbi, saj mora trditve v vlogi izkazati predlagatelj napredovanja sam, tako da gre za nedopustno prevalitev dokaznega bremena stranke upravnega spora na sodišče, ki naj v tem sporu odloči, kar je v nasprotju z dolžnostjo tožnika v upravnem sporu iz 2. odstavka 30. člena ZUS-1. K točki 2:

19. Odločitev o tožničinem stroškovnem zahtevku temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Ker je sodišče v konkretnem primeru tožbo zavrnilo, vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.