Jedro

Zakonodajalec je s strožjim obravnavanjem te kategorije voznikov želel doseči, da bi vozniki, ki šele pridobijo vozniške izkušnje kot samostojni vozniki v cestnem prometu s kategorijama A ali B motornih vozil, pod grožnjo hujših posledic doseženih kazenskih točk, še dosledneje spoštovali cestnoprometne predpise, saj zaradi neizkušenosti predstavljajo večjo nevarnost v cestnem prometu kot tisti vozniki, ki že imajo večletne vozniške izkušnje.

Izrek

Pritožba storilca prekrška se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopno sodišče.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu prekrška izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 22. 6. 2010, ko je storil prekršek, s katerim je kot voznik začetnik dosegel in presegel 7 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec prekrška, ker se mu zdi izpodbijana odločitev krivična. Dvakrat so ga dobili na radar. Takrat, ko je dobil 5 kazenskih točk, je vozil po M. c. v C., ki je pregledna in zelo prometna. Zato je vozil tako kot narekuje promet. Če se ne držal prometnega toka, bi mu drugi vozniki trobili ali kazali z roko, da ni čisto pri pravi pameti. Imel je to smolo, da so ustavili ravno njega, vozil pa je tako kot vsi ostali v koloni. V drugem primeru, ko je dobil 3 kazenske točke, pa je prekoračil hitrost za manj kot 10 km/h. Nikogar ni ogrožal ali povzročil kakšno nevarno situacijo. Ker ne dirka po cestah, ga boli, da bo moral ponovno opraviti vozniški izpit. Vozniki začetniki so na splošno neenakopravni državljani, saj za njih veljajo strožja merila kot za druge voznike. Nekdo drug pa lahko zagreši tudi hud zločin, pa dobi zgolj pogojno kazen, ali pa celo sodišče ugotovi, da so podane olajševalne okoliščine in kazen omili. Sodišče prosi, da mu ne izreče prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilcu bilo s plačilnim nalogom Postaje prometne policije C. z dne 19. 5. 2010, ki je postal pravnomočen 28. 5. 2010, izrečenih 5 kazenskih točk za prekršek storjen dne 19. 5. 2010 z motornim vozilom B kategorije in s plačilnim nalogom Policijske postaje C. z dne 22. 6. 2010, ki je postal pravnomočen 1. 7. 2010, izrečene 3 kazenske točke za dne 22. 6. 2010 storjeni prekršek z motornim vozilom B kategorije. Prav tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je storilec prvič pridobil vozniško dovoljenja za B kategorijo motornih vozil 2. 4. 2010, zato je pravilno zaključilo, da je oba prekrška storil kot voznik začetnik (66. točka I. odst. 23. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP-1), saj je ta status imel tako glede na datum prve pridobitve vozniškega dovoljenje za B kategorijo kot glede na datum rojstva (21 let bo namreč po podatkih v spisu storilec dopolnil šele 7. 3. 2013). Ob takšnih ugotovitvah, ki jih storilec pritožbeno ne izpodbija, je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenje na dan 22. 6. 2010, ko je storil prekršek, s katerim je kot voznik začetnik v obdobju krajšem od treh let dosegel in presegel 7 kazenskih točk v cestnem prometu. Takšno posledico namreč pripisujeta III. in

VI. odst. 22. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s IV. odst. 235. čl. ZVCP-1. Pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje okoliščine storitve prekrška, zaradi katerega mu je bilo izrečenih 5 kazenskih točk in poudarja, da so storitvijo prekrškov nikogar ni ogrožal ali povzročil nevarno situacijo, so v predmetnem postopku neupoštevne. Te pritožbene navedbe se namreč nanašajo na dejansko stanje prekrškov, o katerih je bilo že odločeno z zgoraj navedenima plačilnima nalogama, ki sta postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče se v pravnomočne odločbe prekrškovnih organov in sodišče ne sme in ne more spuščati, zato so te pritožbene navedbe neupoštevne. V predmetnem postopku je namreč sodišče ugotavljalo zgolj to, ali je storilcu bilo z odločbami o prekrških, ki so postale pravnomočne v obdobju 3 let, bilo izrečenih toliko kazenskih točk, da mu je sodišče takšen ukrep dolžno izreči. Storilec v pritožbi pravilno ugotavlja, da za voznike začetnike veljajo strožja merila, saj je zakonodajalec s strožjim obravnavanjem te kategorije voznikov želel doseči, da bi vozniki, ki šele pridobivajo vozniške izkušnje kot samostojni vozniki v cestnem prometu s kategorijama A ali B motornih vozil, pod grožnjo hujših posledic doseženih kazenskih točk, še dosledneje spoštovali cestnoprometne predpise. Statistični podatki namreč kažejo, da so vozniki začetnik pogosto zaradi nespoštovanja cestnoprometnih predpisov povzročitelji prometnih nesreč, tudi tistih z najhujšim izidom in zato predstavljajo večjo nevarnost v cestnem prometu kot tisti vozniki, ki že imajo večletne vozniške izkušnje. Ker so za sprejem izpodbijane odločitve odločilna zgolj dejstva o tem, da je storilec kot voznik začetnik v obdobju treh let dosegel ali presegel 7 kazenskih točk v cestnem prometu, so za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve povsem nerelevantne navedbe o sankcioniranju drugih storilcev v drugih postopkih, saj v ničemer ne vplivajo na dejstvo, da je storilec s prekrškoma, ki ju je storil kot voznik začetnik, v obdobju krajšem od treh let dosegel in presegel 7 kazenskih točk v cestnem prometu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (III. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom za plačilo sodne takse odmerilo prvostopenjsko sodišče.