Jedro

Pravilo iz 216. člena ZPP pomeni poseben način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ki ostanejo dejstva, ne glede na to, ali so ugotovljena s pomočjo dokazov ali z uporabo 216. člena ZPP.

Za čas pred izdajo sodbe se sme preživnina prisoditi le na zahtevo v tožbi ali nasprotni tožbi in sicer od dneva vložitve zahteve. Če sodišče o tem odloči po uradni dolžnosti, pa od dneva izdaje sodbe.

Roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način, ampak mora preživnino dajati v denarju. Če to ni mogoče v celoti ali če se stranki drugače sporazumeta, se preživljanje lahko daje tudi na drug način.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je (v delu, ki je pomemben za revizijo) ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in odločilo, da se mladoletni sin pravdnih strank V. J., roj. 24.1.1992, zaupa v vzgojo in varstvo tožencu (tožniku po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec), da je dolžna tožnica (toženka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnica) od 1.2.2006 plačevati mesečno preživnino 100 EUR in odločilo o stikih otroka s tožnico.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Trdi, da drugostopenjsko sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dokazil o višini tožničinih prispevkov sinu. Preživnino v denarju bi lahko sodišče naložilo v plačilo šele od dneva zadnje glavne obravnave dalje. Ker toženec ni postavil preživninskega zahtevka, ki bi se glasil na denarni znesek, ni moč tožničinega prispevka k preživljanju sina v obliki oblačil, obutve, šolskih potrebščin v vrednosti 1.539,00 EUR od odselitve od toženca (dalje) šteti za darila. Odločitev o 100 EUR preživnine mesečno od 1.2.2006 dalje je pretirana glede na neugodne premoženjske zmožnosti tožnice in glede na potrebe mlad. V. Prvostopenjsko sodišče ni raziskovalo okoliščin, pomembnih za odločanje o višini preživnine. Stranke je o tem nazadnje zasliševalo 5.10.2006. O preživnini je za tem odločilo s sodbo leto in pol kasneje, ne da bi na zadnji glavni obravnavi preverilo, ali so se okoliščine, pomembne za odločanje o višini preživnine kaj spremenile. Tožničini dohodki znašajo v povprečju 300 EUR. Zaključek obeh sodišč, da tožnica z oskrbo invalida zasluži najmanj 350 EUR mesečno je protispisen in brez podlage v trditvah in podatkih v spisu; tožnica invalidu le občasno pomaga in mu ne nudi celomesečne nepretrgane oskrbe. Drugačne ugotovitve sodišč so v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče je potrebe otroka določilo pavšalno na 300 do 350 EUR. Tolikšni stroški s preživljanjem sina niso nikoli nastajali, ker mu takšnega standarda glede na svoje dohodke nista mogla nuditi. Tudi, ko sta živela skupaj, sta se preživljala s socialno pomočjo. Zaslužki s priložnostnim delom so bili neznatni. Smiselno to izhaja iz izpovedbe obeh strank in so zato protispisni zaključki obeh sodišč, da naj bi stroški preživljanja znašali 300 do 350 EUR, saj bi bilo to več kot polovica seštevka vseh dohodkov obeh staršev. Obrazložitev, da je na takšne povprečne mesečne stroške sklepati glede na starost in obseg izdatkov, ki jih prvostopenjsko sodišče po višini niti ni opredelilo, ampak jih je le opisno naštelo, ni jasna in je ni moč preizkusiti. Stroški otrok so različni in odvisni od individualnih potreb vsakega otroka. Prvostopenjsko sodišče ni raziskovalo, kolikšni so izdatki za sina po posameznih stroškovnih postavkah (posebej z nakupom oblačil, obutve, posebej z njegovo prehrano, z nakupom šolskih potrebščin, če se sploh kupujejo...) niti ali sploh ima kakšne izvenšolske dejavnosti, ki so povezane s stroški.

Toženec je vložil odgovor na revizijo, ki ga revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj ga ni vložil po pooblaščencu, ki bi bil odvetnik, niti ni izkazal, da bi imel sam opravljen pravniški državni izpit (glej drugi odstavek 91. člena ZPP).

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tega pravila ni mogoče obiti niti z (navideznim) konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, npr. z očitkom, da so »protispisni zaključki obeh sodišč, da tožnica z oskrbo invalida zasluži najmanj 350 EUR mesečno in da znašajo stroški preživljanja mladoletnega otroka 300 do 350 EUR «, ter da je »obrazložitev o otrokovih potrebah nejasna« in, da »sodišče ni raziskovalo, kolikšni so izdatki za sina po posameznih stroškovnih postavkah«. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če se v sodbi ugotavlja nekaj drugega, kot izhaja iz listin, na katere se sklicuje sodišče. Česa takšnega tožnica ne zatrjuje. V reviziji niti ne navede, katerim listinam naj bi nasprotovali razlogi sodbe. Kaj konkretno otrok potrebuje in koliko roditelj zasluži, so dejanska vprašanja, ki ne morejo biti predmet revizijske kontrole, tudi posredno ne – preko bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilo iz 216. člena ZPP pomeni poseben način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ki ostanejo dejstva, ne glede na to, ali so ugotovljena s pomočjo dokazov ali z uporabo 216. člena ZPP. Tožnica ne more s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.

Prav tako ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za čas pred izdajo sodbe se sme preživnina prisoditi le na zahtevo v tožbi ali nasprotni tožbi in sicer od dneva vložitve zahteve. Če sodišče o tem odloči po uradni dolžnosti, pa od dneva izdaje sodbe. Po presoji revizijskega sodišča je tožnik v odgovoru na tožbo smiselno zahteval tudi plačilo preživnine (glej l. št. 8). Odločitev glede časa, od katerega se prizna preživnina je zato pravilna. Nadalje je pravilno stališče, da je treba tožničine prispevke za mladoletnega otroka v obliki oblačil in obutve šteti za darila, saj se tožnica s tožencem ni dogovorila, da bo zagotovila preživljanje na drug način (in ne v denarju). Prav tako ni trdila, da preživljanje v denarju ne bi bilo mogoče. Roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbirati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način, ampak mora preživnino dajati v denarju. Če to ni mogoče ali ni mogoče v celoti ali če se stranki drugače sporazumeta, se preživljanje lahko daje tudi na drug način. Kakršnegakoli dogovora tožnica, kot ugotavlja že pritožbeno sodišče, ni zatrjevala. Zato je pravilna odločitev o obliki preživljanja v denarju za čas od vložitve zahteve za preživljanje do izdaje sodbe, neupoštevaje pri tem tožničine prispevke, pravilno pravno ovrednotene kot darila. Konkretno ugotovljenim dejstvom (da otrok konkretno potrebuje 300 do 350 EUR mesečno, da tožnica zasluži 500 EUR mesečno, toženec pa nekoliko več, pri čemer prejema toženec še otroški dodatek 88,83 EUR) ustreza tudi višina preživnine 100 EUR mesečno, ki je po presoji revizijskega sodišča primerna. Da bi se tožničine pridobitne zmožnosti po 5.10.2006 kakorkoli spremenile (poslabšale), tožnica ni zatrjevala, zato je sodišče kot pravno pomembno dejstvo pravilno upoštevalo 500 EUR mesečnih prihodkov.

Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo.