Jedro

Za odločitev v posestnem sporu ni pomembna mapna kopija, pač pa posestno stanje v naravi, ki ga sodišče verodostojnejše ugotovi z ogledom. Z drugačnim izrisom parcel se še ne spremeni stanje v naravi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti 213,44 EUR (dvesto trinajst 44/100) stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev motenja posesti nepremičnine, parc. št. 685/4 k.o. K. (nova parcelna št. 1816) dne 20. 6. 2016 in 23. 8. 2016 ter prepoved bodočega motenja. Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki 1.137,73 EUR pravdnih stroškov. Tožeča stranka ni dokazala svoje posesti na spornem delu zemljišča, ki ga je ves čas koristila tožena stranka kot svoj del parcele št. 684/2 k.o. K.. Posest pravdnih strank razmejuje javna cesta, ki je v naravi vidna in edina, katere nobena pravdna stranka ni prekoračila.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni imela spornega zemljišča v posesti. Prvo sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker so razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju z listinskimi dokazi, odločbo Geodetske uprave RS z dne 12. 12. 2016. Ni zaslišalo prič in postavilo izvedenca geodetske stroke, s čimer je tožnici onemogočilo obravnavanje pred sodiščem prve stopnje, ne da bi zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo. Prav tako ni upoštevalo, da je toženec tožnici priznaval sporno posest. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev. Strinjal se je z ugotovljenim dejanskim stanjem dosedanje posesti, pri čemer je bil razlog za sedanji spor novo evidentiranje mej v postopku, iz katerega je bil toženec izločen, potek javne ceste pa ugotovljen po toženčevi zemlji. V naravi ni dveh cest, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo z ogledom, ne more pa tega ugotavljati z odločbo GURS. Toženec je nasprotoval iztrgani pritožbeni trditvi, da je priznaval tožničino posest na spornem zemljišču. Po njegovem zaslišanje prič ni bilo potrebno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Posest je dejansko stanje v naravi. Prvi odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) jo določa, kot neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest). Tožnica je v tožbi navajala, da sta nepremičnini pravdnih strank, parcela št. 685/4 (last tožnice) in parcela št. 684/2 (last toženca) razmejeni z javno cesto parcelna št. 1594, ki je sama ni presegala, toženec pa jo presega in si lasti del njene parcele, zanj na drugi strani ceste. Sodišče prve stopnje je z ogledom ugotovilo, da v naravi obstaja utrjena makadamska cesta, z obcestnim jarkom, in da je bilo sporno motenje (košnja trave) opravljeno na toženčevi strani ceste. Z ogledom je ugotovilo stanje v naravi in logično zaključilo, da je toženec svojo parcelo št. 684/2, ki je v naravi njiva, ob njivi pa travnik z linijo sadnih dreves, koristil v enem - do ceste. Ob ogledu je napravilo fotografije, kar pritožbenemu sodišču olajšuje oceno logičnosti in pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Takoj nad obcestnim jarkom je pas strmejše brežine s travo in drevesi, ki je povezan z ostalim toženčevim travnikom, ta pa z njivo. Nikjer niti sledi o kakšni stezi ali kolotekih morebitne javne ceste na travniku, ki ga hasnuje toženec.

6. Prav čudne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje z ogledom ni pravilno ugotovilo, da v naravi ni dveh cest. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo Geodetske uprave RS z dne 12. 12. 2016 in prvemu sodišču neutemeljeno očita kršitev postopka, ker ni postavilo izvedenca geodetske stroke. Za odločitev v posestnem sporu ni pomembna mapna kopija, pač pa posestno stanje v naravi, ki ga sodišče verodostojnejše ugotovi z ogledom. Z drugačnim izrisom parcel se še ne spremeni stanje v naravi. Očitno je, da so razlog za sedanji spor nove meje parcel po ugotovitvah G. d. d.d., in kasnejša odločba Geodetske uprave RS, vendar se v posestnem sporu po določbi prvega odstavka 33. člena SPZ upošteva samo zadnje stanje posesti v naravi in nastalo motenje, ne pa pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

7. Na starem prikazu parcel je vrisana samo ena cesta, parcelna št. 1594, ki bi jo po tožničinih trditvah naj toženec presegel in s košnjo posegel na parcelo št. 685/4. Po novih meritvah je na grafičnem prikazu označena bivša parcela št. 1594, javna cesta pa je vrisana severneje, čeprav je sodišče prve stopnje z ogledom ugotovilo, da v naravi ni dveh cest. Prepričljiva je ugotovitev, da je toženec hasnoval zemljišče do "stare" in v naravi vidne edine ceste, česar nove izmere niso spremenile. Nove skice parcel ne spreminjajo posestnega stanja v naravi, spor zaradi mej oziroma lastninske pravice pa se ne rešuje v posestni pravdi.

8. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničine trditve, da toženec ni ugovarjal njenemu zadnjemu posestnemu stanju na spornem delu zemljišča. Pritožbene navedbe, da ji je posest priznal v 17. točki pripravljalne vloge ne držijo, saj je v njej razpravljal, kaj bi pomenilo, če bi držale tožničine trditve. V isti točki je poudarjal njene trditve, da že od leta 2010 moti njeno posest sporne brežine tako, da jo kosi, kar pomeni, da toženec izvaja dejansko posest. Istočasno in v vseh drugih navedbah je zatrjeval svojo posest. Po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje je to tudi dokazal, ker je šlo za obdelovanje in koriščenje zaokrožene celote nepremičnin na isti strani ceste. Na drugi strani tožnica ni dokazala svoje zadnje mirne posesti, varstvo katere bi lahko uspešno uveljavljala s tožbo zaradi motenja posesti. "Mapna" cesta, ki je sporna od leta 2016 na posestno stanje v naravi ni imela nobenega vpliva. Drugačno gledanje pomeni nerazumevanje instituta posesti in vsebine posestnega varstva.

9. Na podlagi navedb pravdnih strank in z izvedbo dokazov z ogledom, zaslišanjem pravdnih strank ter listinskimi dokazi, je sodišče prve stopnje lahko sprejelo prepričljiv zaključek o zadnjem posestnem stanju. Ni bilo potrebno postavljati izvedenca in zasliševati prič, kar bi naj dokazovalo obstoj dveh cest, česar sodišče prve stopnje z lastnim zaznavanjem ni ugotovilo. Preko javne ceste pa toženec tudi po tožničinih navedbah ni posegal. Ugotovitve sodišča prve stopnje in razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka so ustrezno obrazloženi, brez procesnih kršitev, ki jih navaja pritožba. Pritožbeno sodišče ponavlja, da bosta pravdni stranki morali spor o lastninski pravici rešiti izven posestne pravde.

10. Ker pritožbeni razlogi, iz katerih je tožnica izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožben sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določbi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. V pritožbenem postopku je bil uspešen toženec, ki je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, katere sestavljajo nagrada pooblaščencu za odgovor na pritožbo - 172,13 EUR, DDV - 3,44 EUR in materialni stroški - 37,87 EUR.