Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožnici plačati odškodnino v znesku 8,100.000 SIT s pripadki, presežek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino zvišalo za 500.000 SIT (skupno torej na 8,600.000 SIT), v zavrnilnem delu pa je glede zneska 500.000 SIT z vtoževanimi zamudnimi obrestmi sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, v celoti pa tudi pritožbo toženih strank in v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženi stranki vlagata proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata njeno spremembo z znižanjem odškodnine, ali pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje v obsodilnem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzemata se za primerno sodno prakso, ki bo oškodovancem nudila takšno varstvo, da bodo za približno isti obseg škode deležni približno enake odškodnine. Menita, da je v obravnavanem primeru to načelno izhodišče kršeno, saj je tožnici dosojena za posamezne vrste škode previsoka odškodnina, ta pa nato tudi v seštevku odstopa od odškodnin, ki so jih oškodovanci deležni v podobnih primerih. V reviziji toženi stranki sicer izhajata iz dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na škodo iz vseh naslovov (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah, duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in skaženost), vendar navedene dejanske okoliščine ocenjujeta s stališča, da bi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bilo tožnici mogoče prisoditi le 2,000.000 SIT odškodnine (v izpodbijani sodbi je določena v višini 3,500.000 SIT), za strah le 300.000 SIT (dosojena je odškodnina v znesku 500.000 SIT), za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti 3,000.000 SIT (dosojena je odškodnina v znesku 4,200.000 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa v znesku 400.000 SIT (dosojena je odškodnina v znesku 1,300.000 SIT).

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Načelno izhodišče revizije, da morajo odškodnine za nepremoženjsko škodo biti odmerjene tako, da je mogoča primerjava med njimi in da mora biti za približno enak obseg škode odmerjena približno enaka odškodnina (200. in 203. člen ZOR), je pravilno. Predstavlja tudi odločilno pravno podlago, po kateri revizijsko sodišče odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti revizij, vloženih proti odločitvam o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Vendar pa kriterij primerljivosti zahteva ustrezne dejanske ugotovitve, ki obseg škode razvrščajo v posamezne kategorije od manjših škod do škod katastrofalnega obsega. V tem okviru je tožnici prizadejano škodo mogoče uvrstiti že med škode večjega obsega. Sodišči nižjih stopenj, ki sta tako ravnali, sta izbrali pravno pravilno izhodišče za določitev višine odškodnine. Poleg zdrobljenega preloma desne stegnenice je tožnica utrpela lažji pretres možganov, prelom baze četrte in pete dlančnice leve roke, prelom zobnega odrastka zgornje in spodnje čeljusti s prelomom krone tretjega in četrtega zoba desno zgoraj, izpahom drugega sekalca levo in desno v zgornji čeljusti, delnim izpahom obeh prvih zgornjih sekalcev, raztrganino leve podlahti ter majhne povrhnje ranice po obrazu in odrgnine na spodnjih okončinah. Poškodba desne stegnenice s spremljajočimi posledicami predstavlja tožničino osrednje oškodovanje, k čemer je treba prišteti tudi posledice zloma zobnice in spodnje čeljusti s poškodbami in izdrtjem zob.

Posamezne odškodninske postavke so v izpodbijani sodbi posebej predstavljene, višina dosojene odškodnine pa je podrobno obrazložena. Primerjava s podobnim obsegom škod pokaže, da je tožnica utrpela razmeroma velik obseg škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. V bolniškem staležu se je nahajala skoraj dve leti, bila je operirana, 143 dni je hodila s pomočjo bergel, zaradi poškodbe spodnje čeljusti in odstranitve zob je morala 138 dni uživati tekočo hrano, samo hude bolečine pa so trajale skupaj 4 tedne (šteto kumulativno). Ko se k bolečinskemu obdobju prištejejo še ostale neugodnosti med zdravljenjem, ki so podrobno navedene v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, sodba sodišča druge stopnje pa jih je povzela, je mogoče pritrditi ugotovitvi, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 3,500.000 SIT primerna. To velja tudi za prestani strah. Ko se je tožnica prebudila iz nezavesti, je občutila življenjsko ogroženost, kasneje pa intenziven strah za izid zdravljenja "v smislu restitucije gibalnih sposobnosti", pa tudi strah pred skaženostjo. Odškodnina v znesku 500.000 SIT, dosojena iz tega naslova, je torej primerna. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je s tožnico bilo v osebnem kontaktu na glavni obravnavi, posebej pa tudi ugotovitve izvedencev, so takšne, da je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti dosojena odškodnina v znesku 1,300.000 SIT primerna. Zaradi poškodbe je tožnici nastalo udrtje levega lica zaradi preloma in premika zobnega grebena na zgornji čeljusti, izgubila pa je tudi sedem prednjih zob, kar je po izvedenskem mnenju povzročilo "odpor vzbujajočo spremembo na obrazu, ki jo je le deloma mogoča zakriti s snemno protezo". Tožničina desna noga je krajša, na njej je vidna velika brazgotina, ki poteka po zunanji strani stegna, njena hoja je šepajoča in pozibavajoča. Pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti sta sodišči nižjih stopenj pravilno upoštevali tudi dejstvo, da je ob škodnem dogodku tožnica izpolnila komaj 25 let. Ob tej starosti je zaradi posledic poškodbe tako prizadeta, da težko hodi po stopnicah, ne more hoditi ali stati dalj časa, opustila je številne športne aktivnosti, izguba samozavesti pa ima za posledico tudi psihične težave. Pri tem sta oba izvedenca obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi odstotkovno razmeroma visoko ocenila.

Revizija sicer obširno graja izpodbijano sodbo glede posameznih odškodninskih postavk, vendar pa pri tem ne more mimo ugotovitev, ki slede iz izvedenskih mnenj. Le pristop do teh dejanskih ugotovitev je drugačen: revizija namreč obseg prizadejane škode in posledic zmanjšuje glede njihovega posamičnega in skupnega učinkovanja. Pri tem pa v nasprotju s podatki spisa poskuša utemeljiti sklepanje, da je višina odškodnine odmerjena predvsem na podlagi subjektivnih trditev tožnice, ne pa objektivnih (izvedenskih) ugotovitev. Ne glede na to, da so praktično vse posledice, ki so nastale zaradi poškodbe, objektivno ugotovljene, sta nižji sodišči pravilno upoštevali tudi tožničino subjektivno doživljanje škode s posebnim poudarkom, da gre za mlado dekle, ki tudi zaradi svojih let globlje doživlja tako lastne estetske spremembe, kot tudi primanjkljaj fizičnih sposobnosti.

Tožnici je torej dosojena primerna odškodnina tako po posameznih odškodninskih postavkah, kot tudi v celoti, pri čemer je ta odškodnina primerljiva s podobnimi primeri sodne prakse. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo toženih strank zavrnilo (378. člen ZPP). Pri tem je tudi odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Z navedbami v odgovoru namreč k odločitvi o reviziji ni prispevala (165., 154. in 155. člen ZPP).