Jedro

Po določbi prvega odstavka 31. člena ZZZiv vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik, kar v konkretnem primeru pomeni, da je to dolg zapuščine.

Stroški oskrbe konja so nastali v predmetnem postopku veterinarske inšpekcije, ko je bil tožnik postavljen za začasnega skrbnika konja z odločbo v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi predpisi (ZVMS in ZZZiv), vendar je bila pravna podlaga, na kateri je to storitev izvajal, pogodbena, to je civilnopravna. Predmetni stroški so torej stroški postopka, ki so nastali z izvajanjem storitve (v konkretnem primeru storitve oskrbe konja), in jih je treba plačati izvajalcu te storitve. Gre za tako imenovane predhodne stroške, to je stroške, ki nastanejo tekom postopka, preden je ta končan, in jih v primeru, ko se postopek začne po uradni dolžnosti, predhodno trpi organ. Po koncu postopka pa upravni organ s sklepom odloči o tem, komu se ti stroški naložijo v plačilo. Če takšnega subjekta ni, nosi stroške organ.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Sklep Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Ptuj št. U06172-1760/2017/54 z dne 18. 8. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 527,41 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se tožniku kot izvajalcu storitve oskrbe živali priznajo stroški, ki so nastali zaradi oskrbe konja, in se odobri plačilo storitve po izračunu sodne cenilke in izvedenke kmetijske stroke A. A. z dne 23. 7. 2021 (1. točka izreka). Stroški storitve v višini 18.987,57 EUR se izplačajo tožniku na njegov račun v roku 30 dni po dokončnosti sklepa v breme proračuna (2. in 3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je uradna veterinarka 11. 9. 2017 izdala odločbo št. U06172-1760/2017/4, s katero je določila tožnika kot začasnega skrbnika konja, katerega lastnik B. B. je umrl. Konj - hladnokrvne pasme in teže 500 kg - je bil ves čas oskrbe, ki je trajala od 4. 9. 2017 do 26. 1. 2021, kar znaša 1241 dni, na naslovu ... Naslovni organ konja ni mogel prodati, ker pristojno sodišče ni odločilo o njegovem lastništvu v zapuščinskem postopku vse do obvestila Centra za socialno delo Ormož, ki ga je naslovni organ prejel 21. 1. 2021, na osnovi česar se je konj prodal. Začasni skrbnik je po pooblaščencu priglasil skupne stroške, ki so nastali pri oskrbi konja v višini 41.288,26 EUR. Glede na to, da ti stroški odstopajo od stroškov, ki so običajni in ki jih je naslovni organ določil na podlagi uradnih cenikov, je organ v postopek pritegnil izvedenko. Po izvedenskem mnenju so stroški oskrbe konja na naslovu ... v zgoraj navedenem obdobju znašali 18.987,57 EUR. Upravni organ je tožnika z izvedenskim mnenjem seznanil, na njegov predlog pa je izvedenka svoje mnenje še dopolnila. Po presoji upravnega organa je izvedenka pri izračunu upoštevala stroške ureditve boksa, odstranitev umazanega nastilja, dezinfekcijo tal in sten, stroške hlevarskega dela, stroške dostave sena in porabo vode. Izvedenka je opredelila obseg hlevarskih del, določila vrednost ročnega dela in strojne ure ter stroške prevoza. Upravni organ zaključuje, da je izvedenka v svojem mnenju odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, da je njeno mnenje strokovno izdelano ter odločil, da se izvajalcu storitve izplačajo stroški v breme proračuna v skladu z drugim odstavkom 115. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3.Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z v uvodu navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopni organ vse pritožbene ugovore kot neutemeljene zavrača in pojasnjuje, da je organ prve stopnje tožnika s postavitvijo izvedenca pisno seznanil in mu dal možnost, da se o tem izjavi, seznanjen pa je bil tudi z izvedenskim mnenjem, na katerega je podal pripombe. Glede na to pritožbo kot neutemeljeno zavrača.

4.Zoper zgoraj navedeno odločitev vlaga tožnik tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotno uporabljenega materialnega prava. V tožbi pojasnjuje, da je kot začasni skrbnik konja pokojnega B. B. storil vse za dobrobit živali in žival vsakodnevno oskrboval z vsem potrebnim ter z obračuni stroškov mesečno sproti seznanjal prvostopenjski organ, ki obračunom ni nikoli nasprotoval. Kljub večkratnim pozivom, da odloči o stroških postopka, prvostopni organ tega ni storil.

5.Tožnik navaja, da se postopek ni začel na njegovo zahtevo, ampak ga je po uradni dolžnosti začel prvostopni organ. Prvostopni organ je imel možnost oddati konja v oskrbo drugemu skrbniku, kolikor se ni strinjal s ceno oskrbe in kvaliteto opravljenega dela, česar pa ni storil, kljub temu, da ga je tožnik mesečno seznanjal z vsemi podrobnostmi in stroški, ki so nastali z oskrbo konja. Tožnik je od meseca oktobra 2017 naprej vsak mesec pošiljal obračune stroškov z natančno specifikacijo nastalih stroškov, katerim prvostopni organ ni nikoli nasprotoval oziroma jih zavrnil. S postavitvijo izvedenca se je skušal prvostopni organ zgolj izogniti poplačilu realno nastalih stroškov v zvezi z oskrbo konja. Tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne organu v nov postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

6.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in meni, da tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, ki jih je tožena stranka že obravnavala v pritožbenem postopku. Izvedenka je svoje delo opravila strokovno in popolno, zato postavitev drugega izvedenca ni potrebna. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7.Glavno obravnavo je sodišče opravilo 8. 5. 2024 v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke. Na naroku je tožeča stranka še navedla, da je do oskrbe konja prišlo, ko je bilo ugotovljeno, da so živali zaradi smrti njihovega lastnika brez oskrbe in je bilo sprva predvideno, da bo treba za konja poskrbeti za kak teden ali dva. Tožnik je bil na kraju kot policist, ker pa se ukvarja tudi z rejo konj, je veterinarskemu organu ponudil pomoč v obliki oskrbe konja za neko krajše obdobje, saj bi naj bile živali izročene pokojnikovi bivši ženi. Ko je ta prišla, ji konja niso izročili, ker da ni izkazala lastništva. Tožnik je pojasnil, da je organu za svojo storitev oskrbe konja izstavljal račune od prvega meseca naprej.

8.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse predložene listine in zaslišalo tožnika. Glavno obravnavo je dne 8. 5. 2024 zaključilo, izdajo sodbe pa pridržalo do dokončnosti zvočnega prepisa posnetka glavne obravnave in do prejema listin, to je emailov s priloženimi predračuni in dobavnicami, ker so se stranke obravnavi tega dokaza odpovedale (drugi odstavek 291. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

9.Tožnik je na zaslišanju pojasnil, da je bil kot policist na kraju inšpekcijskega pregleda, to je na kmetiji pokojnega B. B., ki je imel več živali, katere so bile po njegovi smrti prepuščene same sebi. Veterinarka je poskrbela za odvoz mačk in psov, ker pa je bilo potrebno poskrbeti tudi za konja, rečeno je bilo za kakšen teden ali dva, da se vrne v Slovenijo bivša žena pokojnika, mu je inšpektorica na kraju ustno odredila, da poskrbi za tega konja. Potrebno je bilo tudi čiščenje hleva, saj so bile živali oziroma konj v slabem stanju. Ko je pokojnikova žena prišla, je prevzela pse in mačke, konja pa ji sodišče ni oddalo v lastnino, ker ni mogla izkazati lastništva. Rečeno mu je bilo, da ni nobene težave, da odločba o postavitvi za začasnega skrbnika konja nima datuma. Že v začetku je pripravil obračun stroškov, veterinarka pa je od prvega dne pa vse do zaključka zagotavljala, da s stroški ne bo težave, ker se bodo poplačali iz zapuščine. Tožnik je pojasnil, da je opravljal delo tudi s svojimi delavci. Lokacija je od njega oddaljena 2 do 3 km in kadar zjutraj ali zvečer ni mogel na kraj, je to storil kateri od njegovih delavcev. Vsak mesec je veterinarki, ki mu je odredila oskrbo, posredoval obračun stroškov. Nikoli do zaključka oskrbe ni dejala, da je karkoli s stroški oskrbe narobe, ampak mu je zagotavljala, naj ga v zvezi s tem ne skrbi, da bodo poplačani iz zapuščine.

10.Tožnik je povedal, da bi popolnoma drugače ravnal, če bi mu veterinarka dejala, da je višina stroškov problem, saj bi se v tem primeru temu delu, ki mu je bilo popolnoma nepotrebno breme, odpovedal. Na opravljeno delo ne veterinarka, ki je vodila predmetni postopek, ne drugi veterinarji, ki so prihajali na redni pregled konjev, niso imeli nobene pripombe ne glede kvalitete ne obsega opravljenega dela. Meni, da izvedenec v postopku ni bil potreben, ker sta se z veterinarko dogovorila o vseh pogojih oskrbe konja. Ti obračuni stroškov niso bili izdani na koncu, ampak je veterinarka ves čas vedela, kakšni stroški so. Da je stvar trajala 42 mesecev, pa je bila odločitev inšpektorice.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku, ki ga je vodila uradna veterinarka, potem ko je bilo ugotovljeno, da je B. B. umrl, zaradi česar je bilo treba poskrbeti za njegove živali. Razen mačk in psov je imel tudi konja.

Tožnik ni bil stranka tega postopka, saj ta ni tekel zaradi kakšnih njegovih pravic, obveznosti ali pravnih koristi. Na kraju inšpekcijskega pregleda se je nahajal kot policist, ki pa se je ob tem ukvarjal tudi z rejo konj. Tako je bil ob lastnem strinjanju najprej ustno nato pa z odločbo št. U06172-1760/2017/4 z dne 11. 9. 2017 postavljen za začasnega skrbnika konja po določbah Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) in Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) ter je skrbel za dobrobit te živali. Tožnik torej v tem postopku ni sodeloval, ker bi bil zavezanec za izvajanje kake javne naloge ali funkcije, ampak, ker je bil - kot zato ustrezno usposobljen - postavljen za skrbnika konja.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka kot "subjekt zadeve" (kar nakazuje kot stranko) vodila tožnika, to pa je po obrazloženem napačno. V predmetni zadevi je namreč pooblaščena veterinarka po uradni dolžnosti začela inšpekcijski postopek zaradi zaščite živali pokojnega B. B., kar pomeni, da so obveznosti in dolgovi, ki izhajajo iz upravnih postopkov vezanih na njegovo premoženje (kamor sodijo tudi živali), dolgovi zapuščine in bi bili torej stranka postopka dediči po pokojnem. Kadar so dediči neznani, jih zastopa skrbnik zapuščine, ki je bil postavljen tudi v predmetni zadevi.

K temu je dodati, da tudi po določbi prvega odstavka 31. člena ZZZiv vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik, kar v konkretnem primeru pomeni, da je to dolg zapuščine. Ob tem je dodati, da okoliščina, ali je prvostopni organ priglasil stroške nastale v zvezi z zapustnikovim premoženjem (konkretno v zvezi s plačilom storitve, ki jo je opravil tožnik) kot terjatev v zapuščinskem postopku, za predmetno odločitev ni bistvena. To vprašanje pa bi bilo pomembno pri odločanju o tem, komu je ob koncu postopka naloženo, da povrne predhodne stroške postopka, kar pa ni predmet tega odločanja in presoje sodišča.

Tožnik se je kot oseba, ki se ukvarja z oskrbo oziroma rejo konj, strinjal s tem, da se ga postavi za začasnega skrbnika konja, kot izhaja iz njegove izpovedbe in potrjujejo tudi podatki spisa, in sicer za ceno, ki je bila dogovorjena od začetka izvajanja storitve. V spisu se namreč nahajajo dobavnice in predračun, ki jih je tožnik za opravljeno delo sproti in redno izstavljal prvostopnemu organu. Tožnik je zaslišan povedal, da prvostopni organ predloženih listin, iz katerih je izhajala cena opravljene storitve, ni nikoli zavrnil, ali kako drugače problematiziral, in tudi iz podatkov spisa to ne izhaja.

17.Stroški oskrbe konja so torej nastali v predmetnem postopku veterinarske inšpekcije, ko je bil tožnik postavljen za začasnega skrbnika konja z odločbo v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi predpisi (ZVMS in ZZZiv), vendar je bila pravna podlaga, na kateri je to storitev izvajal, pogodbena, to je civilnopravna. Pogodba o izvajanju storitve oskrbe konja (podjemna pogodba) je bila sklenjena s tem, ko sta se upravni organ in tožnik strinjala, kakšno delo naj tožnik opravi in za kakšno plačilo. Da je bilo plačilo dogovorjeno, izhaja iz tožnikove izpovedbe, podatkov upravnega spisa in predloženih dobavnic. To potrjuje tudi dopis prvostopnega organa skrbniku zapuščine Centru za socialno delo, enota Ormož z dne 14. 1. 2021, kjer je med ostalim navedeno, da stroški oskrbe konja od septembra 2017 znašajo približno 1.000,00 € mesečno. Tožnik kot subjekt, ki prosto deluje na trgu, ni bil dolžan sprejeti predmetnega dela, to je oskrbe konja, pod kakršnimikoli drugimi pogoji oziroma za drugačno plačilo kot tisto, ki je bilo dogovorjeno s pogodbo. Če je bil upravni organ mnenja, da bi kdo drug to storitev opravil ceneje, bi lahko tega cenejšega izvajalca postavil za skrbnika konja.

18.Ob tem je dodati, da iz podatkov spisa izhaja, da je na takšni, torej pogodbeni podlagi, prvostopni organ sodeloval z izvajalci storitev za ostale živali, to je pse in mačke, kjer so bile storitve plačane po izstavljenih računih.

19.Predmetni stroški so torej stroški postopka, ki so nastali z izvajanjem storitve (v konkretnem primeru storitve oskrbe konja), in jih je treba plačati izvajalcu te storitve. Gre za tako imenovane predhodne stroške, to je stroške, ki nastanejo tekom postopka, preden je ta končan, in jih v primeru, ko se postopek začne po uradni dolžnosti, predhodno trpi organ (drugi odstavek 115. člena ZUP). Po koncu postopka pa upravni organ s sklepom odloči o tem, komu se ti stroški naložijo v plačilo. Če takšnega subjekta ni, nosi stroške organ.

20.Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri izdaji izpodbijanega sklepa, je sodišče izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V tem postopku mora upravni organ upoštevati, da tožnik ni stranka tega postopka, ampak izvajalec storitve, ki je bila potrebna za izvedbo postopka.

21.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožeči stranki ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahtevala, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 € (četrti odstavek 3. člena Pravilnika).

22.Stranka je priglasila tudi stroške kilometrine za pot pooblaščenca iz sedeža njegove pisarne v Maribor. Stroški za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo štejejo med stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je sodišče tožeči stranki te stroške odmerilo ob uporabi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prihodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki ureja višine povračil stroškov v zvezi z delom in službenim potovanjem (1. člen Uredbe), do katerih se ti v skladu z določbami te Uredbe ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba v tretjem odstavku 5. člena določa, da se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,43 € za vsak prevožen kilometer. Tožeča stranka je priglasila stroške za prihod pooblaščenca na narok na relaciji Murska Sobota - Maribor in nazaj, to je 110 km x 0,43 €, kar pomeni 47,30 €.

23.Po obrazloženem stroški tožeče stranke skupno znašajo 432,30 €. K temu je sodišče prištelo še 95,11 € 22 % za DDV in skupno znesek 527,41 € naložilo v plačilo toženi stranki.

24.Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

------------------------------- Če toženec ne pride na glavno obravnavo, se ta kljub temu opravi (drugi odstavek 58. člena ZUS-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o zaščiti živali (1999) - ZZZiv - člen 31, 31/1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 115, 115/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.