Jedro

Sprememba obtožnice se lahko nanaša le na istega obtoženca ter na isti historični dogodek, pri čemer se smejo z njo spremeniti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Vendar mora biti obtoženec tudi v takem primeru natančno obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah spremenjene obtožnice, prav tako pa mora v zvezi z njo imeti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe.

Sprememba obtožnice se nanaša na očitek kršitve drugih določb prometnih predpisov, kot so bili navedeni v prvotni obtožnici. Očitek teh kršitev je sicer opredeljen z dejstvi in okoliščinami, ki jih nespremenjena obtožnica ni vsebovala, toda to še ne pomeni, da takšna sprememba ni bila dopustna.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.U. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 23.6.2000 je bil obs. D.U. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka, naloženo pa mu je bilo plačilo 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.2.2003 ugodilo pritožbi pooblaščenca ošk. M.Š. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obs. D.U. poleg že odmerjene povprečnine v znesku 60.000,00 SIT dolžan plačati tudi potrebne izdatke oškodovanke in nagrado ter potrebne izdatke njenega pooblaščenca, o višini katerih bo odločilo prvostopno sodišče s posebnim sklepom. Zagovornikovo pritožbo pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 60.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik J.J. iz M., je dne 24.4.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi z dne 23.6.2000 in z dne 20.2.2003 spremeni oziroma podrejeno v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. V obširni zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakonika. V celotni zahtevi pa izraža le pomisleke glede pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pretežni del očitkov se nanaša na delo izvedencev Ž.L. in dr. M.P., predlaga pa tudi, da bi bilo potrebno zaslišanje delavca policije in ogled kraja dejanja.

Pomisleke v dejanske ugotovitve, ki jih zagovornik obsojenca ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, sta sodišči prve in druge stopnje že zavrnili, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Edini očitek, ki bi predstavljal kršitev ZKP, je zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da je državni tožilec obtožbo modificiral tako, da je obsojencu poleg kršitve 5. odstavka 50. člena ZTVCP očitana še kršitev 1. odstavka 68. in 1. odstavka 69. člena istega zakona. V tej smeri je obsojenčev zagovornik že podal pomisleke v pritožbi zoper sklep, s katerim je bil njegov ugovor zoper obtožbo zavržen in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa je Višje sodišče v Mariboru pravilno zaključilo, da gre za isto kaznivo dejanje, isti historični dogodek in da je v zvezi z modifikacijo obtožbe imel obsojenec dovolj časa za pripravo obrambe. Zato tudi ni prišlo do kršitve 1. odstavka 344. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli, temveč se le na splošno sklicuje na določbe 372. člena ZKP. Iz sicer obširne obrazložitve pa sledi, da ne soglaša z dejanskim stanjem, ki ga je v tej zadevi ugotovilo sodišče. V izvajanjih namreč zahteva načenja vprašanje ureditve cestnega priključka za vstop na magistralno cesto, sklicuje se na opis dogodkov, ki jih je dal obsojenec pri zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in na glavnih obravnavah, na po obsojencu predložene fotografije poškodb na tovornem vozilu ter na mnenje dr. T.T. s skico in fotografijami, graja oceno izvida in mnenja izvedenca prometne stroke Ž.L. z očitkom, da je nepopolno oziroma pomanjkljivo, napada zaključke sodišča glede vpliva alkohola pri pokojnem oškodovancu L.Š. na njegovo reakcijo v nastali prometni situaciji. Zatrjuje, da je obsojenec pri vključevanju na magistralno cesto storil vse, kar zahtevajo cestnoprometni predpisi, bil je v trenutku trčenja s svojim vozilom že na svojem voznem pasu, z večjim delom vozila je praznil križišče in polpriklopnik je imel dve luči, ki se nahajata na zadnjem delu prikolice. Prav tako ne soglaša z oceno izpovedbe priče M.Š., pri čemer se sklicuje, da je dogodek izvedencu medicinske stroke dr. M.P. opisala drugače kot pri zaslišanju dne 8.6.1998. Napada tudi presojo okoliščin, s katerimi je sodišče utemeljilo krivdno obliko, s katero je obsojenec storil kaznivo dejanje. Opozarja na prometno ureditev na delu magistralne ceste, na katerem je prišlo do obravnavane nesreče, na omejitev hitrosti, na dejstvo, da obsojenec ni imel zadostne pregledne razdalje, da je pri opravljanju svojega dela vozil ob pogojih, ki jih je zagotavljal naročnik, ki je zgradil priključek, da bi moral poleg naročnika prevoza tudi pristojni upravni organ oziroma delavci policije poskrbeti za pravilno opremljenost magistralne ceste s signalizacijo, da je pokojni oškodovanec vozil hitreje, kot je bilo dovoljeno zaradi omejitve hitrosti in pod vplivom alkohola ter da obsojenec ni kršil nobenega od prometnih predpisov. S temi navedbami zahteva, ki drugače presoja izvedene dokaze kot sodišče v pravnomočni sodbi, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Čeprav zahteva izrecno ne uveljavlja procesnih kršitev, pa iz njene obrazložitve, v kateri napada odločitev o zavrženju ugovora zoper obtožnico, spremenjeno dne 18.2.1999, sledi očitek, da je sodišče kršilo določbe 344. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 344. člena ZKP sme tožilec, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, na glavni obravnavi spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Za pripravo obrambe sme sodišče v takem primeru prekiniti glavno obravnavo (2. odstavek 344. člena ZKP). Če senat dovoli prekinitev glavne obravnave zaradi priprave nove obtožnice, določi rok, v katerem mora tožilec vložiti obtožnico. Izvod nove obtožnice se vroči obtožencu, zoper to obtožnico ni ugovora. Če tožilec v danem roku ne vloži obtožnice, nadaljuje senat glavno obravnavo na podlagi prejšnje.

Navedene določbe dajejo pristojnemu tožilcu pravico do spremembe obtožnega akta, če po njegovi presoji na glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga je zatrjeval v pravnomočni obtožnici. Sprememba obtožnice se lahko nanaša le na istega obtoženca ter na isti historični dogodek, pri čemer se z njo smejo spremeniti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. S spremembo obtožnice pa se ne sme poslabšati obtoženčev procesni položaj, posebej ne njegove pravice obrambe. To pomeni, da mora obtoženec imeti enake možnosti in enak pravni položaj kot v primeru, če tožilec ne bi spremenil obtožnega akta. Obtoženec mora tudi v takem primeru biti natančno obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah spremenjene obtožnice, prav tako pa mora v zvezi z njo imeti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe.

V obravnavani zadevi je okrožni državni tožilec vložil obtožnico zoper obsojenca dne 29.1.1997 zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ z očitkom kršitve določbe 4. odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP). Sodišče je obtožnico vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki je dne 29.10.1997 zoper njo vložil ugovor. Tega je senat Okrožnega sodišča v Mariboru s sklepom z dne 11.11.1997 zavrnil kot neutemeljenega. Sodišče je nato dne 8.6.1998 opravilo glavno obravnavo, ki jo je preložilo na dne 6.7.1998, le-to pa na nedoločen čas. Naslednji glavni obravnavi je opravilo dne 1.12.1999 in 22.2.1999. Na tej glavni obravnavi je okrožna državna tožilka v besedi strank obtožbo spremenila ter jo tudi prebrala, drugopis spremenjene obtožnice je predsednica senata vročila obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je predlagal, da se mu da rok za pripravo obrambe in napovedal, da bo vložil zoper spremenjeno obtožnico ugovor. Sodišče je odločilo, da se glavna obravnava preloži na 22.3.1999. Zagovornik je zoper spremenjeno obtožnico dne 24.2.1999 vložil ugovor, ki ga je predsednica senata s sklepom z dne 26.2.1999 zavrgla, pritožbeno sodišče pa s sklepom z dne 15.4.1999 zagovornikovo pritožbo zoper tak sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je postopalo v skladu z določbami 344. člena ZKP, saj je obrambi bilo omogočeno, da se seznani z vsemi vidiki spremenjene obtožnice, poleg tega je s prekinitvijo oziroma preložitvijo glavne obravnave bila dana obsojencu možnost za pripravo obrambe. Glede na izrecno določbo 3. odstavka 344. člena ZKP v nastalem položaju zoper spremenjeno obtožnico ni mogoče vložiti ugovora. Takšna zakonska ureditev je tudi povsem razumljiva, ker s trenutkom pravnomočnosti obtožbe predhodni kazenski postopek preide v glavni postopek, ki je usmerjen k njegovemu dokončanju z izrekom sodbe. Naloga sodišča je le, da s svojim postopanjem obtožencu omogoči izvajanje njegove pravice obrambe, kar je bilo v tej zadevi tudi storjeno.

Kot je razvidno iz opisa kaznivega dejanja, se sprememba obtožnice nanaša na očitek kršitve drugih določb prometnih predpisov, kot so bili navedeni v prvotni obtožnici. Očitek teh kršitev je sicer opredeljen z dejstvi in okoliščinami, ki jih nespremenjena obtožnica ni vsebovala, toda to še ne pomeni, da takšna sprememba ni bila dopustna. Obtožnica je ostala v okvirih istega historičnega dogodka, spremenjena pa le toliko, kolikor je po oceni državne tožilke narekovalo stanje postopka na glavni obravnavi. Zato ni mogoče pritrditi nakazovanju zahteve za varstvo zakonitosti, da je dejstvo, da je okrožno državno tožilstvo po končanem dokaznem postopku navedlo kršitvi, ki s prvotno obtožbo nista bili zajeti in nista bili predmet dokaznega postopka ter da obsojencu ni bila dana možnost, da bi v ugovoru zoper obtožbo z dne 28.10.1997 ugovarjal zoper kršitve, navedene v spremenjeni obtožnici, kaže na nezakonitost pravnomočne sodbe. Posebej še, ker je, kot je že obrazloženo, obsojenec bil seznanjen z vsebino spremenjene obtožnice ter njeno dejstveno in pravno podlago, imel pa je tudi primeren čas za pripravo obrambe. Ker je bila obtožnica spremenjena skladno s 344. členom ZKP, zatrjevana kršitev teh določb ni podana.

Zahteva tudi navaja, da ne soglaša z razlogi prvostopne sodbe, s katerimi je sodišče obrazložilo zavrnitev zagovornikovega dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca prometne stroke in za zaslišanje delavca policije, ki je narisal skico prometne nezgode.

Zagovornik je na glavni obravnavi dne 23.6.2000 pred zaključkom dokaznega postopka med drugim predlagal pritegnitev novega izvedenca cestnoprometne stroke. Dokazni predlog je utemeljil s tem, da bo podal novo mnenje, katerega bo potrebno uskladiti z že podanim izvedenskim mnenjem ter ugotoviti morebitne razlike med njima.

Predlagano zaslišanje policista pa je po zagovornikovem mnenju bilo potrebno, ker je narisal skico prometne nesreče in ker je obsojenec pripeljal iz dovozne poti, pred katero ni bilo nobene ustrezne prometne signalizacije, ki bi kazala na odvzem prednosti, kar bi bilo potrebno razčistiti. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik očital sodišču, da ni izvedlo predlaganih dokazov, kar bi bilo potrebno zaradi ugotovitve mesta trčenja.

Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, s katerimi je zavrnilo zagovornikova predloga za zaslišanje drugega izvedenca prometne stroke in policista, ki je izdelal skico kraja prometne nesreče. Z navedbo, da je v celoti sprejelo mnenje izvedenca Ž.L., je sodišče ob upoštevanju vseh ostalih razlogov presodilo, da glede na vsebino tega mnenja in njegovo dokazno vrednost ni potrebno zaslišanje drugega izvedenca. Glede na že prikazano zagovornikovo utemeljitev tega dokaznega predloga, ki jo je oprl le na domnevo, da se bo izvedensko mnenje drugega izvedenca razlikovalo od mnenja Ž.L. in tudi izhajajoč iz tega navajal, da bo potrebno ugotoviti razlike med njima ter ju uskladiti, je razloge pravnomočne sodbe treba razumeti v tem smislu, da zagovornik s posplošenimi navedbami ni prepričal sodišča, da je izvedba tega dokaza potrebna. S tem pa ni izkazal verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko vplivala na dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo. To velja tudi za navedbe, s katerimi je zagovornik v pritožbi očital sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Sodišče druge stopnje je soglašalo z razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, posebej pa tudi obrazložilo, zakaj oškodovančeva vožnja, ki je neznatno presegala dovoljeno hitrost, in njegova vinjenost nista prekinili vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in nastalo posledico. Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri njen vložnik v znatnem obsegu le povzema pritožbene navedbe, ni dovolj določno opredeljena vsebina vsakega posameznega dokaza v povezavi z odločilnimi dejstvi. Zato ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi predlagani dokazi lahko bistveno vplivali na vsa pravno relevantna dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo. Z odločitvijo, s katero je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala obramba, niso bile kršene določbe kazenskega postopka, ki so ali bi mogle vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.U. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).