Jedro

Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik ni predložil dokaza za svojo trditev, da je sam bil v pogodbenem razmerju s katero od družb, ki je za družbo N. d.o.o. izvajala navedeno storitev (to je z družbo M. d.o.o. in U. d.o.o.). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Brez tožnikovih trditev o obsegu opravljenega dela izvedenec ne bi mogel ugotoviti tožnikovega zaslužka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah II in III izreka.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti toženi stranki 2.133,54 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I ugotovilo, da je delež na skupnem premoženju, ki je že ugotovljen s pravnomočnima sodbama, ki obsega premičnine, ki jih je določno navedlo, tožeče stranke 20/100 in tožene stranke poleg že pravnomočno ugotovljenega deleža 1/2 še dodatnih 30/100. V točki II izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval kot svoj delež na skupnem premoženju še nadaljnjih 30/100. V točki III izreka pa je o pravdnih stroških odločilo tako, da je tožnici naložilo dolžnost povrniti toženki 13.112,74 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v zanj neugodnem delu, to je glede odločitve v točkah II in III izreka. Navajal je, da se s sodbo sodišča prve stopnje ne strinja, zato v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in ugotovi deleže pravdnih strank na skupnem premoženju za vsakega do 1/2. Odločitev o stroških pravdnega postopka pa sprejme na podlagi uspeha pravdnih strank. Kot podredno je predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je, da mu toženka povrne stroške pritožbenega postopka. Navajal je, da je sodišče prve stopnje odločitev o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju utemeljilo na podlagi ugotavljanja dohodkov v času njune zunajzakonske skupnosti. Takšen pristop je pravilen, nepravilen oziroma zmoten pa je po mnenju tožnika način ugotavljanja prihodkov pravdnih strank v času njune priznane zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik v obdobju zunajzakonske skupnosti v korist pridobivanja skupnega premičnega premoženja s toženko namenil zgolj svojo pokojnino v znesku od 300,00 do 700,00 EUR mesečno, drugih zatrjevanih dohodkov tožnika pa slednjemu ni priznalo. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da je kljub upokojitvi še vedno opravljal svoje delo za različna podjetja na pogodbeni podlagi in na ta način ustvarjal dohodek, ki pa mu v pretežni meri ni bil izplačan v denarju, temveč so se ti njegovi prihodki kompenzirali za plačilo gradbenih storitev njegovih poslovnih partnerjev pri izgradnji stanovanjske hiše v L., ki je po predhodnih sodnih odločitvah v predmetni pravdni zadevi izključna lastnina toženke in v kateri sta zadnji del skupnega življenja pravdni stranki tudi živeli. Tožnik je zatrjeval in v ta namen ponudil tudi listinske dokaze, da je bilo iz naslova njegovih pogodbenih zaslužkov preko družbe M. d.o.o. v stanovanjsko hišo toženke, ki jo je sicer tožnik ves čas štel za skupno premoženje pravdnih strank, vloženo 79.519,41 EUR. Za ta znesek je tožnik priložil listinska dokazila, in sicer začasne situacije za obdobje od meseca februarja 2007 do meseca maja 2008, torej za obdobje zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. V nadaljevanju je tožnik posloval preko podjetja U. d.o.o. in na ta način zaslužil 174.368,00 EUR, kar je bilo prav tako na podlagi izvedenih kompenzacij vloženo v navedeno nepremičnino toženke. Ta zaslužek je dokazoval s predložitvijo naročilnic za obdobje od 17. 10. 2007 do 29. 1. 2009 in zatrjeval je, da je potrebno tudi te njegove dohodke, ki so bili dejansko vloženi v stanovanjsko hišo toženke, upoštevati kot njegov prihodek ob pokojnini, pridobljen v času zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Sodišče prihodkov tožnika, pridobljenih iz naslova poslovnega sodelovanja z gospodarskima družbama M. d.o.o. in U. d.o.o. ter še drugih poslovnih partnerjev tožnika ni upoštevalo pri ugotavljanju dohodka slednjega v času zunajzakonske skupnosti pravdnih strank iz razloga, ker ta prihodek ni bil vložen v skupno premoženje, temveč v posebno premoženje toženke. Obrazložilo je, da se posledično v te zatrjevane prihodke ni spuščalo. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je zmotno. Očitno je, da sta se pravdni stranki v času priznane zunajzakonske skupnosti dogovorili o načinu vlaganja ustvarjenih dohodkov partnerjev na način, da je tožnik svoje pogodbene prihodke vlagal v stanovanjsko hišo, ki sta jo skupaj gradila, toženka pa je financirala druge stroške skupnega življenja pravdnih strank. Na takšen zaključek kaže nesporno dejstvo, da je bila toženka vseskozi seznanjena z načinom financiranja gradnje stanovanjske hiše preko poslovnih partnerjev tožnika v smislu kompenzacije, toženka je bila tista, ki je tožnika v ta njegova pogodbena dela uvedla. Tožnikovi poslovni partnerji družbi M. d.o.o. in U. d.o.o. sta bili podjetji, ki sta poslovni sodelovali s podjetjem, katerega direktorica je bila toženka. Poslovne povezave med toženko in gradbenimi izvajalci njene stanovanjske hiše, ki so bili za svoje storitve poplačani z nasprotnimi storitvami tožnika kot zunajzakonskega partnerja toženke, prozorno dokazujejo medsebojni dogovor vseh udeleženih o takšni izvedbi in financiranju gradnje stanovanjske hiše toženke, torej nedvomno tudi dogovor med toženko in tožnikom, da se pretežni del tožnikovih dohodkov vlaga v izgradnjo njene stanovanjske hiše. Na ta način sta pravdni stranki sporazumno gospodarili s celotnimi prihodki, ki sta jih pridobivali v času zunajzakonske skupnosti v smislu ekonomske skupnosti. Zaradi tega ni relevantno dejstvo pri ugotavljanju višine dohodkov tožnika ali jih je vložil v nakup premičnin, ki so predmet odločanja tega dela pravdnega postopka ali pa drugo premoženje, ki sta ga s toženko dejansko skupaj ustvarjala. Tožnik je v času priznane zunajzakonske skupnosti v to premoženje, ki po sedanjih sodnih odločbah predstavlja posebno premoženje toženke, vložil od svojih ustvarjenih dohodkov najmanj 250.000,00 EUR. Če tožnik svojega dela in na ta način ustvarjenih dohodkov ne bi vložil v nepremičnino toženke, bi te storitve morala plačati toženka, posledično bi bil njen prispevek k spornemu skupnemu premoženju ničeln, saj toliko v celotnem obdobju ni zaslužila. Tožnik meni, da na opisan način pridobljeni njegovi dohodki v okviru ekonomske ter zunajzakonske skupnosti pravdnih strank predstavljajo njegov dohodek v spornem obdobju, ki bi ga sodišče moralo upoševati v smislu ugotavljanja prispevka posameznega zunajzakonskega partnerja k ustvarjenem skupnem premoženju. Drugačen pristop k ugotavljanju dohodkov tožnika v spornem obdobju po mnenju tožnika predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, to je določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Z opisanim pristopom sodišča k ugotavljanju prispevka pravdnih strank k pridobivanju skupnega premoženja je sodišče tudi nepopolno in v posledici tega zmotno ugotovilo pravo dejansko stanje. Ni ugotavljalo pogodbenih prihodkov tožnika v spornem obdobju, saj je to ugotavljanje izrecno zavrnilo kot nepotrebno. Tožnik je tekom pravdnega postopka predlagal med drugim, da sodišče pridobi podatke pri družbi MM d.o.o. in N. d.o.o. o plačilih glede izstavljenih situacij s strani M. d.o.o. in kasneje U. d.o.o., prav zaradi ugotavljanja tožnikovih prihodkov iz njegovega pogodbenega dela. Sodišče je takšen dokazni predlog zavrnilo vključno s predlaganim izvedencem finančne stroke z utemeljitvijo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, da bi razmejil svoje skupne prihodke od dobička. Ni sporno, da je tožnik izvajal za svoje pogodbene partnerje storitve evidentiranja nepremičnin, etažiranja nepremičnin, vknjižbe nepremičnin in podobno, torej intelektualne storitve, ki niso povezane z relevantnimi materialnimi stroški. Gre za osebno delo, za katero niso potrebna omembe vredna delovna sredstva, vse drugo pa je stvar osebnih pregledov in preverjanj uradnih evidenc ter zbiranja podatkov. Tožnik ne more sprejeti razlogov sodišča, da je te njegove dokazne predloge zavrnilo zaradi domnevno nezadostne trditvene podlage, saj bi izvedenec finančne stroke ob upoštevanju znanih storitev tožnika brez težav lahko določno opredelil delež materialnih stroškov pri opravljenih storitvah ter posledično njegov čisti dobiček. Po mnenju tožnika je njegove prihodke iz pogodbenega dela šteti kot družinske prihodke v okviru zunajzakonske skupnosti s toženko, sodišče je z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov po ugotavljanju teh prihodkov tožnika prikrajšalo za izvajanje dokazov v njegovo korist, s čimer je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka po členu 339/I v zvezi s členom 213/I ZPP. Opustitev dokazovanja v predlagani smeri je vplivala na odločitev sodišča, da v okviru družinskih prihodkov ne upošteva teh pogodbenih dohodkov tožnika, s čimer je bistveno zmanjšalo njegov prispevek k skupnih dohodkom pravdnih strank in posledičnemu prispevku pri dobivanju skupnega premoženja. Takšen pristop sodišča prve stopnje je nerazumen in predstavlja ob enem kršitev tožnikove ustavne pravice do primerno obrazložene sodne odločbe v smislu določbe člena 22 Ustave RS. V skladu z napotilom pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pri odločanju o višjem solastniškem deležu toženke na spornem skupnem premoženju oprlo tudi na toženkine navedbe v njeni pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2016 in v tej vlogi ponujene dokaze. Toženka pa je pravočasno podala zgolj pavšalno trditev, da je njen prispevek k skupnemu premoženju višji od tožnikovega. Šele po opravljeni prvi glavni obravnavi je toženka v tem delu svoje navedbe konkretizirala in ponudila ustrezne dokaze. Tožnik je uveljavljal prekluzijo teh navedb in ponujenih dokazov, kar je sodišče v predhodnem sojenju upoštevalo, pritožbeno sodišče pa je menilo, da toženka ni prekludirana zaradi opustitve dolžnosti materialno procesnega vodstva prvostopnega sodišča v škodo toženke v smislu določbe 285. člena ZPP. Meni, da je stališče pritožbenega sodišča preširoko upoštevaje dejstvo, da je imela toženka vseskozi ustrezno strokovno pomoč. Tožnik vztraja pri pravnem naziranju, da prvostopno sodišče pri odločanju v tem preostalem delu tožbenega zahtevka pripravljalne vloge toženke z dne 5. 5. 2016 ne bi smelo upoštevati niti v trditvenem niti v dokaznem delu. Z drugačnim ravnanjem je sodišče tudi v tem delu bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP. Takšno ravnanje je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodne odločitve, saj v primeru neupoštevanja navedene vloge toženke sodišče ne bi moglo odločiti v njeno korist. Tožnik v zvezi s takšnim ravnanjem sodišča izpostavlja drugačen odnos sodišča do tožnika, ko je sodišče na primer pod točko 12 razlogov sodbe zavrnilo relevantne dokaze tožnika, ne da bi slednjemu v tej zvezi nudilo kakršnokoli materialno procesno vodstvo oziroma pomoč, kot to sodišče stori v razmerju do toženke. Posledično je dopustitev obravnavane vloge toženke z dne 5. 5. 2016 tudi iz tega razloga nedopustna.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je že pravnomočno razsojeno, da nepremičnine parc. št. .../2, .../1, .../1 in .../3 vse k.o. Arclin, denarna sredstva v višini 10.00,00 EUR, jadrnica s kabino DMS reg. št. P 1 - 156 in premičnine v objektih na zgoraj navedenih nepremičninah, in sicer: pralni stroj Candy model CBL 100, tip FCE, št. 31123672, sušilni stroj Candy CIC 209 X, št. 2791, hladilnik z zamrzovalnikom Candy tip CPLA 350 GVL 3400018503180428 niso skupno premoženje pravdnih strank. Pravnomočno je razsojeno tudi že, da je na podlagi rešenega predhodnega vprašanja o obstoju zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama v času od decembra 2006 do aprila 2009 že pravnomočno razsojeno tudi o obsegu skupnega premoženja pravdnih strank (ki obsegajo v izreku točke I navedene nepremičnine) in da znaša toženkin delež na tem premoženju 1/2. Predmet izpodbijane sodbe je bila presoja utemeljenosti tožnikovega zahtevka še v delu, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 1/2 in utemeljenosti toženkinega ugovora, da znaša njen delež na skupnem premoženju 95 %, tožnikov pa 5 %.

6. Pritožba ne izpodbija v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstev: - da je tožnik sam zatrjeval, da je prihodke, ki jih je kot pogodbeni izvajalec prejel za opravljeno etažiranje pri U. d.o.o. vložil v toženkino posebno premoženje (nepremičnine v L.), da je šlo za kompenzacijo v obdobju leta 2007 in 2008 opravljena dela v L. s strani U. d.o.o., - da je tožnik zatrjeval, da so ustvarjeni prihodki preko M. d.o.o. bili kompenzacija za L. in, - da so tožnikovi dohodki v višini 146.014,00 EUR datirali v čas pred nastankom zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, - da tudi ostale pogodbe in ponudbe (ki jih je v točki 24 obrazložitve sodišče prve stopnje navedlo) datirajo v čas pred začetek zunajzakonske skupnosti pravdnih strank ter da tožnik nikoli ni zatrjeval, da bi kakšna od teh (na tej pravni podlagi) pridobljenih sredstev predstavljala njegovo posebno premoženje v času začete zunajzakonske skupnosti, - da je z odločbo ZPIZ z dne 28. 7. 2006, kar je še pred nastankom zunajzakonske skupnosti s toženko, tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine 140.880,43 SIT od 10. 8. 2005 dalje, da je ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti prejemal pokojnino v višini okoli 700,00 EUR, - da tožnik ni obrazloženo ugovarjal navedbam toženke, da je bil s strani upnikov s konstantnimi rubeži vseskozi rubljen znatni del njegove pokojnine, zato je v času po tožnikovi invalidski upokojitvi in s tem v času trajanja zunajzakonske skupnosti znašal razpoložljivi del njegove pokojnine okoli 300,00 EUR mesečno, - da so toženkini dohodki znašali povprečno mesečno 3.388,00 EUR v času trajanja zunajzakonske skupnosti, - da je toženka imela večje stroške zaradi posebnega premoženja, saj je zatrjevala, da je pretežni del vlaganj njen, njene razpoložljive dohodke pa sta nižala tudi v letu 2005 najet bančni kredit, ki ga je po lastnih navedbah odplačevala sama in posojilo njene sestre na podlagi posojilne pogodbe iz aprila 2008. 7. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre pri dogovoru o plačilu s kompenzacijo za dogovor o načinu izpolnitve denarne obveznosti brez obstoja denarnega toka, takšnih kompenzacij kot dohodkov pa ni mogoče enačiti z dohodkom, če ni vložen v skupno premoženje, tožnik pa je sam v izpovedbi obstoj kompenzacij povezal v vlaganji v nepremičnino na L., ki predstavlja pravnomočno ugotovljeno toženkino posebno premoženje, da gre v tem delu za vložek v toženkino posebno premoženje. Sprejelo je še zaključek, da so tožnikovi dohodki dosegali le približno 1/5 dohodkov toženke, ker je njegov manjko zaradi izvršb, ki je zmanjšal njegove razpoložljive dohodke, sorazmerno primerljiv z zmanjšanjem toženkinih razpoložljivih dohodkov zaradi vlaganj v njeno posebno premoženje in vračilo posojil, da so tožnikovi dohodki ne glede na to ali gre za 700,00 EUR ali razpoložljivih 300,00 EUR toliko skromni, da po kritju lastnih potreb tožnik z njimi ni mogel v enaki meri kot toženka participirati pri prispevkih v skupno premoženje. Zaključilo je še, da je izhodišče za ugotavljanje deležev celotno obdobje trajanja zunajzakonske skupnosti 28,5 mesecev, delež na skupnem premoženju kot celoti pa znaša poleg že pravnomočno ugotovljene 1/2 še dodatnih 30/100 za toženko, tožnikov delež pa znaša preostalih 20/100 celote, da je večji toženkin delež ugotovilo le zaradi njenih višjih dohodkov, ki so predstavljali opazno večji priliv v skupno premoženje.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikovi dohodki, ki jih je vložil v toženkino posebno premoženje, niso upoštevni pri ugotavljanju deleža na pravnomočno ugotovljenem skupnem premoženju pravdnih strank, ki obsega le v izreku izpodbijane sodbe določno opredeljene premičnine. Prav tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni ponudil zadostne trditvene podlage za ugotavljanje njegovega dohodka, ki naj bi ga prejemal, ko je za svoje pogodbene partnerje izvajal storitve evidentiranja in etažiranja nepremičnin ter vpisovanja teh nepremičnin v zemljiško knjigo. Logičen in pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da celotni znesek za opravljeno delo po pogodbi in po posameznih situacijah niso tožnikov dohodek, temveč so dohodek družbe, ki je bila prevzemnik pogodbeno dogovorjenega dela, oziroma storitve. Tožnik ni podal trditev o tem, koliko delovnih ur je opravil in za katere, oziroma za koliko objektov ter za katere družbe, kot izvajalke storitve, kar je bilo njegovo trditveno breme. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik ni predložil dokaza za svojo trditev, da je sam bil v pogodbenem razmerju s katero od družb, ki je za družbo N. d.o.o. izvajala navedeno storitev (to je z družbo M. d.o.o. in U. d.o.o.). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Neutemeljena je namreč pritožbena trditev, da bi izvedenec ob upoštevanju znanih storitev tožnika brez težav lahko določeno opredelil delež materialnih stroškov in njegov čisti dobiček. Brez tožnikovih trditev o obsegu opravljenega dela izvedenec ne bi mogel ugotoviti tožnikovega zaslužka.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 3 2018 (list. št. 999 do 1000) izhaja, da je sodnica pravdni stranki pozvala na izjasnitev ali podajata še kakšne dodatne navedbe, oziroma dodatne dokazne predloge, ki se nanašajo na že pravnomočno ugotovljeno skupno premoženje glede njunih trditev v zvezi z ugotavljanjem deleža na njem, pa pravdni stranki dodatnih navedb in dokaznih predlogov nista navedli.

Pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZPP in pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 285. členom ZPP nista podani.

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da dokazne listine, ki naj bi dokazovale tožnikove trditve, da je pridobival dohodek in kakšen je ta bil, pa so nastale v času pred začetkom zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, to so priloge od A 90 do A 104, od A 105 do A 118, priloga 127 in priloge od A 133 do A 137. Priloge A 129 in A 130 ter A 138 do A 197 dokazujejo obstoj pogodbenega razmerja za opravljenje določenih storitev, vendar tožnik ni pogodbena stranka, niti iz pogodb ne izhaja zanj kakršnakoli obveznost, niti iz pogodb ne izhaja, da bi na njihovi podlagi bil upravičen do dohodka. A 208 do A 210 ne dokazujejo, da je tožnik karkoli plačal, ali je da je zavezan k plačilu, priloge A 212 do A 217 prav tako ne dokazujejo nikakršne obveznosti tožnika, enako velja za listine v prilogah od A 237 do A 251. Tožnik torej sploh ni dokazal zatrjevanih dohodkov v času trajanja zunajzakonske skupnosti, razen dohodkov iz naslova invalidske pokojnine in takšen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki je po presoji pritožbenega sodišča razumljiv, obrazložen in tudi pravilen. Neutemeljen je pritožbeni očitek o storjeni kršitvi tožnikove ustavne pravice do primerno obrazložene sodbe, niti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ker torej tožnik ni niti dovolj konkretizirano opredelil zatrjevane višine dohodkov iz naslova pogodbenega dela, ki naj bi ga pridobil z opravljanjem pogodbenega dela v času, ko je že bil invalidsko upokojen, so neupoštevne vse ostale pritožbene trditve o tem, da sodišče prve stopnje, ko ni upoštevalo njegovih vseh dohodkov v spornem obdobju kot prispevek k skupnemu premoženju, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP.

11. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2016 konkretizirala svojo že prej in pravočasno podano trditev, da je njen prispevek k nastanku skupnega premoženja višji od tožnikovega, zato trditev o določitvi tega prispevka v %, oziroma točno določenem deležu ni trditev o novem dejstvu.

Sicer pa je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe določno navedlo vloge pravdnih strank, ki jih je upoštevalo kot pravočasne in to tudi obrazložilo. Iz obrazložitve pa izhaja, da je upoštevalo kot pravočasne tudi tožnikove vloge ključno do 26. 2. 2018 in toženkine vloge do vključno 23. 1. 2018. Torej je obe pravdni stranki obravnavalo enako in je neutemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP zaradi upoštevanja toženkine vloge z dne 5. 5. 2016. Iz istega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pravdni stranki neenako obravnavalo.

12. Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je v točkah 32 do 36 obrazložitve izpodbijane sodbe to odločitev izčrpno obrazložilo.

13. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje obremenjena s katero drugo od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje v okviru podane trditvene podlage pravdnih strank pravilno in popolnoma ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 12. člena, 51. ter 59. člena ZZZDR, zato je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Ker ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (355. člen ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje nastale pritožbene stroške in povrniti toženki njej nastale potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP9).

16. V skladu z določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) se za odmero stroškov pooblaščenca - odvetnika v tem postopku, ki se je pričel v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67/2008), uporabljajo določbe ZOdvT. Toženka je priglasila 4.074,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, ki je po določbi 344. člen ZPP potreben strošek.

V pritožbenem postopku je bil sporen toženkin delež 30/100, kar glede na celotno vrednost spora 520.00,00 EUR pomeni, da je vrednost spora v pritožbenem postopku še 156.000,00 EUR.

Toženka je priglasila 3.320,00 EUR stroškov po tar. št. 3210 ZOdvT, vendar glede na zgoraj ugotovljeno vrednost spora v pritožbenem postopku znaša nagrada za sestavo pritožbe 1.748,80 EUR. Priglasila je tudi 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijsih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, vendar iz podatkov v spisu izhaja, da je odgovor na pritožbo bil vložen neposredno pri sodišču prve stopnje. Zato ta strošek ni nastal in ni potreben strošek postopka. Potreben strošek je še 22 % davek na dodano vrednost, ki je utemeljen v tar. št. 6007 ZOdvT. Potrebni toženkini stroški pritožbenega postopka tako skupaj znašajo 2.133,54 EUR in toliko je tožnik dolžan povrniti toženki v roku 15 dni od vročitve te sodbe. V primeru zamude pa je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku tega roka, ker je toženka v odgovoru na pritožbo zahtevala tudi zakonske zamudne obresti za primer zamude pri povrnitvi stroškov pritožbenega postopka (2. člen ZPP).