Jedro

Dolžnik je zatrjeval, da je dejavnost gostinstva njegova glavna dejavnost v višini 95 % (3. točka obrazložitve sklepa). Ker je upnik nasprotoval obrazloženi trditvi dolžnika in je ta postala sporna, je bilo dokazno breme, da je glavna dejavnost dolžnika res gostinstvo (95 % in da zanjo nujno potrebuje zarubljene predmete) na dolžniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka in v prvem odstavku II. točke izreka.

II. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti upniku 373,32 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo zahtevo dolžnika za odpravo nepravilnosti z dne 8. 6. 2020 (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v roku 8 dni od vročitve sklepa povrniti upniku 447,98 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zavrnilo upnikov stroškovni zahtevek (II. točka izreka). Ugotovilo je, da dolžnik zgolj pavšalno zatrjuje, da je gostinska dejavnost njegova glavna dejavnost, pri tem ne pojasni katero oziroma katere dejavnosti opravlja poleg gostinske dejavnosti. Dolžnik tudi pavšalno navaja, da iz gostinske dejavnosti pridobiva 95 % prihodkov, za trditve pa ne predloži dokaza. Glede na dejstvo, da dolžnik navaja, da so mu vsi zarubljeni predmeti potrebni za opravljanje gostinske dejavnosti, ki očitno ni njegova edina dejavnost, sodišče ni ugotavljalo ali so oziroma kateri zarubljeni predmeti so dolžniku nujno potrebni za opravljanje gostinske dejavnosti oziroma zakaj brez njih te ne bi mogel več opravljati.

2. Zoper (smiselno) I. točko izreka in prvi odstavek II. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je nebistveno kakšne druge dejavnosti opravlja, saj so njegove dejavnosti kot so poslovno svetovanje in trgovina navedene v javno dostopnih listinah, kajti te zajemajo 5 % prometa. Njegova navedba o opravljanju dejavnosti, ki je preverljiva pri javno objavljenih dokumentih v AJPES (poslovna poročila) ali pri javnih uradih kot je FURS, je zadostna in verodostojna ter ne razume stališča, da je izjava podjetja, ki je požigosana in podpisana s strani odgovorne osebe kakšno dejavnost in v kolikšni meri opravlja, samo pavšalno navajanje. Takšna izjava je uradni dokument in se smatra kot verodostojna listina. Dolžniku ni potrebno dokazovati dejstva, ki so splošno znana in dokazljiva.

3. Upnik po pooblaščenki v odgovoru na pritožbo navaja, da je bistveno le nesporno dejstvo, da dolžnik poleg gostinske dejavnosti opravlja še druge dejavnosti. Torej rubež nekaterih sredstev, ki so potrebna za opravljanje gostinske dejavnosti, ne bo povsem onemogočil opravljanja dejavnosti dolžnika in s tem uničil njegovega poslovanja, kot pravilno ugotavlja sodišče v sklepu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo odločilnih dejstev, da je sklep brez osnove in brez argumentov ter da ga je treba razveljaviti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo dolžnikovo trditev, da opravlja glavno dejavnost gostinstva v lokalu v ... po tem, ko je upnik v odgovoru na zahtevo dolžnika zatrjeval, da iz dolžnikovih trditev ne izhaja, da je dejavnost priprave, strežbe in dostave hrane dolžnikova edina dejavnost (1. in 2. točka obrazložitve sklepa). Dolžnik je v nadaljnji vlogi z dne 23. 7. 2020 dodatno zatrjeval, da je dejavnost gostinstva njegova glavna dejavnost v višini 95 % (3. točka obrazložitve sklepa). Ker je upnik nasprotoval obrazloženi trditvi dolžnika in je ta postala sporna, je bilo dokazno breme, da je glavna dejavnost dolžnika res gostinstvo (95 % in da zanjo nujno potrebuje zarubljene predmete) na dolžniku1. Kot pritožbeno novoto se sklicuje na dokaze v javno dostopnih listinah, na javno objavljene dokumente v AJPES (poslovna poročila) in pri javnih uradih, kot je FURS. V pritožbi ni pojasnil zakaj teh dokazov ni mogel predlagati prej pred sodiščem prve stopnje, zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Dokazno neprepričljivo se sklicuje na lastno izjavo, ki je požigosana in podpisana s strani odgovorne osebe, ker ta predstavlja le enostransko listino pravne osebe in ima enako dokazno moč kot izjava dolžnika2. Zmotno tudi meni, da gre za splošno znana dejstva.

7. Dolžnik neutemeljeno oporeka sodišču prve stopnje, ker po njegovem predlogu ni imenovalo izvedenca, ki naj bi določil katere premičnine so mu nujno potrebne za opravljanje dejavnosti, saj se sodišče s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo (11. točka obrazložitve sklepa). Zato mu neutemeljeno očita, da je napačno ugotovilo odločilna dejstva, da sklep temelji na nepreverjenih dejstvih in brez ugotovitve dejanskega stanja oziroma z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja.

8. V prvem odstavku 52. člena ZIZ je določeno, da lahko stranka ali udeleženec v postopku z vlogo zahteva od sodišča, naj odpravi nepravilnost, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe. V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZIZ izvršbe proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, podjetniku in zasebniku, ki ni kmet, ni mogoče opraviti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti [...]. Ker dolžnik ni dokazal, da je gostinstvo njegova glavna dejavnost v podjemu, kot je zatrjeval, temveč ena od večih, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevo dolžnika za odpravo nepravilnosti. Pravilno je razlogovalo, da je 80. člen ZIZ izjema od pravila, da je vse dolžnikovo premoženje podvrženo izvršbi, izjeme pa je treba tolmačiti ozko (12. točka obrazložitve sklepa). Odločitve o naložitvi plačila nadaljnjih izvršilnih stroškov dolžnik obrazloženo ne izpodbija.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

10. Dolžnik ni uspel s pritožbo, upnikovi stroški pa so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk po šesti točki tarifne št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), materialne stroške 2 % po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT. Ni mu priznalo nagrade za prejem odločbe sodišča druge stopnje in poročilo stranki 50 točk, ker je zajeta v nagradi za odgovor na pritožbo. Skupaj znašajo upnikovi stroški 373,32 EUR.

1 To velja tudi glede na dolžnikovo oznako v firmi, da se ukvarja s poslovnim svetovanjem, trgovino in inženiringom. Po njegovih trditvah opravlja gostinstvo na dislocirani poslovni enoti, se pravi ne na sedežu družbe. 2 V vlogi z dne 23. 7. 2020 je zatrjeval, da preživlja 6 zaposlenih (3. točka obrazložitve sklepa), vendar jih ni predlagal za zaslišanje kot priče.