Jedro

V primeru, ko nepravilno ravnanje avtomobilista prispeva k nastanku nesreče, ki jo je sicer sozakrivil oškodovanec, pa prav primerjava kršitev obeh udeležencev ob hkratnem upoštevanju objektivne odškodninske odgovornosti avtomobilista, omogoči ugotovitev deležev odgovornosti enega in drugega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 1.102.735,50 SIT in pravdne stroške v znesku 247.218,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1996 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Ugotovilo je, da je bila tožnica hudo poškodovana v prometni nesreči dne 28.4.1982, ko je kot kolesarka trčila z osebnim avtomobilom zavarovanke tožene stranke. Upoštevalo je ugotovljeno dejstvo, da je tožnica tik pred avtom zavila na levo, po drugi strani pa objektivno odgovornost avtomobilistke ter njeno nepazljivost in tesno prehitevanje ter na tej podlagi odločilo, da je tožničin delež odgovornosti 25 %, delež odgovornosti avtomobilistke, za katero odgovarja tožena stranka, pa 75%. Tožnici je priznalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 650.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 750.000,00 SIT. Upoštevalo je tožničino soodgovornost in valorizirano delno plačilo tožene stranke ter tožnici prisodilo skupno 1.102.735,50 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo njeno pritožbo kot neutemeljeno. Potrdilo je prvostopne dejanske ugotovitve, deleža odgovornosti ter višino prisojenih odškodninskih zneskov.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je tožnica sama izdatno prispevala k nesreči s svojim krivdnim ravnanjem. To ni bilo pravilno upoštevano pri oceni deleža odgovornosti vsake od strank.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst.390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bil ugotovljen potek dogodkov ob nesreči, v kateri je bila tožnica poškodovana. Tožnica s kolesom in zavarovanka tožene stranke z avtomobilom sta vozili v isti smeri: tožnica ob desnem robu ceste, zavarovanka ob sredinski črti tako, da je bila z desnim bokom avtomobila oddaljena 1,6 m od desnega roba ceste. Vozila je s hitrostjo 51 km/h, kar je bilo na zgornji meji dovoljene hitrosti na tem delu ceste. Po ugotovitvi izvedenca J. K., na katero sta se oprli izpodbijani sodbi, je zavarovanka tožene stranke prehitela tožnico pretesno, torej s premajhno bočno oddaljenostjo med avtomobilom in kolesom. Sodba druge stopnje poleg tega ugotavlja premajhno pozornost voznice avtomobila. Pomembno je, da tedaj ni bilo nasprotnega prometa. Zato ni bilo razloga, da ne bi ob zadostni previdnosti in obzirnosti tožnico prehitela na večji bočni oddaljenosti. Pri tem sta obe sodišči pravilno upoštevali kot izhodišče objektivno odgovornost avtomobilistke. Te odgovornosti se lahko razbremeni samo ob pogojih, ki jih določa 177.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Po tej določbi oškodovančevo krivdno ravnanje zmanjšuje delež primarne objektivne odgovornosti avtomobilista (3. odst. 177.čl. ZOR). Vpliv oškodovančeve krivde pa zmanjšujejo nepravilnosti v avtomobilistovi vožnji, ki glede na objektivno odgovornost ne bi bile pomembne, če se ne bi ugotavljala sokrivda oškodovanca. V takšnem primeru, ko nepravilno ravnanje avtomobilista prispeva k nastanku nesreče, ki jo je sicer sozakrivil oškodovanec, pa prav primerjava kršitev obeh udeležencev ob hkratnem upoštevanju objektivne odškodninske odgovornosti avtomobilista, omogoči ugotovitev deležev odgovornosti enega in drugega (gl. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Poročilo I/93 str. 18). V obravnavani zadevi je tožnica res zavila na levo in zadela prednje desno kolo zavarovankinega avtomobila, kar pomeni njen krivdni prispevek. Toda pretesno prehitevanje in premajhna pazljivost zavarovanke kot avtomobilistke pomenita napaki, ki sta v vzročni zvezi z nastankom nesreče in zato vplivata na zmanjšanje deleža tožničine odgovornosti. Vse te okoliščine so bile pravilno upoštevane. Delež odgovornosti vsake od strank je določen ustrezno glede na objektivno odgovornost zavarovanke tožene stranke in glede na ugotovljene napake v vožnji obeh udeleženk nesreče. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (386.čl. zakona o pravdnem postopku v nadaljnjem ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da je odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode določena v skladu z merili, ki jih določa 200.čl. ZOR.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).