Jedro

S tem, ko je davčni organ presojal rezidentski status tožnika kot rezidenta Republike Slovenije, pri tem pa ni uporabil določb ZDoh-2, pač pa Konvencijo med Republiko Slovenijo in Češko republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje, je napačno uporabil materialno pravo. Rezidentski status se za namene Konvencije ne sme določiti v naprej in na splošno v okviru postopka ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 še pred uveljavljanjem pravic iz Konvencije v zvezi s konkretnimi prejetimi dohodki tako, da bi ta pravnomočna odločitev onemogočila nadaljnjo uveljavljanje pravic davčnega zavezanca. Pravice po Konvenciji lahko davčni zavezanec uveljavlja šele v zvezi s konkretnim dohodkom, ki mu bo izplačan. Če bi namreč obe državi pogodbenici davčnega zavezanca šteli za svojega rezidenta po nacionalnih predpisih, mora uporaba prelomnih pravil Konvencije zgolj za namen uporabe Konvencije pripeljati do rezidentstva le ene države. Le na tak način je možno odpraviti dvojno obdavčitev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje št. DT 4217-84/2013-41 (04-1301-02) z dne 12. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki nastale stroške upravnega spora v znesku 347,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje odločil, da se zavezanec A.A. za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2012 dalje.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec dne 5. 7. 2013 podal vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). V nadaljevanju davčni organ ugotavlja, da zavezanca šteje za svojega rezidenta tudi Češka republika. Zato je davčni organ presojal njegov status v skladu s prelomnimi pravili 4. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Češko republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju Konvencija). Nato pojasnjuje vsebino 4. člena Konvencije oziroma kako se prelomna pravila iz Konvencije uporabljajo. Sklicuje se tudi na vzorčno Konvencijo OECD za leto 2008. V nadaljevanju presodi, da središče življenjskih oziroma vitalnih interesov zavezanca ostaja v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova žena. Njena prisotnost v Sloveniji je potrebna zaradi določenih ekonomskih interesov in aktivnosti. Zavezancu je lastno bivališče na naslovu v B. ves čas na razpolago in se lahko tja tudi neomejeno vrača. Z Republiko Češko pa je predvsem ekonomsko povezan. Zato na podlagi navedenih zakonskih določil in predloženih pisnih dokazil davčni organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se zavezanca šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2012 dalje.

3. Ministrstvo za finance je kot drugostopni davčni organ s svojo odločbo št. DT 499-21-31/2014-2 z dne 19. 12. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Strinja se z uporabo Konvencije oziroma njenih kriterijev pri presoji statusa rezidentstva tožnika in vzorčne Konvencije OECD ter vzorčne Konvencije OZN. Meni, da je prvostopni organ pretehtal vse pravno relevantne okoliščine in utemeljeno zaključil, da so vitalni interesi pritožnika pretežno še vedno v Sloveniji.

4. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da je bilo v izpodbijani odločbi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje iz razloga, ker se niso upoštevala izkazana potrdila o tožnikovih družabnih oziroma socialnih stikih in interesih na Češkem, ki jih je tožnik predložil zase ter za svojo ženo. S številnimi potrdili dokazuje, da se je odselil iz Slovenije že v letu 1986, ter da se je središče njegovih življenjskih interesov prestavilo na Češko. Ker je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je bilo tudi materialno pravo, torej Konvencija, zmotno uporabljena.

5. Meni tudi, da je odločba organa prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, saj se jo ne da preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani odločbi so izostali, odločitev pa ni obrazložena. Izpodbijana odločba je po njegovem tudi arbitrarna, odločbe pa tožnik niti ne razume.

6. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši tožnika in njegovo ženo, nato pa njegovi tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt pa spremeni tako, da odloči, da se zavezanec za davčne namene ne šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2012 dalje. Podrejeno sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, odpravi upravni akt ter zadevo vrne organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj tožniku povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v obrazložitvi odločbe tožene stranke odgovorjeno na vse pritožbene navedbe in pojasnjeno, zakaj posamezna dejstva, ki jih tožeča stranka šteje za relevantna, ne morejo vplivati na odločitev. Morebitna pomanjkljiva obrazložitev prvostopnega organa pa je bila v celoti dopolnjena z obrazložitvijo organa tožene stranke v drugostopni odločbi. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi ter izpodbijani akt odpraviti.

9. Tožba je utemeljena.

10. Kot izhaja iz podatkov v spisu in kar med strankama tudi ne more biti sporno, je tožnik vložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa v skladu s 6. členom ZDoh-2. Slednje pa po mnenju sodišča predstavlja tudi relevantno podlago za odločanje v konkretni zadevi, ki pa je davčni organ kot take ni upošteval. 11. V skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa rezidentstva oziroma nerezidentstva. Pri presojanju, ali je posameznik rezident Slovenije, se v vsakem primeru upoštevajo vsa pomembna dejstva in okoliščine v okviru rezidenčnih vezi, ki so lahko formalne ali dejanske narave. V konkretnem primeru je pogoj, ki se ga presoja, 5. točka 6. člena ZDoh-2, ki predpostavlja, da ima rezident svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. S tem, ko je davčni organ presojal rezidentski status tožnika kot rezidenta Republike Slovenije, pri tem pa ni uporabil določb ZDoh-2, pač pa Konvencijo, je napačno uporabil materialno pravo. Rezidentski status se za namene Konvencije ne sme določiti v naprej in na splošno v okviru postopka ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 še pred uveljavljanjem pravic iz Konvencije v zvezi s konkretnimi prejetimi dohodki tako, da bi ta pravnomočna odločitev onemogočila nadaljnjo uveljavljanje pravic davčnega zavezanca. Pravice po Konvenciji lahko davčni zavezanec uveljavlja šele v zvezi s konkretnim dohodkom, ki mu bo izplačan. Če bi namreč obe državi pogodbenici davčnega zavezanca šteli za svojega rezidenta po nacionalnih predpisih, mora uporaba prelomnih pravil Konvencije zgolj za namen uporabe Konvencije pripeljati do rezidentstva le ene države. Le na tak način je možno odpraviti dvojno obdavčitev, kar je namen Konvencije o odpravi davčnega obdavčevanja. Če obe državi vztrajata pri svojih stališčih, pa pristojna organa držav pogodbenic vprašanja rešita s postopkom skupnega dogovora po 25. členu Konvencije. Dvojnega rezidentstva tako ni mogoče sanirati, če je odločitev o rezidentstvu za namen Konvencije že pravnomočna. Pravilneje bi zato bilo, če bi že izrek odločbe prvostopnega organa jasno opredelil, za kakšen namen se davčni zavezanec šteje za rezidenta, torej za namene ZDoh-2 ali za namene Konvencije. V konkretnem primeru najbrž ne more biti sporno, da gre za ugotavljanje rezidentstva za namene ZDoh-2 in da je zato potrebno tožnikov rezidentski status presojati v skladu s pravno podlago določeno v ZDoh-2. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015).

12. Ker je bilo torej v navedeni zadevi materialno pravo nepravilno uporabljeno, je bilo že iz tega razloga potrebno izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku naj zato tožena stranka upoštevaje stališče sodišča nakazano v tej sodbi, v skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 v zadevi ponovno odloči. 13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.