Jedro

Sodišče mora najprej preizkusiti, ali so izpolnjene predpostavke za vsebinsko obravnavo (dopustnost, pravočasnost, upravičen vlagatelj), poleg tega pa preveriti, ali je postopek o prekršku glede na potek časa še dopusten (zastaranje).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca I. B. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat – Skupni prekrškovni organ občinskih uprav občin Bistrica ob Sotli, Brežice, Krško, Radeče in Sevnica je z odločbo o prekršku št. 06111-3/2012-3-SPO101 z dne 27. 8. 2012 izrekel kršitelju I. B. opomin zaradi prekrška po 22. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 78. člena Odloka o občinskih javnih cestah ter drugih javnih površinah v Občini Brežice. Kršitelj je zoper citirano odločbo vložil zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je Okrajno sodišče v Brežicah s sodbo ZSV 105/2012 z dne 31. 12. 2014, zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, odločbo o prekršku odpravi in postopek o prekršku ustavi. Navaja, da je z odločitvijo v zadevi, v kateri je bil pregon zastaran, bila prekršena materialna določba 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kar predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da se strinja s stališči Vrhovnega državnega tožilstva in se jim pridružuje, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da sledi predlogu Vrhovnega tožilstva ter zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, odločbo o prekršku odpravi in postopek o prekršku ustavi.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je kršitelj po svojem zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku citirano v tč. 1, ki jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o zahtevi za sodno varstvo odločalo 31. 12. 2014, torej že po nastopu relativnega zastaralnega roka, saj je zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku po preizkusu dovoljenosti in utemeljenosti prekrškovnega organa prejelo 20. 9. 2012. Sodišče bi ravnalo prav, če bi pred odločanjem po vsebini preizkusilo, ali je glede na obstoj procesnih predpostavk odločanje sploh dopustno. Moralo bi namreč najprej preizkusiti, ali so izpolnjene predpostavke za vsebinsko obravnavo (dopustnost, pravočasnost, upravičen vlagatelj), poleg tega pa preveriti, ali je postopek o prekršku glede na potek časa še dopusten (zastaranje). Šele v primeru, ko so podane pozitivne, ob odsotnosti negativnih procesnih predpostavk, sodišče zahtevo za sodno varstvo presoja vsebinsko. S tem, ko je sodišče opustilo preizkus dopustnosti glede na potek časa (zastaranje), je prekršilo materialnopravno določbo po 3. točki 156. člena ZP-1. 5. Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, če gre za prekršek s področja varstva konkurence, pa postopek o prekršku ni dopusten, če preteče pet let od dneva storitve prekrška (prvi odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje postopka o prekršku pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (tretji odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek (četrti odstavek 42. člena ZP-1).

6. V obravnavani zadevi je bila zoper storilca izdana odločba o prekršku z dne 27. 8. 2012, storilec je zoper odločbo podal zahtevo za sodno varstvo z dne 5. 9. 2012, ki jo je prekrškovni organ posredoval Okrajnemu sodišču v Brežicah dne 20. 9. 2012. Sodba Okrajnega sodišča v Brežicah je bila izdana dne 31. 12. 2014. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bila v vmesnem času opravljena kakršnakoli dejanja, ki merijo na pregon storilca prekrška, prav tako pa iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi storilec storil enako hud ali hujši istovrstni prekršek, zato vrhovna državna tožilka utemeljeno navaja, da je v obravnavanem primeru postopek o prekršku zastaral. 7. Do zastaranja pregona o prekršku je prišlo 20. 9. 2014, zato bi moralo okrajno sodišče na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 izdati sodbo, s katero bi postopek o prekršku ustavilo. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek zoper storilca ustavilo.

8. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).