Jedro

Presoja odmere odškodnine za škodo, ki jo je policist utrpel pri opravljanju službenih dolžnosti zaradi več udarcev s pestjo v predel lica.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se ta točka glasi: „III. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožniku plačati tudi glavnico 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 227,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Za škodo, ki jo je utrpel pri opravljanju službenih dolžnosti dne 13.11.2009 zaradi več udarcev s pestjo v predel lica, je tožniku prisojena odškodnina v višini 3.303,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), višji zahtevek pa je zavrnjen (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (IV. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka je za primer, da sodišče očitne napake pri višini prisojene odškodnine ne bi odpravilo, grajala višino prisojene odškodnine (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka pa tožena stranka graja z argumentom, da uspeh strank ne opravičuje odločitve, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Svoj uspeh ocenjuje za 82,70 % uspeh, uspeh tožene stranke za 17,25 %. Ocenjuje, da bi ji bila po pobotu tožeča stranka dolžna povrniti 1.453,54 EUR pravdnih stroškov. Predlaga spremembo stroškovnega dela odločitve in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka graja zavrnilni del sodbe (III. točko izreka) in uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja višino za telesne bolečine in nevšečnosti prisojene odškodnine. Povzema ugotovljene bolečine in nevšečnosti ter trdi, da je bilo materialno pravo pri odmeri odškodnine nepravilno uporabljeno. Kot primerljivi navaja odločbi II Ips 327/2000 in II Ips 1092/2008, s katerima je bila oškodovancu prisojena višja odškodnina. Graja zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina za to vrsto škode bi morala biti priznana zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sklicuje se na sodno prakso, ki odškodnino priznava v primerih, ko gre za zmanjšanje življenjskih aktivnosti večje intenzitete in ko posebne okoliščine to opravičujejo (II Ips 346/2010, II Ips 724/94, II Ips 103/98). Povzema tožnikovo izpoved o počutju v času zdravljenja in ocenjuje, da je bilo duševno trpljenje sicer zelo aktivnega tožnika zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti veliko. Meni, da brazgotina pod levim očesom utemeljuje tudi prisojo odškodnine za skaženost. Izvedenec jo je opisal, upoštevati pa je treba subjektivni kriterij za oceno skaženosti. Graja zavrnitev zahtevka za premoženjsko škodo. Zatrjuje kršitev 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker je tožnik izpovedal, da je žena prvih 30 dni po poškodbi naredila vse namesto njega in da je bil omotičen. Sodišče pa je v sodbi napačno navedlo, da je ženino pomoč potreboval zgolj pri oblačenju.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pri oceni škode treba upoštevati tožnikovo dobro fizično pripravljenost in zmožnost fizičnega udejstvovanja v športnih in poklicnih vajah. Kot profesionalni policist oz. kriminalist je zagotovo čustveno stabilna oseba, pripravljena na večjo možnost poškodb in na fizično ter psihično zahtevne situacije. Pritrjuje ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča in citirane primere iz sodne prakse ocenjuje za neprimerljive. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi tožeče stranke

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Za telesne bolečine in nevšečnosti prisojeno odškodnino pritožnik graja zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnik je tri leta in 7 mesecev (z izjemo štirih mesecev, ko se bolečine niso pojavljale) trpel občasne hude bolečine – glavobole, bolečine v predelu zob. Ponavljajoče se bolečine so bile razlog za tožnikove obiske splošnega zdravnika in specialistov različnih strok (travmatološke, nevrološke, maksilofacialne kirurgije) in različnih ustanov (UKC Ljubljana, SB Celje). Specialisti različnih strok so skušali ugotoviti vzrok bolečin in ga odpraviti. Uspešni so bili šele po več letih in različnih terapijah oz. posegih. Nevrološka terapija ni bila uspešna. Operativni poseg ni bil uspešen v smislu odprave bolečine. Tudi številne blokade infraorbitalnega živca z različnimi medikamenti niso izboljšale stanja za več kot nekaj dni ali še manj. Po tovrstnih terapijah se je pri tožniku pojavilo še mravljinčenje. Obliži Verastis mu bolečine niso umirili. Obiski protibolečinske ambulante niso pripeljali do izboljšanja. Povsem brezuspešna je bila akupunktura. Bolečine je blažil s terapijo Lyrico in TENS terapijo. Brezuspešno je bilo tudi prvo apliciranje 100 % alkohola v področje živca. Uspelo je šele drugo apliciranje 100 % alkohola, ki je povzročilo neodzivnost žica in bolečine povsem odpravilo. Tožnik je bil samo mesec dni v bolniškem staležu, ves ostali čas je bolečine prenašal med opravljanjem delovnih nalog. Izpovedal je sicer, da je delodajalec omogočil prilagajanje del in nalog njegovemu zdravstvenemu stanju, vendar ni mogoče spregledati, da delo v policiji terja tudi vzdrževanje fizične kondicije, kar je za tožnika predstavljalo dodatno breme. Prepričljiva je tožnikova izpoved, da so se to trpljenje, nemoč in negotova prognoza odrazili tudi v njegovi psihi in je iskal tudi pomoč pri odpravljanju psihičnih težav. Prepričljivo je izpovedal o omotičnosti zaradi zaužitih zdravil, motnjah spanja, težavah pri uživanju pijač zaradi omrtvičenosti leve strani ust (ustnice), dokler se ni navadil uživati hrane in piti na desni strani ust. Opisal je omedlevico, ki je bila posledica blokad, kar kaže, da je zdravljenje težko prenašal. Pritožba pravilno našteva, da je poleg številnih pregledov (prvostopenjsko sodišče jih je naštelo 50 v specialističnih ambulantah) tožnik moral prestati še številne druge nevšečnosti: obiski osebnega zdravnika, kirurška oskrba rane, operativni poseg v splošni anesteziji, 24 blokad in ostala terapija z analgetiki in drugimi medikamenti, hospitalizacija, akupunktura, večkrat CT in rentgensko slikanje … Vse te bolečine in nevšečnosti so tožnika spremljale in prevevale doma in pri izpolnjevanju delovnih obveznosti ves čas zdravljenja. Pravilna uporaba 179. čl. OZ, ki terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter objektivno pogojenost odškodnine, upoštevajoč druge primere iz sodne prakse, privede do višje odškodnine, kot jo je za to vrsto škode prisodilo sodišče prve stopnje. Primera iz sodne praske, ki ju navaja pritožba, sicer nista uporabljiva, ker v nobenem od teh primerov ni bila obravnavana škoda, kakršno je utrpel tožnik. Je pa iz številnih drugih primerov mogoče povzeti, da dolgotrajne in ponavljajoče hude bolečine glave, ki jih je moral tožnik prenašati ob izpolnjevanju vsakodnevnih domačih in celo službenih obveznosti ter številni pregledi in preiskave, ki jih je moral opraviti, utemeljujejo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 8.000,00 EUR. Ker jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 4.000,00 EUR, je odločitev zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena tako, da je prisojena odškodnina zvišana za 4.000,00 EUR. Ker je plačilo odškodnine za telesne bolečine tožnik uveljavljal že v zahtevku, ki ga je tožena stranka prejela dne 11.12.2010 (podrobneje o tem prvostopenjsko sodišče v 73. točki obrazložitve), je od dodatno prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 12.12.2010 dalje. Šele tako zvišana odškodnina je – upoštevajoč celotno odškodnino za nematerialno škodo(1) in vse posledice škodnega dogodka – primerna odmena za tožnikovo prikrajšanje.

8. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da za telesne bolečine in nevšečnosti prisojena odškodnina predstavlja tudi odmeno za neugodne občutke, ki so tožnika prevevali zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na to, da je več kot tri leta trajajoče zdravljenje tožnik izvajal ob izpolnjevanju delovnih obveznosti, ni bil izključen iz vsakdanjega življenja. Dejstvo, da je izpolnjeval celo svoje službene obveznosti (sicer z večjim naporom in prilagajanjem delodajalca), izključuje obstoj posebnih okoliščin, ki so v izjemnih primerih podlaga za prisojo odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot samostojne postavke pri odmeri odškodnine. Nevšečnosti, ki jih pritožnik opisuje kot podlago za prisojo odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja, so upoštevane pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti.

9. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skaženosti je utemeljeno zavrnjen. Tožnik je sicer izpovedoval o prizadetosti zaradi brazgotine, vendar v tem delu sodišče njegovi izpovedi utemeljeno ni sledilo. Njegova izpoved o neprijetnem občutku zaradi bolščanja ljudi v njegovo brazgotino je neprepričljiva. Brazgotina je namreč tako slabo vidna, da je sodišče z ogledom tožnikovega obraza ni zaznalo, izvedenec pa jo je opredelil kot nevpadljiv, komaj opazen defekt. Tak kozmetski defekt pri tožniku ne more povzročiti psihičnega neugodja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot psihično trpljenje.

10. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP je podana, kadar sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Postopkovne kršitve ni, če sodišče listine ali zapisnike napačno dokazno tolmači; ravno tako ne, če dejstvo ugotovi drugače, kot to izhaja iz listine ali je izpovedala stranka. V tem primeru gre za zmotno dokazno oceno, ki, četudi je nepravilna, ne pomeni protispisnosti. Pritožnik ne zatrjuje, da bi vsebino njegove izpovedi sodišče napačno povzelo v razlogih sodbe. S trditvijo, da je njegovo odpoved glede potrebne pomoči napačno razumelo oz. ji dalo napačen pomen, graja dokazno oceno. Tej pritožbeni graji, tudi če jo presojamo kot grajo dokazne ocene, pa ni mogoče slediti. Splošna trditev, da je tožnik potreboval pomoč pri vseh opravilih, ne da bi jih konkretiziral in opisal, ne prepriča. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je zaradi bolečin, ki so se odrazile tudi v omotičnosti, tožnik potreboval pomoč, vendar le-ta ni presegla pomoči, kakršno zakonca nudita drug drugemu v okviru življenjske skupnosti.

O pritožbi tožene stranke

11. Ker je sodišče prve stopnje očitno pisno napako pri zapisu zneska prisojene odškodnine s posebnim sklepom odpravilo, pritožbeni razlogi, nanašajoči se na II. točko izreka, niso relevantni.

12. Tožnik je tožbo vložil v času, ko je zdravljenje še trajalo. Škodni dogodek se je zgodil 13.11.2009. Tožbo je tožnik vložil 31.1.2011, ko je zdravljenje še trajalo. Ker zdravniki niso mogli razložiti mehanizma nastajanja bolečine in prognozirati posledic – nakazovali so, da gre za stanje, ki se bo predvidoma 12 mesecev izboljševalo z vračanjem občutka v predelu infraorbitalnega živca, ostale pa bodo trajne posledice (izvid z dne 7.12.2009) – je bil tožnik v negotovosti glede zaključka zdravljenja. Na osnovi informacij, s katerimi je razpolagal v času vložitve tožbe, je lahko sklepal, da je bolečinsko stanje, kakršno je obstajalo v času vložitve tožbe trajno, blaženje bolečin pa trajna terapija. V tožbi je tožnik svoje takratno zdravstveno stanje opisal kot trajno stanje. Za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti – ki ob zaključku zdravljenja zaradi ugodnega izida zdravljenja niso ugotovljene – je v tožbi uveljavljal 20.000,00 EUR odškodnine. Dejstvo, da je tožnik tožbo vložil v času, ko je zdravljenje še trajalo in uveljavljal odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je v teku postopka izzvenelo, ni mogoče šteti v njegovo škodo pri odmeri stroškov postopka. S strani medicinske stroke namreč tožnik ni dobil določne prognoze niti glede trajanja, niti načina zdravljenja; diagnozo je dopolnjeval celo v tem postopku postavljen izvedenec. Zaradi uveljavljanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti posebni stroški niso nastali. Upoštevajoč tudi ostalo škodo, ki jo je tožnik uveljavljal, in dejstvo, da je odškodnino v višini 3.084,80 EUR tožena stranka plačala šele v teku tega postopka, je pravilna odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji. Pritožba tožene stranke je zato zavrnjena (353. čl. ZPP).

O stroških postopka

13. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Kljub temu, da je tožnikov uspeh zaradi dodatno prisojene odškodnine v višini 4.000,00 EUR večji, kot je bil v času odločanja prvostopenjskega sodišča, je pravilna odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Upoštevajoč, da se je zaradi nepredvidljivega rezultata in načina zdravljenja šele v teku postopka pokazalo, da se negativna prognoza zdravljenja ne bo realizirala in da duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjša življenjskih aktivnosti tožnik nima, je pri ugotavljanju uspeha strank treba upoštevati tožnikovo uspešnost pri uveljavljanju ostalih oblik materialne in nematerialne škode. Ker je tožnik uspel uveljaviti približno polovico odškodnine, ki jo je zahteval za ostale oblike škode (telesne bolečine in nevšečnosti, strah, skaženost) in večji del odškodnine za materialno škodo, je utemeljena odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka polovico stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. čl. ZPP).

14. Tožeča stranka je izpodbijala celoten zavrnilni del zahtevka (preko 35.000,00 EUR), uspela pa prisojeno odškodnino zvišati za 4.000,00 EUR, kar je 11,5 % uspeh. Tožeča stranka je zato v tem obsegu upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: sestava pritožbe (tar. št. 3210 Odvetniške tarife) 942,40 EUR, materialni stroški (tar. št. 6001) 20,00 EUR, DDV 211,64 EUR, sodna taksa za pritožbo 807,00 EUR (prvi odstavek 154. čl. v zvezi z drugim odstavkom 165. čl. ZPP). Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na tožnikovo pritožbo, ker odgovor k razjasnitvi zadeve ni prispeval (prvi odstavek 155. čl. v zvezi z drugim odstavkom 165. čl. ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške postopka z njeno pritožbo (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Poleg odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je bilo tožniku prisojeno tudi 1.500,00 EUR odškodnine za strah.