Jedro

Tožena stranka je odločbo oprla na okoliščine, ki so v tej zadevi po presoji sodišča odločilne in izkazujejo obstoj pogojev za odločanje po določbi 6. alineje 55. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.5.2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 3. in 6. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema obrazložitev odločbe tožene stranke. Navaja, da ne more slediti ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik pavšalno in posplošeno navedel okoliščine preganjanj, da ni navedel nobene subjektivne okoliščine za strah in objektivne okoliščine za preganjanje. To namreč ne ustreza tožnikovi izjavi ob podaji prošnje za azil in povzetku, ki ga je naredila tožena stranka v njeni odločbi. Sodišče tudi ne more slediti ugotovitvi tožene stranke, da je šlo le za občasne gostinske pretepe pod vplivom alkohola, ki ne morejo pomeniti preganjanja v smislu ZMZ. Tožnik je namreč zelo povezano in dokaj natančno ter notranje skladno navedel in opisal nasilna dejanja, ki naj bi se mu zgodila in razlog za njih, ki bi bil lahko pripadnost določeni družbeni skupini, če bi šlo v konkretni zadevi res za krvno maščevanje, ne pa le za občasne gostilniške pretepe. Ne drži tudi ugotovitev tožene stranke, da je relevantno obdobje zatrjevanega preganjanja trajalo od leta 2005 do leta 2008 in da ni verjetno, da bi tožnik bil resnično preganjan, ker je toliko časa vztrajal v izvorni državi in ni prej pobegnil. Tožnik je navedel, da se je zatrjevano preganjanje začelo šele konec leta 2006. Kljub napakam v dokazni oceni tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbi tožnika, ker je tožena stranka odločbo oprla tudi na druge okoliščine, ki so v tej zadevi po presoji sodišča odločilne in izkazujejo obstoj pogojev za odločanje po določbi 6. alineje 55. člena ZMZ. Med strankama namreč ni sporno dejstvo, da je bil tožnik ob prebegu iz Makedonije, preden je prišel v Slovenijo, tri dni nastanjen pri sorodniku na Hrvaškem, vendar tam ni zaprosil za azil. V tožbi to pojasnjuje s tem, da je želel priti čim dlje od izvorne države. To je neprepričljivo pojasnilo, kajti tožnik ima po podatkih iz prošnje za azil v Sloveniji in na Hrvaškem sorodnike, zato tudi po presoji sodišča, če bi bil tožnik v izvorni državi res preganjan, ne bi samo bival na Hrvaškem tri dni, kjer se je, kot pravi sam, tudi prijavil, oziroma bi zaščito poiskal vsaj v Sloveniji, kjer bi mu sorodniki morda lahko pomagali. Bistvena okoliščina za presojo izpodbijanega akta je tudi to, da je tožnik povedal, da niti v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga ne bi ustavila policija. Tudi iz njegove izjave z dne 25.3.2008 izhaja, da je imel namen oditi v Nemčijo. Zaradi teh dveh okoliščin je tožnik po oceni sodišča do tolikšne mere neprepričljiv z vidika utemeljenega strahu pred preganjanjem, da je tožena stranka imela zadostno podlago za odločitev po 6. alineji 55. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave, ker tožnik v zvezi z navedenima dvema bistvenima okoliščinama ni v tožbi navedel ničesar, kar bi lahko na podlagi njegovega zaslišanja pripeljalo do drugačne odločitve (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 4. odstavka 75. člena ZMZ).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da mu sodišče ne bi smelo šteti v škodo dejstva, da se je ustavil v Republiki Hrvaški, saj je logično, da se človek, ki beži pred preganjanjem, in je prav gotovo utrujen, če ne celo izmučen od fizičnih in psihičnih naporov, ustavi in spočije od poti. Zato je neutemeljeno navajanje tožene stranke, kateremu je sledilo tudi sodišče, da če bi bil tožnik resnično preganjan, da bi zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem. V postopku presoje bi moralo sodišče s stopnjo gotovosti ugotoviti, da je v izvorni državi tožnik ogrožen oziroma, da je za njegov subjektivni občutek ogroženosti podana dejanska podlaga. Obstaja utemeljen razlog po 2. členu ZMZ za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v svojo izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 6. alineje 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik v svoji prošnji za azil in uradni osebi na zaslišanju povedal, da je albanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi in da je preko Srbije in Hrvaške, kjer je tri dni prebival pri sorodniku, vstopil ilegalno v Slovenijo dne 25.3.2008, ko ga je prijela slovenska policija, dne 26.3.2008 zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je po lastnih navedbah v Makedoniji, ko je ugotovil, da njegova zaročenka v eni diskoteki pleše striptiz, prekinil zaroko. Konec leta 2006 pa sta ga prvič fizično napadla zaročenkina brata, poslednji fizični napad pa se je zgodil januarja ali februarja 2007, ko sta ga zaročenkina brata fizično napadla in mu grozila z nožem, ga vrgla po tleh in ga brcala z nogami. Dva do tri mesece po tem dogodku v času njegove odsotnosti je eden od bratov zaročenke vstopil v lokal, ki ga je imel v najemu. Z družbo, v kateri je bil, so pretepli tožnikovega delavca in razbili vse kozarce. Policijska postaja se na prijavo ni odzvala. V decembru 2007 so ga ponovno napadli zaročenkini brati. V februarju 2008 so streljali iz orožja, ko so se peljali mimo hiše njegove družine. Policist, s katerim se je pogovarjal o dogodkih, mu je povedal, da dokler je politična stranka DPA na oblasti, ne morejo članom družine bivše zaročenke nič. Tožnik je navedel ob zaslišanju, da je njegova ciljna država Nemčija. Tam živi njegovo dekle, s katero se nameravata poročita. V Nemčiji, kjer je ilegalno bival konec leta 2002, je bil prijet zaradi ponarejanja italijanskih dokumentov. Hkrati je tožnik uradni osebi na zaslišanju povedal, da ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, če ga policija ne bi prijela.

Glede na navedene podatke o dejanskih okoliščinah, ki jih je v svoji prošnji za azil navedel sam tožnik, so bili tudi po presoji vrhovnega sodišča izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 6. alineje 55. člena ZMZ, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Tožnik sicer v pritožbi navaja, da bo ob vrnitvi v matično državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Ker po določbi 28. člena ZMZ resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer preganjanja, ki ga kot pogoj za priznanje mednarodne zaščite določa ZMZ. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.