Jedro

Tožnikovo ravnanje v zvezi z verbalnim konfliktom ter odrivom sodelavca, pri čemer je ta utrpel lažjo telesno poškodbo, ker ga je tožnik odrinil z nožem v rokah, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Tožnik je sodelavca telesno poškodoval tako, da ga je z nožem porezal v predelu prsi, zaradi česar je bil začasno okvarjen del njegovega telesa, začasno pa je bila zmanjšana tudi njegova zmožnost za delo. Tožnik se je zavedal, da v kolikor z nožem v roki odrine drugega, lahko pride do njegove poškodbe, saj je takšno zavedanje možno pričakovati od vsakega povprečnega človeka. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Tožnikov zahtevek ki se glasi: „I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 5. 2. 2013, nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za čas od 6. 2. 2013 dalje do poziva nazaj na delo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, ji obračunati mesečno bruto plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, od te plače plačati davke in prispevke ter izplačati tožeči stranki neto mesečno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezni mesec od 19. naslednjega dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe.“ s e z a v r n e “

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 5. 2. 2013, nezakonita (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika v roku 8 dni pozove nazaj na delo (točka II izreka) in ga za čas od 6. 2. 2013 dalje do poziva na delo prijavi v vsa obvezna zavarovanja, obračuna mesečno bruto plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, od te plače plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto mesečno plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezni mesec od 19. naslednjega dne v mesecu (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 507,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tega, ali je 18. 1. 2011 med tožnikom in A.A. prišlo do verbalnega in nato fizičnega konflikta. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tudi iz izpovedbe tožnika izhaja, da je med sodelavcema prišlo do verbalnega konflikta. Tudi priča A.A. je izpovedal, da sta se s tožnikom kregala vsaj 10 minut pred fizičnim konfliktom. To izhaja tudi iz izpovedbe B.B. o tem, kaj mu je tožnik povedal takoj po dogodku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni odločilno ali je tožnik ob fizičnem konfliktu z A.A. stal na tleh z obema nogama ali z eno. Priča A.A. je prepričljivo izpovedal, da je tožnik z obema nogama stal na tleh in ga gledal, ko je iz razdalje 10 do 15 metrov prihajal proti njemu. Bistvena je tudi izpovedba priče, da je tožnika z obema rokama odrinil v prsi in da ga je tožnik odrinil nazaj ter da se to ni zgodilo istočasno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priča A.A. izpovedal, da se je vse odvilo v sekundi, je v nasprotju z zapisnikom o njegovem zaslišanju. Zaradi neupoštevanja celotne izpovedbe priče A.A. sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je med tožnikom in A.A. prišlo do fizičnega konflikta. Prav tako sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedbe priče B.B. o tem, da iz rekonstrukcije dogodka, ki ga je tožena stranka opravila in iz mehanizma poškodbe, s katerim je pričo seznanila medicinska sestra C.C., do poškodbe A.A. ni moglo priti na podlagi takšnega poteka dogodkov, kakršnega je zatrjeval tožnik. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je tožnik pri delu ravnal s hudo malomarnostjo. Tožnik je pred fizičnim konfliktom s sodelavcem že zaključil obrezovanje, zato bi nož moral odložiti. Nikakor se z nožem ne more čakati sodelavca, s katerim si predhodno imel verbalni konflikt in ga na 10 do 15 metrov gledati kako se približuje, kar vsekakor traja nekaj časa. Tožnik je ravnal najmanj hudo malomarno, ker je z nožem v roki odrinil sodelavca in ga posledično porezal. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da do takšne poškodbe pri toženi stranki še ni prišlo. Tega sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo in stranki glede tega nista imeli možnosti, da se izrečeta. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek v točki 2 (poziv nazaj na delo) zavrniti oziroma tožbo v tem delu celo zavreči, saj za takšno odločitev v tožbi ni podlage. Tožnik ni postavil ugotovitvenega zahtevka, da pogodba o zaposlitvi z dne 11. 8. 2009 ni prenehala veljati in da še vedno velja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Prav tako iz točke III izreka izpodbijane sodbe, ki sledi tožbenemu zahtevku ne izhaja, da bi tožnik uveljavljal reintegracijo, saj tudi v tem delu ni postavil zahtevka o uveljavljanju pravic in obveznosti od poziva na delo dalje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi dopolnilno zaslišalo tožnika in pričo A.A. ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine v spisu.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka meni, da ji je bila možnost obravnavanja pred sodiščem kršena, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da gre očitno za primer nezgode na delovnem mestu, kakršna se pri toženi stranki na takšen način še ni zgodila. Gre za sklepanje sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedbi priče C.C. o tem, da so na podlagi tega dogodka izdelali opozorilo in priporočilo delavcem glede možnosti nastanke poškodb pri delu pri takih ali podobnih ravnanjih. Gre za plakate, ki so bili pri toženi stranki izdelani v zvezi s spornim dogodkom, v katerem je bil poškodovan delavec A.A. (priloga A6 oziroma C1). Sklepanje sodišča prve stopnje je sicer lahko napačno, saj je priča B.B. izpovedal, da se takšni plakati izdelajo za vse nezgode, pri katerih je prišlo do telesne poškodbe, vendar pa zgolj zaradi tega ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa vprašanje, ali je pri toženi stranki v preteklosti že prišlo do podobnih incidentov, niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj odločitev o zakonitosti izredne odpovedi ni odvisna od tega, ali je do tovrstnih dogodkov pri toženi stranki v preteklosti že prihajalo. Zgolj zaradi navedenega sklepanja sodišča prve stopnje ni možno šteti, da bi bila toženi stranki kršena možnost obravnavanja pred sodiščem.

Ni sicer povsem jasno, zakaj tožena stranka meni, da bi bilo potrebno zavreči tožbo v tistem delu, o katerem je bilo odločeno v točki II izreka izpodbijane sodbe. Iz pritožbene navedbe, da za to odločitev sodišče prve stopnje ni imelo podlage v tožbi, je možno sklepati, da tožena stranka meni, da je bila tožba v tem delu nesklepčna. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik ni zakrivil nesreče (porezanja A.A. po prsih) in ker ni bilo nobenega verbalnega konflikta. Iz takšne navedbe (v kolikor bi se izkazala za resnično) izhaja vtoževana posledica, to je ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter dolžnost tožene stranke, da tožnika pozove nazaj na delo. Navedeno pomeni, da je tožba bila sklepčna tudi v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo. Ni bistveno, da tožnik ni postavil posebnega ugotovitvenega zahtevka, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati. Zadošča, da je postavil zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe zaposlitvi, posledica takšne ugotovitve pa je, da odpovedana pogodba o zaposlitvi velja še naprej.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo moralo zavreči, ker tožnik v reparacijskem delu tožbenega zahtevka ni uveljavljal pravic in obveznosti od poziva na delo dalje. Navedeno niti ni bilo potrebno, saj bi pravni temelj za priznanje pravic za čas po pozivu na delo nastal potem, ko bi tožena stranka izvršila obveznosti iz izpodbijane sodbe, da tožnika pozove nazaj na delo in bi tožnik na podlagi takšnega poziva delo tudi dejansko nastopil. Tožnikove terjatve iz naslova plačila za opravljeno delo na podlagi izvršenega poziva tožene stranke bi zapadle šele po takšnem pozivu oziroma dejanskem nastopu dela, zato tožniku ni možno očitati, da takšnega reparacijskega zahtevka ni uveljavljal že v tožbi, s katero izpodbija zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Z navedbo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da naj bi priča A.A. izpovedal, da se je vse odvilo v sekundi, v nasprotju z zapisnikom o njegovem zaslišanju, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki. Vendar pa navedena kršitev ni podana. Sodišče je prve stopnje v daljšem povzetku izpovedbe priče A.A. sicer res povzelo tudi stavek „vse se je dogajalo v sekundi“. Takšen povzetek ni v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče. Priča A.A. je namreč potem, ko je izpovedal, da je tožnika z dvema (pravilno: obema) rokama malo odrinil in je on (to je tožnik) njega nazaj porezal čez prsa, na vprašanje tožnikovega pooblaščenca ali je to bilo istočasno odgovoril „ja, v sekundi odril (verjetno odrinil) in njegov zamah“. Res pa je, da je bilo sodišče prve stopnje pri povzemanju tega dela izpovedbe priče nekoliko selektivno, saj je A.A. na dodatno vprašanje tožnikovega pooblaščenca (postavljeno ob koncu izpovedbe) ali sta bila odriv (ravnanje priče) in porez (ravnanje tožnika) istočasna, izrecno izjavil, da oboje ni bilo istočasno in da je bilo vmes toliko časa, kolikor ga je potrebno za reakcijo ter, da ga je tožnik odrinil nazaj.

Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker naj bi se z nadrejenim delavcem A.A. dne 18. 1. 2011 ob cca. 13. uri najprej zapletel v verbalni konflikt, nato pa še v fizičnega, pri čemer je tožnik fizično poškodoval nadrejenega delavca A.A. in sicer tako, da ga je v prerivanju zabodel oziroma porezal z nožem, ki ga je pred tem uporabljal pri svojem delu.

O samem poteku dogodka, ki ga je tožena stranka opredelila kot varnostni incident, sta na podlagi neposredne zaznave lahko izpovedala le tožnik in priča A.A.. Obe izpovedbi se razlikujeta v številnih podrobnostih, pri čemer je očitno, da obe verziji ne moreta biti resnični. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ne ena ne druga verzija ne moreta dokazovati, da bi tožnik storil očitane kršitve.

Tožnik je na pritožbeni obravnavi zatrjeval, da se s pričo A.A. pred dogodkom nista prepirala in da tudi ni res, da bi A.A. ignoriral, ko je ta želel, da gre počistiti spodnjo etažo. Priča A.A. je nasprotno izpovedal, da je tožniku med tem, ko je hodil proti njemu, pri čemer je šlo za razdaljo okrog 10 metrov, govoril kletvice, da sta pri tem gledala drug proti drugemu in da je tudi tožnik njemu vračal s kletvicami, o čemer je sklepal na podlagi njegove mimike. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da ne bi verjelo prepričljivi izpovedbi priče A.A., saj je ta povsem realno izpovedal tudi o svoji vlogi v dogodku in te vloge ni skušal olepševati, po drugi strani pa ima tožnik interes, da dogodek opiše kot splet naključij, ki ga v celoti razbremenjuje vsake odgovornosti. Povsem neprepričljivo je tožnikovo zatrjevanje, da ni bilo nobenega prepira in konflikta, saj bi bilo sicer potem povsem nerazumljivo, zakaj bi A.A. šel proti tožniku, ga ves čas zmerjal in ga nato odrinil. Obstoj konflikta je razviden tudi iz izjave tožnika, neposredno po dogodku na obrazcu: Izjava očividca (priloga A8). Tako pri opisu dogodka, kot pri navedbi vzrokov za nezgodo tožnik navaja živčnost v zvezi s koncem izmene in tem, kdo bo pospravil. Ne glede na to, da je to izjavo možno razumeti bodisi kot sklicevanje na lastno živčnost ali pa na živčnost A.A. (tožnik je na pritožbeni obravnavi pojasnil, da je s temi navedbami mislil na A.A.), pa te navedbe kažejo na obstoj spora med tožnikom in pričo A.A. glede pospravljanja. Tudi priča B.B. je izpovedal, da mu je tožnik takoj po dogodku povedal, da je bil v tem času verbalni konflikt med njim in A.A., sicer pa je tudi tožnik ob svojem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, potem ko je dvakrat sicer zanikal, da bi se z A.A. prepirala, tretjič na vprašanje ali trdi, da se nista nič prepirala odgovoril „Ja, edino to, kdo bo pospravil to in kdo to, ker je bil konec šihta“.

Sodišče prve stopnje je o tem, ali sta se tožnik in priča zapletla v verbalni konflikt, sklepalo le posredno, v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik mogel slišati, da priča preklinja, ko gre proti njemu in ali je zaradi kletvic pričo pričakal z nožem v roki. Da sta priča in tožnik zmerjala drug drugega izhaja iz prepričljive izpovedbe priče A.A.. Pri tem ni bistveno, ali je tožnik zaradi hrupa slišal pričo oziroma obratno (možno je tudi, da je bil stroj takrat že izključen), saj je priča A.A. na podlagi tožnikovih grimas in premikanja ust vedel, da ga tožnik zmerja nazaj. Navedeno pomeni, da je enako lahko videl in vedel tudi tožnik, ki je bil, kakor bo razloženo v nadaljevanju, ves čas, ko se mu je priča približevala, z obema nogama na tleh in je gledal proti priči. Tožena stranka je tožnikovo sodelovanje v zmerjanju utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev obveznosti iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta namreč kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katerih delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi med drugim opredeljuje tudi pretepanje oziroma sodelovanju v pretepu ali izvajanje groženj oziroma žalitev, ki ovirajo normalno delo. Medsebojno zmerjanje prav gotovo pomeni izvajanje groženj oziroma žalitev, ki ovirajo normalno delo. Res pa je, da tega zmerjanja ni možno obravnavati izolirano od kasnejšega poteka dogodkov in poškodbe priče in tožena stranka tega tudi ni storila, temveč je dogodek obravnavala kot celoto.

Izpovedbi tožnika in priče A.A. se razlikujeta tudi glede vprašanja, ali je tožnik v trenutku, ko ga je A.A. odrinil že stal z obema nogama na tleh in tudi glede tega, ali ga je odrinil z obema rokama ali le z eno roko. Tožnik zatrjuje, da sploh ni videl, da se mu A.A. približuje, da je bil z levim bokom obrnjen proti tekočemu traku, na katerem je obrezal zmes, da je potem z eno nogo stopil na tla, drugo pa je še imel na stopnici (v resnici gre za višji nivo podesta, na katerem je tekoči trak), ko je do njega prišel A.A. in ga z eno roko odrinil v levo ramo, zaradi česar se je zasukal za 90 stopinj in pri tem porezal pričo. A.A. je nasprotno izpovedal, da sta se s tožnikom gledala ves čas, ko je prihajal proti njemu, da je tožnik ves ta čas z obema nogama stal na tleh, da je tožniku v trenutku, ko je pristopil do njega izrekel kletvico in ga za obema rokama malo odrinil, vendar se tožnik pri tem ni niti premaknil, nakar ga je tožnik „odrinil z nožem“ pri čemer je priča pokazala rahel gib naprej z obema rokama. Priča A.A. je tako opisal, da ga je tožnik odrinil, pri čemer je v roki še vedno držal nož.

Na neverodostojnost navedb tožnika o tem, da naj bi do poškodbe priče A.A. prišlo izključno zato, ker je tožnik izgubil ravnotežje, ko ga je priča odrinila in je pri obratu po nesreči porezal pričo, še dodatno kaže izpovedba priče B.B.. Ta je izpovedal, da je na podlagi pogovora z medicinsko sestro Katjo o poškodbi, ki jo je utrpel A.A. in na podlagi rekonstrukcije dogodka ugotovil, da poškodba nikakor ni mogla nastati na način, ki ga je zatrjeval tožnik, saj bi ob takšnem poteku dogodkov prišlo do poškodbe na izpostavljenih zunanjih bočnih delih telesa priče A.A., ne pa do poškodbe prsnega koša. Pritožbeno sodišče je na podlagi celotnega dokaznega postopka, predvsem pa prepričljive izpovedbe A.A. štelo za dokazano, da je dogodek v katerem je prišlo do poškodbe A.A. potekal tako, da je tožnik medtem, ko se mu je A.A. med zmerjanjem približeval z razdalje kakšnih 10 metrov, že stal z obema nogama na tleh, da je ves čas gledal proti A.A. in mu kletvice tudi vračal, pri tem pa je ves čas v rokah držal nož, s katerim je pred tem obrezal maso. A.A. je potem, ko je prišel do tožnika, temu izrekel kletvico in ga z obema rokama odrinil v prsa, pri čemer tožnik ni izgubil ravnotežja, temveč je pričo z obema rokama odrinil nazaj, pri tem pa je v rokah še vedno imel nož, zaradi česar je priča utrpela več kot 10 cm dolgo vrezno rano.

Na podlagi prepričljive izpovedbe priče A.A. pa tudi izpovedbe priče B.B. o izvedeni preiskavi ter pogovoru z medicinsko sestro pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da je do poškodbe priče prišlo tako, da je tožnik A.A. potem, ko ga je ta odrinil v prsi, vrnil na enak način in ga z obema rokama odrinil nazaj ter ga pri tem porezal po prsih, saj je v rokah še vedno držal nož. Pritožbeno sodišče šteje tudi za dokazano, da do poškodbe priče A.A. ni prišlo zato, ker bi tožnik, potem, ko ga je priča odrinila, izgubil ravnotežje in bi med lovljenjem ravnotežja po nesreči z nožem zabodel pričo. Prav tako o tem, da bi dogodek potekal tako, kot ga je opisal tožnik, ni možno sklepati na podlagi plakata (priloga A6), ki ga je takoj po dogodku pripravila tožena stranka. Opis dogodka in njegov slikovni prikaz izhajati izključno iz tega, kar je o dogodku povedal tožnik. Kasneje pa je tožena stranka, kot izhaja iz izpovedbe priče B.B., ta plakat umaknila in ga nadomestila z novim gradivom, ki se v spisu nahaja kot priloga C1 - z izjemo zadnjega lista, ki je le dodatna kopija umaknjenega plakata, ki se v spisu že nahaja kot priloga A6. Na podlagi opisa mehanizma poškodbe, kakršnega je podala medicinska sestra ter lokacije poškodbe ter glede na izpoved A.A. so namreč ugotovili, da dogodek ni mogel potekati tako, kot ga je opisal tožnik.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je kot povsem neustrezno ravnanje tožnika (ki je v nadaljevanju tudi privedlo do poškodbe A.A.) potrebno opredeliti že to, da je tožnik pričo A.A. pričakal z nožem v roki, glede na to, da ga je A.A. med približevanjem zmerjal, tožnik pa mu je to vračal. V situaciji, ko se dve osebi med seboj zmerjata in ima ena od njih v rokah nož, je od vsake povprečno skrbne osebe možno pričakovati, da se zaveda, da je v takšnih razmerah nevarno imeti v rokah nož, saj verbalni konflikt lahko hitro preraste v fizičnega, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Ni mogoče, da se odrasel človek ne bi zavedal, da nož v roki, v situaciji, ko se dve osebi medsebojno zmerjata in se „neoborožena“ oseba približuje drugi, pomeni nevarnost za nastanek škodnega dogodka. Navedeno velja ne glede na to, da je tožnik pred tem nož uporabljal pri svojem delu. Tožnik bi takrat, ko je videl, da se mu A.A. med zmerjanjem približuje, nož moral odložiti, saj bi se moral zavedati konfliktnosti situacije, še zlasti ker je tudi sam zmerjal pričo A.A..

V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi, zaradi katerih delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi so taksativno našteti v prvem odstavku 111. člena ZDR. Med temi razlogi je tudi naklepno ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Celotno opisano ravnanje tožnika prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ravnanje tožnika v zvezi z verbalnim konfliktom ter odrivom priče A.A., pri čemer je ta utrpel lažjo telesno poškodbo, ker ga je tožnik odrinil z nožem v rokah, bi bilo potrebno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbeno ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi v primeru, če tovrstno ravnanje ne bi bilo v pogodbi o zaposlitvi posebej opredeljeno kot hujša kršitev, zaradi katere delodajalec delavcu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožnikovo ravnanje pa v celoti ustreza opredelitvi iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi, ki kot hujšo kršitev pogodbene obveznosti, zaradi katere delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, izrecno določa tudi pretepanje oziroma sodelovanje pri pretepu ali izvajanje groženj oziroma žalitev, ki ovirajo normalno delo. Za pretepanje oziroma sodelovanje v pretepu v smislu pogodbene določbe je treba šteti tudi takšno ravnanje, ko udeleženca drug drugega odrineta, kot se je zgodilo v konkretnem primeru. Prav tako so nastopile v pogodbi o zaposlitvi predvidene negativne posledice pa še ravnanja, to je oviranje normalnega dela. Tožnik in poškodovani A.A. sta takoj po dogodku zapustila delovno mesto, poškodovanemu je bilo potrebno nuditi prvo pomoč in kasneje tudi zdravniško oskrbo. Delovni proces je bil s tem ustavljen, z raziskavo incidenta so se ukvarjali vodja proizvodnje, vodja PC alfa, vodja ETPV ter koordinator V and I, kar prav tako pomeni oviro pri normalnem delu. Tožnikovo ravnanje je potrebno opredeliti kot naklepno dejanje. Zmerjanje sodelavca in njegovo odrinjanje je tožnik lahko storil le naklepoma. Pri tem tožnika ne more razbremeniti okoliščina, da ga je tudi A.A. zmerjal in da ga je ta prvi odrinil. Izpolnjen je bil tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do iztega odpovednega roka. Tožena stranka se je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s tem utemeljeno sklicevala na popolnoma porušeno zaupanje med njo in tožnikom. Za delodajalca je povsem nesprejemljivo kakršnokoli verbalno in fizično obračunavanje, tožena stranka utemeljeno poudarja, da je kot delodajalec dolžna zagotoviti varno in zdravo delovno okolje, zaradi česar so v proizvodnji, ki je že tako nevarna, prepovedani vsakršni verbalni fizični in obračuni. Pritožbeno sodišče sicer upošteva, da je bil A.A. tisti, ki je prvi začel zmerjati tožnika in da ga je tudi prvi odrinil, vendar pa to ne spremeni dejstva, da mu je tožnik oboje vrnil in ga pri tem celo poškodoval. Tožnik sicer ima interes, da se vrne nazaj na delo toženi stranki, vendar ta interes ne more pretehtati interesa tožene stranke, da ne tolerira nobenega verbalnega in fizičnega obračunavanja med zaposlenimi.

Za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da jo je tožena stranka utemeljeno in zakonito podala ob sklicevanju na določbo druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Vendar pa se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi glede odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, saj se je tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi sklicevala tudi na ta razlog. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožniku utemeljeno očitala, da je njegovo dejanje izpolnilo objektivne znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). To kaznivo dejanje stori kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Tožnik je A.A. telesno poškodoval tako, da ga je z nožem porezal v predelu prsi, zaradi česar je bil začasno okvarjen del njegovega telesa, začasno pa je bila zmanjšana tudi njegova zmožnost za delo. Za obstoj odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je potrebno, da je podana tudi tista oblika krivde, ki se zahteva za posamezno kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je možno storiti le naklepoma, pri čemer zadošča tudi eventualni naklep. Eventualni naklep je podan, če se je storilec zavedal, da lahko zaradi njegove storitve nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica nastane. Tožnik se je zavedal, da v kolikor z nožem v roki odrine drugega, lahko pride do njegove poškodbe, saj je takšno zavedanje možno pričakovati od vsakega povprečnega človeka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.