Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas, ko je tožnik pri toženi stranki opravljal delo glavnega urednika, ni utemeljen, saj tožnik za zasedbo tega delovnega mesta ni izpolnjeval predpisanih pogojev. Iz tega razloga je tožena stranka ravnala zakonito, ker je z njim sklenila avtorsko pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožnik od 23. 5. 2008 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu „glavni in odgovorni urednik“ (I./1. odstavek). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 23. 5. 2008 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati mesečne bruto plače, upoštevaje neto znesek 900,00 EUR, od bruto zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (I./2. odstavek). Zavrnilo je zahtevek, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 8. 4. 2010 ni zakonita in delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo, marveč še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu za obdobje od 9. 4. 2010 dalje obračunati in izplačati vse zapadle plače v višini 900,00 EUR neto mesečno v bruto znesku, od bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (I./3. odstavek). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, skladno z določilih 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na ugotovitev, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta, kot so opredeljeni v Pravilniku o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, kjer se za zasedbo delovnega mesta glavnega in odgovornega urednika zahteva VII. stopnja izobrazbe, tožnik pa visokošolske izobrazbe v vtoževanem obdobju ni imel. Sodišče navede, da je verjelo izpovedi direktorja, v nadaljevanju pa izpostavlja tudi Zakon o medijih, ki ureja status samostojnih novinarjev in s tem omogoča opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, čeprav med strankami ni sporno, da tožnik statusa samostojnega novinarja ni imel. Sodišče se po vpogledu v predloženi Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter po zaslišanju direktorja tožene stranke zadovolji s tem, da tožnik ni izpolnjeval predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerem je opravljal delo, čeprav bi ob vestni in skrbni presoji vseh dokazov moralo priti do drugačnih dejanskih in materialnopravnih zaključkov o tem, da je tožbeni zahtevek tožnika dejansko utemeljen. Glede obstoja elementov delovnega razmerja sodba nima razlogov, ki jih je v sporu tožnik dokazal in s tem je izkazana domneva o obstoju delovnega razmerja na podlagi 16. člena ZDR. Tožnik je namreč v obdobju med 23. 5. 2008 in 8. 4. 2010 (ko je bil iz prostorov tožene stranke nasilno odstranjen) pri toženi stranki opravljal delo v organiziranem delovnem procesu, za plačilo, osebno, nepretrgano ter po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Za svoje delo je imel s toženo stranko sklenjen dogovor o plačilu 900,00 EUR mesečno. Dne 8. 4. 2010 ga je tožena stranka razrešila z mesta glavnega in odgovornega urednika ter mu odpovedala avtorsko pogodbo z dne 10. 6. 2010 in ga z delovnega mesta tudi nasilno odstranila. Sodišče razlogov glede obstoja elementov delovnega razmerja v sodbi ne ugotavlja, čeprav gre za razloge o odločilnih dejstev (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) in sodbe iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti. Glede pogojev za opravljanje dela, je sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da med tožnikom in toženo stranko zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja VII. stopnje izobrazbe po Pravilniku o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ni moglo priti do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je uspel dokazati vse elemente iz delovnega razmerja iz 4. člena ZDR, tožena stranka pa je v sporu dokazovala, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu „glavnega in odgovornega urednika“. Sodišče je ob neustrezno vestni in skrbni presoji dokazov, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP) napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil s strani tožene stranke imenovan na glavno mesto glavnega in odgovornega urednika, s katerega je bil dne 8. 4. 2010 tudi razrešen in kar med strankama ni sporno. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni ugovarjala nikakršnega neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega razmerja, pač pa je v okviru glavne obravnave zatrdila, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za vtoževano delovno mesto. V Aktu o sistemizaciji delovno mest je v 14. členu določeno, da začne veljati z dnem podpisa, uporablja pa se od 1. 5. 2008 dalje, direktor tožene stranke je izpovedal, da akta niso objavili, da gre za zasebno podjetje in da ni bilo nobene potrebe, da bi ga objavili. Splošni akti morajo biti objavljeni. Glede izpolnjevanja pogojev po Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, glede katerih sodišče meni, da jih tožnik ne izpolnjuje, pa tožnik navaja, da je odločitev sodišča materialnopravno zmotna, saj kolektivna pogodba za poklicne novinarje ne more biti podlaga za ugotavljanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, navedena kolektivna pogodba velja izključno za javni zavod R., ker je bila s strani združena ostalih delodajalcev pri GZS odpovedana z dnem 1. 5. 1998. Iz evidence kolektivnih pogodb pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve RS, ki je javno objavljena, izhaja, da je veljavna le še za javni zavod R.. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da v konkretnem primeru niso podani in tako tudi ne morejo biti izkazani elementi delovnega razmerja. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je tožnik svoje delo opravljal samostojno in avtonomno, s strani družbenikov tožene stranke je prejemal le okvirne usmeritve, ki so za delovanje medijskih portalov običajne. Tako ni delal po navodilih in pod nadzorom tožene stranke in tako ni podan bistveni element delovnega razmerja. Tožnik je delal na podlagi avtorske pogodbe, podobno delo je opravljal tudi za druge naročnike, kar dodatno dokazuje, da med strankama niso obstajali elementi delovnega razmerja, saj je ena od bistvenih značilnosti delovnega razmerja prav zaupnost in lojalni odnos med delavcem in delodajalcem, ki se uresničuje v strogi zakonski prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti. Opravljanje novinarskega dela za druge naročnike bi v primeru obstoja delovnega razmerja nedvomno predstavljalo konkurenčno dejavnost in bi tožnik za vsako tako delo potreboval pisno soglasje tožene stranke. Šlo je za običajno pogodbeno razmerje civilnega prava. Tožena stranka zavrača navedbe tožnika, da naj bi bil Akt o sistemizaciji delovnih mest pripravljen naknadno in izključno za potrebe predmetne pravde. Tožena stranka ni bila zakonsko zavezana k sprejemu splošnega akta, sprejem kaže na odgovoren in resen pristop pri vzpostavljanju medijskega portala. Tožena stranka tudi navaja, da so navedbe o tem, da akt o sistemizaciji ni bil pravilno sprejet, s čimer naj ne bi mogel stopiti v veljavo, ker ni bil objavljen, pomenijo prepozne navedbe in jih sodišče zato zaradi prekluzije ne sme upoštevati. Akt je bil razobešen na sedežu tožene stranke in je bil vseskozi na razpolago vsem zainteresiranim osebam. Dejstvo, da zaslišani priči M.J. in D.M. nista vedeli za obstoj akta o sistemizaciji, ni relevantno, saj priči nista opravljali dela v delovnem razmerju, prav tako pa nista nikoli zahtevi vpogleda v Akt o sistemizaciji delovnih mest. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če sodišče ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče je izvedlo relevantne dokaze in glede na spornost Pravilnika o sistemizaciji vpogledalo tudi v original splošnega akta in sprejelo dokazno oceno na podlagi določil 8. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke ter prič M.J. in D.M. in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zaradi obstoja delovnega razmerja tožnika ter posledično nezakonite odpovedi. Ugotovilo je, da je tožnik s toženo stranko 10. 6. 2008 sklenil avtorsko pogodbo, iz katere izhaja, da podpisnika pogodbe ugotavljata, da ima delo po tej pogodbi vse znake avtorskega dela po določilih Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (1. člen), pri čemer sta se stranki dogovorili, da avtorju pripada avtorski honorar v višini 700,00 EUR, ki se mu izplača mesečno na podlagi poročila o delu (3. člen). Tožena stranka je tožnika z dnem 14. 5. 2009 imenovala za glavnega in odgovornega urednika, tožnik pa je opravljal uredniške zadolžitve v uredništvu tožene stranke ter opravljal tudi novinarsko delo na terenu, odrejal je delo in koordiniral delo ostalih v uredništvu. Z uredniškega vidika je bil tožnik pri delu samostojen, glede ostalih vprašanj pa je kontaktiral direktorja in lastnika L.J. ter od njega prejemal navodila. Tožena stranka je glavnega in odgovornega urednika razrešila z dnem 8. 4. 2010 in mu z istim dnem odpovedala avtorsko pogodbo z dne 10. 6. 2008 (kar tožnik šteje za odpoved pogodbe o zaposlitvi) in mu tudi preklicala vsa pooblastila za nadaljnjo delo v zvezi z urednikovanjem spletnega portala. Tožnik je moral v roku tri dni opraviti primopredajo, vrniti vso opremo, ključe ter predati ustrezna gesla oziroma vso dokumentacijo v zvezi s svojim delom. Tožnik je tudi sam izpovedal, da je imel v času ponudbe tožene stranke končano srednješolsko izobraževanje za poklic ekonomskih tehnik, zaključeval pa je študij na Fakulteti za ..., pri čemer mu je študij zaradi pričetka dela pri toženi stranki zastal, v času zaslišanja na sodišču pa je še čakal na zagovor diplomske naloge. V vtoževanem obdobju tožnik ni imel visokošolske izobrazbe in tudi ne statusa samostojnega novinarja, kar sicer med strankama v postopku ni bilo sporno.

Zakon o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001 s sprem. - ZMed) v 2. členu določa, da so mediji po tem zakonu časopisi in reviji, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti. Po določilih 18. člena ZMed mora vsak medij imeti odgovornega urednika, ki ga imenuje in razrešuje izdajatelj v skladu s tem zakonom in svojim temeljnim pravnim aktom, pred imenovanjem ali razrešitvijo odgovornega urednika mora izdajatelj pridobiti mnenje uredništva, če ni v temeljnem pravnem aktu določen močnejši vpliva uredništva, pri čemer odgovorni urednik odgovarja za uresničevanje programske zasnove ter opravlja druge naloge, določene s temeljnim aktom izdajatelja. Odgovorni urednik tako odgovarja za vsako objavljeno informacijo, če ta zakon ne določa drugače. Tožnik je v predmetnem postopku uveljavljal obstoj delovnega razmerja in posledično tudi nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 16. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnik je bil imenovan za glavnega in odgovornega urednika s sklepom dne 14. 9. 2009, vendar to še ne pomeni, da je tožena stranka z njim sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka je s tožnikom konkretno sklenila pogodbo civilnega prava in sicer avtorsko pogodbo. ZDR v 11. členu določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno, pri čemer 2. odstavek 11. člena ZDR določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 20. oziroma 52. členom ZDR, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDR v 20. členu ureja pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in določa, da delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, mora izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane pogoje in v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZDR objavljene pogoje za opravljanje dela, pri čemer je delodajalec dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela, ta obveznost pa ne velja za manjše delodajalce. Tožena stranka je v konkretnem primeru manjši delodajalec, tako da zanjo ne velja obveznost sprejetja splošnega akta.

V konkretnem primeru je tožena stranka, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, sprejela splošni akt – Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (priloga B5) in sistemizacijo delovnih mest (priloga B7), iz katere izhaja, da se za delovno mesto glavni in odgovorni urednik pri toženi stranki zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe smeri novinarstvo, družbene vede, ekonomija. Pritožbeno sodišče glede na podani pritožbeni ugovor glede sprejema oziroma veljavnosti splošnega akta, vpogledalo tudi v original splošnega akta in ugotovilo, da je tožena stranka splošni akt Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in sistemizacijo sprejela, čeprav tega niti ni bila dolžna, saj je mali delodajalec po določilih, kot to določa 2. odstavek 20. člena ZDR. Tožnik s strani delodajalca predpisanih pogojev pogojev za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval, saj do tedaj, kot je sam povedal, niti ni imel delovnih izkušenj na novinarskem delu (zahtevane delovne izkušnje: 60 mesecev), pri čemer se za zasedbo delovnega mesta glavni in odgovorni urednik zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, tožnik pa je imel zaključeno V. stopnjo strokovne izobrazbe. Tako ni moglo priti do obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu glavni in odgovorni urednik. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik ni imel delovnega razmerja pri toženi stranki, torej tudi ni moglo priti do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šlo je le za odpoved avtorske pogodbe, ki sta jo sicer sklenili pravdni stranki 1. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tudi izpolnjevanje pogojev iz 4. člena ZDR, ki sicer ureja definicijo delovnega razmerja in določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. V delovnem razmerju je tako vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene in predpisane pravice in obveznosti. Glede na podane pritožbene ugovore o tem, da je pri tožniku šlo za delovno razmerje, pa pritožbeno sodišče le navaja, da je sam tožnik na zaslišanju povedal: „V času, ko sem delal kot odgovorni urednik tožene stranke, sem nekaj malega pisal tudi za časopis Ž., in sicer v času, ko je šla ena na porodniško, to pa sem počel zelo kratko in sicer po avtorski pogodbi, klasično novinarsko delo – avtorska pogodba za posamezni novinarski članek. V letu 2009 sem tri mesece delal za medij O., kjer so lastniki tožene stranke kupili ta medij, oziroma tako mi je bilo rečeno z njihove strani, delal sem sem po avtorski pogodbi tri mesece, avtorske pogodbe pa mi je izročil S.K..“ Tudi navedeno dejstvo kaže na to, da niso obstajali elementi delovnega razmerja, to je zaupnost med delavcem in delodajalcem, saj bi navedeno delo tožnika sicer predstavljalo konkurenčno dejavnost delodajalcu.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede izpolnjevanja pogojev po Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, pritožbeno sodišče navaja, da za rešitev zadeve niti ni pomembno ali kolektivna pogodba za poklicne novinarje še velja, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je preverilo evidenco kolektivnih pogodb, ki jo vodi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na podlagi določil 25. člen Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006), ki je začel veljati 6. 5. 2006 in iz katere izhaja, da se kolektivne pogodbe, sklenjene za območje, vpisujejo v evidenco kolektivnih pogodb, ki jo vodi ministrstvo pristojno za delo. Ob tem drži podatek, da kolektivna pogodba za poklicne novinarje ni v seznamu kot veljavna, pri čemer je potrebno poudariti, da so vpisane le kolektivne pogodbe, ki so bile sklenjene na podlagi 25. člena Zakona o kolektivnih pogodbah ter bodo kolektivne pogodbe, sklenjene pred uveljavitvijo Zakona o kolektivnih pogodbah, vpisane v evidenco kolektivnih pogodb ob prvi spremembi oziroma sprejetju nove kolektivne pogodbe. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje je našteta med temi kolektivnimi pogodbami, z navedbo, da Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, objavljena v Uradnem listu 61/2008, velja samo za javni zavod R.. Pritožbeno sodišče izrecno ugotavlja, da gre le za aneks k Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, pri čemer 11. člen aneksa izrecno navaja, da se aneks neposredno uporablja za novinarke in novinarje JZ R., kar pa avtomatično ne pomeni, da velja tudi sama kolektivna pogodba za poklicne novinarje le za R., kot to navaja pritožba. Sodišče lahko preveri le podatke, ki so javno objavljeni, ob tem pa tožnik ni predložil dokaza, da kolektivna pogodba za poklicne novinarje ne velja. Čeprav gre za uporabo materialnega prava, ga sodišče ne more uporabiti, če le to ni javno objavljeno. Tožena stranka pa tudi ni predložila nikakršnega dokaza o tem, da je bila kolektivna pogodba odpovedana že z dnem 1. 5. 1998. Sicer pa navedeno niti ni bistveno za rešitev spora.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP.