Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na zgoraj povzete navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi oziroma tožničino seznanitvijo z odjavo iz zavarovanj je evidentno, da je bil ta časovni trenutek vročitve odpovedi oziroma tožničine seznanitve z njo med strankama sporen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva podrobneje raziskati oziroma v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe izvesti kontradiktorni dokazni postopek, v okviru katerega bi relevantni časovni trenutek upoštevaje nasprotujoče si navedbe in dokaze šele ugotavljalo in končno ugotovilo. Ker ni tako ravnalo, temveč se je dejansko zadovoljilo z datumom vročitve izpodbijane odpovedi s fikcijo vročitve, kot ga je navedla toženka, je utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb ter posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česar je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe v tej fazi postopka vsaj preuranjena.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, vloženo na sodišče dne 27. 5. 2024.

3.2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter meritorno obravnavo pravočasno vložene tožbe, ki jo je tožnica vložila znotraj 30-dnevnega roka, ko je izvedela za kršitev svoje pravice. Navaja, da je pri sodišču prve stopnje 27. 5. 2024 vložila tožbo, s katero je izpodbijala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka je v odgovoru na tožbo v zvezi z njeno pravočasnostjo navedla, da je bila vložena prepozno, zamolčala pa je pravno relevantna dejstva, ki vplivajo na izpodbijano odločitev. Sodišče je pri njenem sprejemu sledilo zgolj navedbam toženke iz njenega odgovora na tožbo, ni pa ugotavljalo obstoja nasprotnih dejstev in dokazov ter sploh ni preverilo resničnosti navedb toženke iz njenega odgovora na tožbo v zvezi z vročanjem, tožnice tudi ni pozvalo k odgovoru na navedbe toženke v odgovoru na tožbo, čeprav bi jo glede na stanje zadeve moralo. Odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne je nepravilna. V času vložitve tožbe tožnica še ni razpolagala z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2024, kar je navedla že v tožbi, ki jo je vložila naslednjega dne po dnevu (konkretno 26. 4. 2024), ko je bila s strani njenega pooblaščenca seznanjena, da jo je toženka že 4. 4. 2024 odjavila iz zavarovanj. Tožba je bila tako vložena v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami). Tožnica je toženko še pred podajo odpovedi z obvestilom z dne 18. 3. 2024 seznanila o nameri spremembe kraja in naslova bivanja, kamor lahko toženka vroča pisanja. Obvestilo o tem je toženki izročila preko pooblaščenega vročevalca. Prav tako je na pristojni upravni enoti opravila uradno prijavo spremembe začasnega naslova v tujini. Toženka pa je 4. 4. 2024 preko vročevalca v odprtem predalniku ob hiši na naslovu tožnice pustila zapečateno belo kuverto z glavo toženke v zgornjem levem kotu ter ročno izpisanim imenom in priimkom tožnice. Zaradi tožničine začasne odsotnosti v tujini, o čemer je bila toženka seznanjena že pred podajo odpovedi 18. 3. 2024, je tožničina sorodnica zapečateno ovojnico nemudoma s priporočeno pošiljko vrnila pošiljatelju skupaj s priloženim obvestilom, da je tožnica preseljena. Ob vrnitvi iz tujine je tožnica zaradi informacije sodelavca o njegovi izredni odpovedi preko pooblaščenca na ZPIZ zaprosila za podatke o stanju zavarovanj. Iz posredovane odjave iz zavarovanj z dne 25. 4. 2024 je izvedela, da je bila s strani toženke odjavljena iz zavarovanj (že) 4. 4. 2024 zaradi izredne odpovedi. Z dejstvom izredne odpovedi se je tako tožnica seznanila šele 26. 4. 2024. Sodišče prve stopnje si je z opustitvijo poziva tožnici na izjavo glede navedb toženke iz njenega odgovora na tožbo, da naj bi bila tožba prepozna, omogočilo izdajo izpodbijanega sklepa, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka, kar je vodilo v zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica je pričakovala, da bo s pritožbo navedena dejstva in dokaze lahko podala še pred razpisanim prvim narokom, sodišče pa ji zaradi izdaje izpodbijanega sklepa te možnosti ni dalo.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 366. členom istega zakona je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje s preuranjeno odločitvijo za zavrženje tožbe, ki jo je sprejelo, ne da bi natančneje raziskalo, kdaj je bila tožnici vročena izpodbijana izredna odpoved oziroma kdaj je bila z njo seznanjena, storilo bistveno kršitev procesnih določb (nepravilno postopanje pri predhodnem preizkusu tožbe) ter posledično nepopolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, odločilno za presojo pravočasnosti tožbe po tretjem odstavku 200. člena ZPP.

5.V skladu z 274. členom ZPP po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, med drugim tudi, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Če misli, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, počaka predsednik senata z odločitvijo o tem do prejema odgovora na tožbo (275. člen ZPP).

6.V obravnavani zadevi je tožnica 27. 5. 2024 vložila tožbo, s katero je izpodbijala podano ji izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede le-te je že v tožbi navedla, da ji je toženka ni vročila na noben zakonsko predpisan način, zato z njo ni seznanjena, da pa je bila preko pooblaščenca s strani ZPIZ dne 26. 4. 2024 seznanjena o toženkini odjavi iz zavarovanj z dnem 4. 4. 2024. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala preko zasebnega detektiva. Pojasnila je okoliščine zatrjevane vročitve (obvestilo o poskusu vročitve dne 19. 3. 2024, 15-dnevni rok za prevzem pisanja, po poteku le-tega pa je bila izpodbijana odpoved 4. 4. 2024 puščena v poštnem nabiralniku na tožničinem naslovu) ter nastop fikcije vročitve. 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tako po izračunu toženke v odgovoru na tožbo iztekel 3. 5. 2024, zato je tožba z dne 27. 5. 2024 po njenem prepričanju vložena prepozno. Predlagala je njeno zavrženje, podrejeno in iz previdnosti pa ugovarjala tudi utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7.V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na zgoraj povzete navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi oziroma tožničino seznanitvijo z odjavo iz zavarovanj je evidentno, da je bil ta časovni trenutek vročitve odpovedi oziroma tožničine seznanitve z njo med strankama sporen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva podrobneje raziskati oziroma v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe izvesti kontradiktorni dokazni postopek, v okviru katerega bi relevantni časovni trenutek upoštevaje nasprotujoče si navedbe in dokaze šele ugotavljalo in končno ugotovilo. Ker ni tako ravnalo, temveč se je dejansko zadovoljilo z datumom vročitve izpodbijane odpovedi s fikcijo vročitve, kot ga je navedla toženka, je utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb ter posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česar je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe v tej fazi postopka vsaj preuranjena.

8.Vse navedeno je narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje relevantna dejstva v zvezi s pravočasnostjo tožbe šele raziskati in dovolj natančno ugotoviti.

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 200, 200/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 200, 200/3, 274, 275, 350, 350/2, 365, 365-3, 366

Pridruženi dokumenti:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.