Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje toženca v dvojni funkciji je v nasprotju z moralnimi načeli, izpodbijana pogodba pa je posledično nična (1. odstavek 86. člena OZ). Z opisanim načinom sklenitve pogodbe o zaposlitvi je zaobšel temeljno značilnost delovnega razmerja, ki je v podrejenosti delavca delodajalcu in obstaja že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pogodbe o zaposlitvi, ki je bila 10. 9. 2020 sklenjena med strankama. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške postopka.

2. Toženec v pritožbi zatrjuje napačno uporabo materialnega prava, dejansko pa uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da tožnica ni dokazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, zato bi jo bilo treba zavreči. Sodišče se ni opredelilo do njegovih trditev, da je tožba povračilni ukrep, ker je opozoril na nepravilnosti v postopku imenovanja nove ravnateljice. Pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 ni nična. Toženčeva sklenitev pogodbe o zaposlitvi v dvojnem svojstvu ni bila prepovedana. Sodišče bi moralo uporabiti drugi odstavek 90. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ni upoštevalo ukrepov toženca, s katerimi je prispeval k transparentnosti svoje zaposlitve in k zmanjšanju možnosti nastanka konflikta interesov. Vsi delavci šole so imeli možnost prijave na to delovno mesto. Toženec ni bil dolžan javno objaviti razpisa za prosto delovno mesto, potrebna ni bila niti interna objava. Ni jasno, v čem naj bi bila nedopustnost nagiba. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožba zavrže ali tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih, ki jih pritožbeno sodišče podaja v nadaljevanju obrazložitve, je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec sklenil s tožnico pogodbo o zaposlitvi za čas mandata ravnatelja. Iztekla se je 15. 10. 2020, v njej ni imel dogovorjene pravice za nadaljnjo zaposlitev pri tožnici. Za ravnatelja ni bil ponovno imenovan. Tožnica uveljavlja ničnost pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto učitelj v podaljšanem bivanju in z datumom nastopa dela 16. 10. 2020, ki sta jo 10. 9. 2020 sklenila na strani delavca toženec in v imenu tožnice pomočnica ravnatelja A.A. 7. Pritožba navaja, da tožnica ni imela pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 181. in 274. členom ZPP. Očitek ni utemeljen. Tožnica je trdila, da želi s tožbo odpraviti dvom, ali je pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 treba izpolnjevati ali ne. Pravilna je prvostopenjska obrazložitev, da v primeru ugotovitve ničnosti te pogodbe tožnica nima več nobenih obveznosti iz nje (npr. zagotavljanje in plačevanje dela, plačevanje prispevkov). Po presoji pritožbenega sodišča ima že zaradi te okoliščine tožnica kot pogodbena stranka pravni interes za ugotovitveno tožbo o ničnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma ima v smislu drugega odstavka 181. člena ZPP pravno korist od vložitve take tožbe. Navedena pogodba o zaposlitvi je sklenjena za nedoločen čas, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožničino prenehanje obveznosti za naprej ne predstavlja pravne koristi. Ker za obstoj pravnega interesa po oceni pritožbenega sodišča zadoščajo že navedeni razlogi, ni odločilnega pomena pritožbeno izpostavljanje vprašanja (ne)utemeljenosti restitucijskega tožbenega zahtevka, katerega vložitev je za primer sodne ugotovitve ničnosti napovedala tožnica v tožbi.

8. Pravilna je prvostopenjska dodatna utemeljitev obstoja tožničine pravne koristi z navedbo dejstva, da se ta kot javni zavod financira iz javnih sredstev in zato nima interesa izvajati nične pogodbe o zaposlitvi. Avtonomijo pogodbenih strank namreč omejuje tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), ki tožnici prepoveduje nezakonito zagotavljanje pravic delavcem, kar bi obremenilo javna sredstva. Iz teh bi se financirala tudi plača iz izpodbijane pogodbe o zaposlitvi, torej bi izvajanje nične pogodbe nasprotovalo citirani določbi ZJU.

9. Izpodbijana sodba tožničin pravni interes utemeljuje tudi z varstvom širšega družbenega interesa, ki je v dolžnosti izogibanja nasprotju interesov in sankcioniranju kršitve te dolžnosti. Pritožba se s tem ne strinja in zatrjuje, da navedeno predstavlja kvečjemu javni interes. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je v prvem členu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, Ur. l. RS, št. 45/2010 in nadaljnji) navedeno, da ta zakon z namenom krepitve delovanja pravne države določa ukrepe in metode za krepitev integritete in transparentnosti ter za preprečevanje korupcije in preprečevanje in odpravljanje nasprotja interesov. Namen tega zakona se med drugim uresničuje tudi tako, da se s preprečevanjem in odpravljanjem nasprotja interesov vzpodbuja in krepi transparentnost v procesih in postopkih izvrševanja javne oblasti pri opravljanju javnih funkcij in pri upravljanju javnih zadev (3. točka drugega člena). ZIntPK velja za javni sektor (tretji člen), v katerega spada tudi tožnica. Upoštevajoč te določbe je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je tožničino uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi zaradi zatrjevanih kršitev določb ZIntPK o preprečevanju in odpravljanju nasprotja interesov, tudi v funkciji varovanja širšega družbenega interesa oziroma določb ZIntPK.

10. Pritožba očita, da se sodišče ni opredelilo do navedb in dokazil, s katerimi je toženec uveljavljal, da je tožba le povračilni ukrep, ker je opozoril na nepravilnosti v postopku imenovanja nove ravnateljice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje moralo opredeliti le do tistih navedb in dokazov, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku (213. člen ZPP). Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih je pogodba nična, to pomeni, da je pogodba pravno neveljavna že od začetka (ničnost sicer učinkuje sama po sebi, brez kakršnegakoli akta). Tudi če bi tožnica dejansko imela namen povračilno ukrepati zoper toženca iz razloga, ki ga navaja pritožba, to dejstvo ne bi moglo prevladati nad ničnostjo pogodbe o zaposlitvi in preprečiti njenega učinka, ki je v tem, da takšna pogodba ne velja že od začetka. Navedbe in dokazila, ki jih je toženec predložil glede zatrjevanega povračilnega ukrepa, tako niso predstavljali odločilnih dejstev in se prvostopenjsko sodišče do njih utemeljeno ni opredelilo.

11. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadaljnji) poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje toženca v dvojni funkciji je v nasprotju z moralnimi načeli1, izpodbijana pogodba pa je posledično nična (1. odstavek 86. člena OZ). Z opisanim načinom sklenitve pogodbe o zaposlitvi je zaobšel temeljno značilnost delovnega razmerja, ki je v podrejenosti delavca delodajalcu in obstaja že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.

12. Pravilna je prvostopenjska presoja, da je izpodbijana pogodba o zaposlitvi nična tudi zato, ker je toženec kršil ZIntPK. V 37. členu ZIntPK, veljavnem na dan podpisa izpodbijane pogodbe in s tem povezanih predhodnih dejanj toženca, je kodificirano temeljno moralno načelo, ki se nanaša na dolžnost izogibanja nasprotju interesov. Določa, da mora biti uradna oseba (kar je bil tudi toženec kot ravnatelj) pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov, storiti mora vse, da se mu izogne, svoje funkcije ali službe ne sme uporabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes. Če ob nastopu službe ali funkcije ali med njenim izvajanjem, ugotovi nasprotje interesov ali možnost, da bi do njega prišlo, mora o tem takoj pisno obvestiti svojega predstojnika, če ga nima, pa komisijo za preprečevanje korupcije (KPK); ob tem mora takoj prenehati z delom v zadevi, v kateri je prišlo do nasprotja interesov, razen, če bi bilo nevarno odlašati; predstojnik oziroma komisija o obstoju nasprotja interesov odločita v 15 dneh in s svojo odločitvijo takoj seznanita uradno osebo (38. člen ZIntPK). Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je toženec 24. 8. 2020 pripravil objavo prostega delovnega mesta učitelja podaljšanega bivanja, se 26. 8. 2020 nanj prijavil, 1. 9. 2020 imenoval komisijo za presojo ustreznosti zasedbe tega delovnega mesta in nato sklenil izpodbijano pogodbo. Po presoji pritožbenega sodišča opisano ravnanje toženca (sklenitev pogodbe o zaposlitvi s samim seboj in dejanja v zvezi s tem) predstavlja kršitev pravil o dolžnosti izogibanja nasprotju interesov, toženec pa tudi ni izpolnil obvestilne in izločitvene dolžnosti iz 38. člena ZIntPK2. Kršitev prisilnih predpisov ZIntPK tako predstavlja nadaljnji razlog za ničnost izpodbijane pogodbe o zaposlitvi.

13. Glede obvestilne dolžnosti se pritožba ne strinja z navedbo sodbe, da bi moral toženec obvestiti svet zavoda. Pritožbeno sodišče soglaša s tem prvostopenjskim stališčem, saj je imel v času očitanih ravnanj sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za ravnatelja, v njej pa je kot delodajalec in s tem predpostavljeni nasproti njemu nastopal svet zavoda. Sicer pa iz dokaznega postopka izhaja, da toženec ni obvestil niti svet zavoda niti KPK (38. člen ZIntPK).

14. Pritožba soglaša, da se toženec z imenovanjem posebne komisije in drugimi ukrepi ni mogel razbremeniti odgovornosti, ki jo je imel glede preprečevanja konflikta interesov, poudarja pa, da je z njimi vendarle prispeval k transparentnosti in zmanjšanju možnosti nastanka konflikta interesov. Slednje stališče je po oceni pritožbenega sodišča zmotno. Komisija za presojo ustreznosti zasedbe sistemiziranega delovnega mesta učitelja podaljšanega bivanja, v katero je toženec imenoval sedem podrejenih mu delavcev, ni predstojnik ali komisija v smislu 38. člena ZIntPK in v nobenem pomenu ne more prevzeti njune vloge, zlasti tudi ne more presoditi (ne)obstoja konflikta interesov. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se s strani toženca imenovana komisija s konfliktom interesov dejansko ni ukvarjala in tudi ni bila pristojna za odločitve o zaposlovanju. Prvostopenjska ugotovitev, da se toženec z imenovanjem te komisije ni izločil iz postopka o lastni zaposlitvi, je tako pravilna. Kar se tiče toženčevih drugih ukrepov (npr. iz izpodbijane sodbe izhaja, da je konec junija ali v juliju 2020 na učiteljskem zboru povedal, da v kolikor ne bo ponovno imenovan za ravnatelja, želi ostati pri tožnici in se bo prijavil na razpis, interna objava razpisa...), pritožbeno sodišče ugotavlja, da njegovo postopanje v razmerju do podrejenih delavcev ne more biti pomembno za presojo upoštevanja določb ZIntPK in ničnosti izpodbijane pogodbe.

15. Po mnenju pritožbe ugotovitev ničnosti izpodbijane pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena, saj ZIntPK za kršitev citiranih določb takšne sankcije na področju zaposlovanja ne predpisuje; določa le prekršek in globo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to stališče zmotno, saj bi pomenilo, da je ničnost mogoče ugotoviti le za konkretizirana dejanja, za katera zakonodajalec to izrecno predpiše, kar pa ne drži. V prvem odstavku 86. člena OZ je ničnost opredeljena z generalno klavzulo, po kateri je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ta in ostale določbe OZ o ničnosti se na podlagi 13., 14. in 15. člena ZDR-1 smiselno uporabljajo tudi za pogodbo o zaposlitvi in je prvostopenjsko sodišče nanje pravilno oprlo svojo odločitev.

16. Pritožba navaja, da ni šlo za takšno prepovedano in škodljivo ravnanje, ki bi upravičevalo sankcijo ničnosti in sodišču očita, da ni uporabilo dela določbe prvega odstavka 86. člena OZ, na podlagi katerega je pogodba nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek zmoten, prvostopenjska ugotovitev ničnosti pa materialnopravno utemeljena. Ohranitev izpodbijane pogodbe o zaposlitvi v veljavi bi pomenila, da bi sodišče podelilo legitimnost toženčevim ravnanjem, za katera je ugotovilo, da nasprotujejo morali in prisilnim predpisom, ter bi kljub zavržnemu ravnanju toženca zavezalo tožnico k trajnemu pogodbenemu razmerju z njim, ki bi se financiralo iz javnih sredstev. To pa ni namen ZIntPK niti delovnopravne zakonodaje.

17. Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 90. člena OZ, na podlagi katerega se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Te določbe ni mogoče uporabiti že zato, ker ni mogoče šteti, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 izpolnjena. Gre namreč za trajno obligacijsko razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. Zaradi okoliščin, s katerimi je bil utemeljen pravni interes oziroma korist tožnice, pa tudi ni mogoče trditi, da naj bi šlo le za prepoved manjšega pomena.

18. Pritožba se neutemeljeno zavzema za primerjanje toženčeve situacije z B.B., kateremu poslanski mandat ni bil odvzet, čeprav ni obvestil KPK o opravljanju dopolnilne dejavnosti, oziroma za to kršitev ZIntPK take sankcije ni predpisal. Ne le, da gre za vsebinsko povsem drugačne kršitve, toženec si je z nezakonitim ravnanjem priskrbel delovno razmerje za nedoločen čas, medtem ko poslanski mandat traja le časovno omejeno obdobje. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na judikat I Cpg 735/2019, s katerim želi toženec poudariti, da za razliko od obravnavanega spora 38.a člen ZGD-1 izrecno določa ničnost pravnega posla poslovodje d. o. o. z družinsko povezanimi osebami, če ni pred sklenitvijo pridobil soglasja skupščine družbenikov. Kot je bilo namreč že obrazloženo, predstavlja pravno podlago za ugotavljanje ničnosti tudi določba prvega odstavka 86. člena OZ.

19. Ker že navedeni razlogi utemeljujejo ugotovitev ničnosti izpodbijane pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče v skladu s 360. členom ZPP ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb, ker niso bile odločilnega pomena za odločitev o pritožbi.

20. Obravnavane pritožbene navedbe niso bile utemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka, in sicer toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožnica pa, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Smiselno prim. I Cp 533/2019 z dne 30. 7. 2019. 2 Smiselno prim. VIII Ips 125/2015 z dne 8. 12. 2015 (tč. 19).