Jedro

S prisilno izselitvijo in s tem z omogočitvijo rušenja, vzpostavitev prejšnjega stanja (ponovna vselitev v isto hišo) ne bi bila več mogoča. Z izdajo predlagane začasne odredbe ureditev razmerja med strankama, zato ne bi bila začasna temveč dokončna. Torej bi sodišče odločilo o pravnem varstvu, ki ga upnik zahteva s tožbo, že v tem postopku, brez upoštevanja kontradiktornosti. Še več - ob upoštevanju trditev, da imajo dolžniki v primeru izselitve pravico do drugega primernega stanovanja, bi bil upnik z ugoditvijo njegovemu predlogu deležen celo močnejše pravne zaščite kot v pravdnem postopku. Tako ne bi imel prav nikakršnega pravnega interesa več za nadaljevanje pravde.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da naj se dolžniki takoj izselijo iz stanovanjske hiše na naslovu P.29, R.(vl. št. 73 k.o....) in jo prazno svojih stvari izročijo v posest upniku. V sklepu je navedlo, da je upnik pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvo in drugodolžnika vložil tožbo z zahtevkom, ki je enak navedenemu predlogu. Za izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je enaka tožbenemu zahtevku, pa niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Zoper tak sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz razloga napačne uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je dolžnikom priskrbel dve nadomestni stanovanji, brezplačno bivanje v teh stanovanjih in brezplačen selitveni servis. Dolžniki pa preselitev zavračajo z argumentacijo, da so ponujena stanovanja zanje neprimerna. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije, izraženega v odločbi opr. št. UP 275/97 z dne 16.7.1998 sme sodišče izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku ob pogoju možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. V obravnavanem primeru je vzpostavitev prejšnjega stanja za dolžnike nepotrebna, saj jim upnik omogoča brezplačno bivanje v bistveno kvalitetnejših bivalnih prostorih kot je hiša na P.29. Upnik bo brez izdaje začasne odredbe utrpel neprimerno večjo škodo, kot bi jo utrpeli dolžniki. V primeru neizselitve iz hiše bi upnikova pogodbenica Občina C. odstopila od pogodbe o izgradji nadomestne hiše zanj, bremenila pa bi ga še za škodo, ki ji bo nastala zaradi upnikovega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Po drugi strani dolžniki ne bi utrpeli nikakršne škode, temveč bi se kvaliteta njihovega bivanja s preselitvijo v ponujeno stanovanje kvečjemu izboljšala. Ob tehtanju interesov strank postopka in obsega škode, ki grozi strankam, predstavlja določba 3. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ podlago za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno utemeljevanje obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe v obravnavanem primeru, posebej predpostavke iz tretje alinee 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ), je brezpredmetno. V celoti je namreč potrebno pritrditi jasnim razlogom sodišča prve stopnje, da predlagana "začasna odredba" po svoji vsebini ne predstavlja sredstva zavarovanja, ampak nedopustno sredstvo za realizacijo upnikove terjatve.

Začasna odredba je lahko le sredstvo zavarovanja (240. člen ZIZ) upnikove verjetno obstoječe terjatve ali pa verjetne bodoče terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ). Gre za sredstvo, katerega funkcija je bodisi zavarovati pogoje bodoče prisilne izvršbe, ko bo upnik za to pridobil izvršilni naslov (zavarovalne začasne odredbe), bodisi provizorno urediti porušeno pravno razmerje med strankama, ko grozi uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (regulacijske začasne odredbe). Vsebina slednje navedenih začasnih odredb pa je včasih lahko takšna, da se z njimi anticipira končna odločitev, oziroma se upniku začasno da takšna zaščita, do katere bi prišel na podlagi ugodilne meritorne odločitve. Takšna oblika pravne zaščite je omejena na vrsto terjatev (terjatve, ki merijo na opustitev, dopustitev ali storitev) in z pogoji, ki jih poudarja v pritožbi omenjena odločba Ustavnega sodišča RS. Iz te izhaja, da sme sodišče izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Tak pogoj je postavljen iz razloga: - ker začasna odredba ne temelji na ugotovljeni upnikovi pravici ampak le na njeni verjetnosti, - ker odločitev o njej ni posledica izpeljave kontradiktornega postopka, - ker gre za časovno omejeno (začasno) pravno varstvo ne pa dokončno.

Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je obravnavana nepremičnina - hiša namenjena rušenju. Z prisilno izselitvijo in s tem z omogočitvijo rušenja, vzpostavitev prejšnjega stanja (ponovna vselitev v isto hišo) ne bi bila več mogoča. Z izdajo predlagane začasne odredbe ureditev razmerja med strankama, zato ne bi bila začasna temveč dokončna. Torej bi sodišče odločilo o pravnem varstvu, ki ga upnik zahteva s tožbo, že v tem postopku, brez upoštevanja kontradiktornosti. Še več - ob upoštevanju trditev, da imajo dolžniki v primeru izselitve pravico do drugega primernega stanovanja, bi bil upnik z ugoditvijo njegovemu predlogu deležen celo močnejše pravne zaščite kot v pravdnem postopku. Tako ne bi imel prav nikakršnega pravnega interesa več za nadaljevanje pravde.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Zato je bilo treba pritožbo upnika zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).