Jedro

Voznikovo izmikanje preiskavi alkoholiziranosti predstavlja pravno domnevo vožnje pod vplivom alkohola, zaradi katere lahko zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja. V primeru, da zavarovanec v pravdi uspešno izpodbije navedeno pravno domnevo, predstavlja dokaz alkoholiziranosti dokazno breme zavarovalnice.

Izrek

Zavrne se pritožba glede glavne stvari in potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Ugodi se pritožbi glede stroškov postopka, stroškovna odločba prve stopnje se r a z v e l j a v i in v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 597.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1996 do plačila in znesek 665.767,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1996 (od dneva vložitve tožbe do plačila). Prvi navedeni znesek se nanaša na terjatev proti regresnemu zavezancu, ki je po višini omejena z dvanajstimi poprečnimi mesečnimi osebnimi dohodki, drugi navedeni znesek pa predstavlja zapadle obresti do dneva vložitve tožbe.

Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 239.914,60 SIT, v petnajstih dneh. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo regresa zato, ker je ugotovilo, da niso bile podane predpostavke za pravno domnevo o alkoholiziranosti toženca v času povzročitve škode z motornim vozilom.

Tožeča stranka se pritožuje proti navedeni sodbi v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Toženec se je takoj po prometni nesreči odpeljal s kraja nesreče. Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti. Da se je toženec izmaknil preiskavi alkoholiziranosti mora biti jasno vsakemu povprečnemu človeku, saj je toženec takoj zapustil kraj nesreče, kar dokazuje prav to, da se je želel izogniti preiskavi. Splošno znano dejstvo je, da policisti v vsakem primeru prometne nesreče opravijo preizkus alkoholiziranosti pri vsakem udeležencu. Napačno je stališče sodišča, da bi tožnica morala dokazati, da je toženec vozil pod vplivom alkohola. Toženec je prekršil dogovor iz zavarovalne pogodbe in tudi zakonska pravila.

Izpoved samega toženca, njegovega prijatelja in sestre bi moralo sodišča presojati z vso potrebno rezervo. Priča Ž. je povedal, da sta bila s tožencem pred nesrečo dve uri v lokalu L. in da nista nič pila. Najmanj neobičajno je, da je nekdo s prijateljem v lokalu celi dve uri in nič ne spije. Izvedenec in sodišče nista izključila dejstva, da je toženec vozil pod vplivom alkohola. Že iz poročila policije in spisa sodnika za prekrške je jasno, da je toženec vozil po sredini vozišča z neprilagojeno hitrostjo, povzročil prometno nesrečo, po nesreči odpeljal s kraja, kar so vse okoliščine, ki prav vpijejo in kažejo na tipično ravnanje nekoga, ki je pod vplivom alkohola. Tožnica izpodbija tudi odločbo o stroških, ker jih ni mogoče preizkusiti po posameznih priznanih postavkah. Tožnica je izpodbijala sklep o stroških izvedenca in ni seznanjena, da bi o tem bila odločba pravnomočna. Zato je sklep glede stroškov izvedenca neutemeljen.

Pritožba proti sodbi glede glavne stvari ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba proti stroškovni odločbi.

Tožeča stranka opira regresni tožbeni zahtevek na določbo 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 92, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola tudi v primeru, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti oz. jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oz. stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka nesreče. S tem v zvezi ima tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba prepričljive razloge o tem, da ravnanje toženca po prometni nesreči ne predstavlja izmikanja preiskavi njegove alkoholiziranosti. S tem v zvezi sodba pravilno upošteva mnenje izvedencev psihiatrične stroke o tem, da so bile pri tožniku v času škodnega dogodka že podane psihoorganske spremembe, zaradi katerih je toženec reagiral tako, da je zapustil kraj prometne nesreče, pri tem pa ni šlo za izogibanje kontroli policistov glede preizkusa alkoholiziranosti (14. in 16. tč. zaključnih ugotovitev in mnenja).

Tožeča stranka opira svoj regresni zahtevek na dejstvo, da je bil toženec v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. S tem v zvezi uveljavlja pravno domnevo, da je bil toženec alkoholiziran, ker se je izmaknil preiskavi alkoholiziranosti (3/3 c čl. AO 92). Tožena stranka je uspešno izpodbila navedeno pravno domnevo, saj je dokazala, da je bila njena reakcija po prometni nezgodi posledica že opisanega posebnega psihičnega stanja in zato takšne reakcije ni mogoče označiti kot izmikanje preiskavi alkoholiziranosti. Pri tem je potrebno upoštevati, da izmikanja preiskavi alkoholiziranosti ni pravilno enostavno enačiti z dejstvom, da zavarovanec po trčenju ni počakal na prihod policistov, saj je pri izmikanju preiskavi odločilen namen, da se prepreči strokovno ugotavljanje alkoholiziranosti. Ker je tako tožena stranka uspešno izpodbila navedeno pravno domnevo, tožeča stranka pa ni dokazala toženčeve alkoholiziranosti ob nastanku zavarovalnega primera, je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi ni storilo takšnih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodiče zavrnilo neutemeljeno pritožbo glede glavne stvari in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Tožeča stranka pa se utemeljeno pritožuje proti stroškovni odločbi prve stopnje. V celoti namreč držijo pritožbene trditve o tem, da izpodbijane stroškovne odločbe ni mogoče preizkusiti glede odvetniških stroškov in potrebnih stroškov v zvezi z izvedenskim mnenjem glede na to, da sodišče sploh še ni pravnomočno odločilo o stroških izvedenca. Zaradi tega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v stroškovnem delu in v navedenem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o tem kakšne stroške postopka mora tožeča stranka povrniti toženi stranki. S tem v zvezi bo sodišče prve stopnje tudi odločalo o stroških tega pritožbenega postopka (3. odst. 165. čl. ZPP). Razveljavitev stroškovne odločbe ima podlago v 365. čl. ZPP.