Jedro

Le z vročitvijo celotnega dokumenta je stranki zagotovljena oz. omogočena pravica da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah in pravica do pritožbe. Upravni organ bi moral tožeči stranki osebno vročiti oba dokumenta zavoda, saj sta šele oba tvorila celotno mnenje oz. nesoglasje, na podlagi katerega je upravni organ odločil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Maribor št. 214-3395/2019-11 z dne 13. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je upravni organ odločil, da se prošnja tožeče stranke za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji zavrne. V drugi točki pa, da mora tožeča stranka v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti te odločbe zapustiti Republiko Slovenijo ter v tretji, da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka podala prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (v nadaljevanju enotno dovoljenje) na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Upravni organ je preveril izpolnjevanje pogojev po prvem odstavku 37. člena in tretjem odstavku 33. člena navedenega zakona ter ugotovil, da tožeča stranka izpolnjuje predpisane pogoje, zato je na podlagi Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) pozval Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju zavod), da izda soglasje. Dne 20. 4. 2019 je prejel odgovor zavoda, da soglasja ne izda iz razloga, ker je delodajalcu tožeče stranke, to je A. d.o.o., bila pravnomočno (pravnomočnost je nastopila 7. 12. 2018) izrečena globa na podlagi 3. točke prvega odstavka 42. člena ZZSDT. S tem mu je bilo prepovedano zaposlovanje in delo tujcev. Globa mu je bila izrečena zaradi kršitve 27. točke prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1a).

3. V postopku je upravni organ tožečo stranko z dvema dopisoma pozval na podajo svoje izjave. S prvim dopisom z dne 10. 7. 2019 je tožečo stranko seznanil, da zavod ni podal soglasja za njeno zaposlitev zaradi izrečene globe delodajalcu, ter da lahko v roku 8 dni predloži upravnemu organu svojo izjavo. Dne 18. 7. 2019 je tožeča stranka po pooblaščenki odgovorila, da se s tem ne strinja, saj posledice niso sorazmerne z ukrepom, zato predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje delodajalca. Upravni organ je odgovor poslal zavodu, ki je ponovno isto odločil in upravni organ je z novim dopisom z dne 22. 8. 2019 to sporočil pooblaščenki tožeče stranke, ki na drugi dopis ni odgovorila. Upravni organ je zaključil, da ker obveznega soglasja k zaposlitvi ni bilo podanega s strani zavoda, prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca ni mogoče ugoditi.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo upravnega organa ne strinja, zato pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je potrebno izpostaviti, da tožeča stranka prihaja iz Indije in da je pri delodajalcu opravljala svoje delo sprva kot študent, ker pa se je izkazala za marljivega in pridnega delavca, ki je velik doprinos podjetju, se je delodajalec odločil, da jo zaposli. Tožeči stranki delo in življenje v Sloveniji predstavlja znatno boljše življenjske pogoje in finančno stabilnost, kot jih ima zagotovljene v državi svojega izvora. Pri tem poudarja, da je delodajalcu A. d.o.o. bila izrečena denarna globa zaradi manjšega prekrška, ki ni povzročil nobenih škodljivih posledic in da nikakor ni podano sorazmerje med ukrepom in posledicami, ki so zaradi tega nastale. Tožeča stranka že vrsto let zakonito prebiva v Republiki Sloveniji in ima v njej prijavljeno prebivališče, prav tako ima zagotovljeno zaposlitev, zelo dobro govori slovenski jezik, obiskuje višjo strokovno šolo, delodajalec ji je zagotovil tudi primerno stanovanje. V Sloveniji je spoznala osebo, s katerim načrtujeta skupno življenje in ustvarjanje družine. Upoštevajoč vse opisano in 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ukrep zavrnitve izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo nikakor ni sorazmeren, prav tako pa niso podani pogoji za izgon tožeče stranke. Pri tem še dodaja, da odločba ni obrazložena ter predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, da odločbo upravnega organa spremeni tako, da se prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ugodi oziroma podredno, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek ter da naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je bila prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji tožeči stranki utemeljeno zavrnjena iz razlogov na strani delodajalca.

8. ZZSDT veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe v 8. točki prvega odstavka 4. člena določa, da je soglasje potrdilo o izpolnjevanju pogojev, določenih s tem zakonom, ki ga na zahtevo organa, pristojnega po zakonu, ki ureja vstop in prebivanje tujcev, poda Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje k enotnemu dovoljenju. V 16. členu navedenega zakona je predpisano, da je izdaja enotnega dovoljenja vezana na zaposlitvene potrebe delodajalca in da se tujec sme na tej podlagi zaposliti le pri delodajalcu, ki je v postopku izpolnjeval pogoje za zaposlitev tujca po tem zakonu. Nadalje tretji odstavek 37.a člena določa, da upravni organ po uradni dolžnosti pozove zavod na podajo mnenja.

9. Iz upravnega spisa izhaja, da je upravni organ pozval zavod na podajo soglasja k zaposlitvi tožeče stranke, ter da je dne 7. 8. 2019 prejel odgovor, da soglasja ne podaja zaradi tega, ker je bilo delodajalcu A. d.o.o. na podlagi 3. točke prvega odstavka 42. člena ZZSDT prepovedano zaposlovanje in delo tujcev, saj mu je bila pravnomočno izrečena globa po 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1, ki določa, da se z denarno globo kaznuje delodajalec, ki delavcu ne izplača plače ali mu ne izda pisnega obračuna v skladu s 134. in 135. členom tega zakona. Iz odgovora zavoda izhaja, da je odločba postala pravnomočna dne 7. 12. 2018 in da blokada (prepoved zaposlovanja in dela tujcev pri tem delodajalcu) traja od 8. 12. 2018 do 7. 12. 2020. Upravni organ je tožečo stranko v dopisu z dne 10. 7. 2019 pisno seznanil s „povzetkom oz. rezultatom“ dokumenta zavoda: Neizdaja soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve št.: 11107-4755/2019-6 z dne 20. 4. 2019, ni pa ji samega dokumenta osebno vročil, kot bi ji moral. 10. Strankam v upravnem postopku mora biti omogočeno, da se seznanijo s celotno vsebino soglasja kot akcesornega akta, saj se sicer ne morejo izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to zahteva 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 22. člena Ustave RS.1 Organ, ki izda odločbo, se mora do soglasja kot akcesornega akta opredeliti tudi v obrazložitvi odločbe, saj se izdana odločba lahko izpodbija tudi iz razloga pomanjkljivosti samega soglasja,2 zato mora biti stranki dokument s katerim organ poda soglasje oz. nesoglasje osebno vročen in seznanitev z „izidom“ v obliki pisnega obvestila ne zadošča. 11. Upravni organ je sicer tožeči stranki dal pravico, da se pisno izjavi in njen odgovor posredoval zavodu, ki je ponovno odločil enako z Obvestilom o zaključku postopka izdaje soglasja št.: 11107-4755/2019-8 z dne 7. 8. 2019, z rezultatom, o katerem je upravni organ ponovno obvestil tožečo stranko v dopisu z dne 22. 8. 2019. Vendar pa je le z vročitvijo celotnega dokumenta stranki zagotovljena oz. omogočena pravica da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah in pravica do pritožbe (zoper izdano soglasje in končno odločbo).3 Upravni organ bi moral tožeči stranki osebno vročiti oba dokumenta zavoda, saj sta šele oba tvorila celotno mnenje oz. nesoglasje, na podlagi katerega je upravni organ odločil.4

12. Ker upravni organ dokumenta Neizdaja soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve št.: 11107-4755/2019-6 z dne 20. 4. 2019 in Obvestila o zaključku postopka izdaje soglasja št.: 11107-4755/2019-8 z dne 7. 8. 2019 ni osebno vročil tožeči stranki, ampak jo je o njem samo obvestil, je s tem kršil pravico stranke do izjave in do pritožbe. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral le-ta odpraviti navedene kršitve in izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je prejelo sodbo (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1)5. 14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo tretjo točko izpodbijanega akta, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-582/17-16 z dne 21. 11. 2019. 2 Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana 2020, druga knjiga str. 411 in 412. 3 Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ljubljana 2020, druga knjiga str. 411 4 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-582/17-16 z dne 21. 11. 2019. 5 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem , GV Založba, 2019, str. 333, točka 6.