Jedro

Ker je bil izpodbijani sklep organa prve stopnje izdan pred potekom objektivnega petletnega roka, ki ga določa 3. odstavek 252. člena ZUP/86, je davčni organ pravočasno uvedel obnovo postopka po uradni dolžnosti. Izrecne določbe, da je na enomesečni rok, ki je veljal za stranke, vezan tudi organ, ZUP/86 ni vseboval. Glede na določbo 324. člena ZUP pa določbe 2. odstavka 263. člena ZUP ni bilo mogoče uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.6.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada N.G., Izpostave A. z dne 20.11.1998. S sklepom je bila dovoljena obnova postopka v zvezi z odločbo o odmeri dohodnine za leto 1996 za tožnika in se je dopustil dokaz po zapisniku o inšpekcijskem pregledu zakonitosti in pravilnosti obračuna in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 pri davčnem zavezancu B. trgovina in transport d.o.o. A., T. z dne 31.1.1998, glede obstoja okoliščin, da je imenovani kot direktor kontrolirane pravne osebe izkazal v svoji napovedi za odmero dohodnine za leto 1996 premajhen znesek dohodka.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da se glede na 324. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Glede na navedeno bi bilo treba v konkretni zadevi uporabiti določbe ZUP/86. Obnovo upravnega postopka lahko uvede organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, po uradni dolžnosti (250/1 člen ZUP/86). Objektivni in subjektivni rok pa določa 252. člen ZUP/86. Objektivni enomesečni rok velja za stranko in javnega tožilca, ne velja pa za organ, ki uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Določba 3. odstavka 252. člena ZUP/86 pa določa objektivni petletni rok, ki velja za stranke, javnega tožilca in tudi za upravni organ. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila odločba o odmeri dohodnine za leto 1996 vročena tožniku 17.9.1997. Ker se tožeča stranka zoper to odločbo ni pritožila, je ta odločba postala dokončna 3.10.1997. Ob upoštevanju določbe 3. odstavka 252. člena ZUP/86 bi se torej rok za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti iztekel 17.9.2002. Ker gre za organ, ki uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti in velja petletni absolutni rok, je bila obnova postopka po uradni dolžnosti predlagana tekom tega roka.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila obnova postopka pravilno in zakonito uvedena. V 252. členu takrat veljavnega ZUP je določeno, da lahko stranka predlaga obnovo postopka le v prekluzivnem roku enega meseca. Vsi postopki, med njimi tudi Zakon o splošnem upravnem postopku, so bili sprejeti zato, da se zagotovi vsem udeležencem v postopku enako obravnavanje. Ker ZUP nikjer izrecno ne navaja, da za organ, ki uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti, ne velja prekluzivni rok enega meseca, je treba z restriktivno razlago procesnih pravil ugotoviti, da v tem primeru obstaja prekluzivni rok, ki ga je organ pri odločanju o obnovi postopka prekršil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je v času odločanja organa prve stopnje veljal ZUP/86 in zato je treba zakonitost prvostopenjskega upravnega akta presojati po določbah takrat veljavnega ZUP/86. Ta predpis je v 1. odstavku 252. člena določal, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v enomesečnem prekluzivnem roku. Izrecne določbe, da je na ta rok vezan tudi organ, če začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, ZUP/86 ni vseboval. Res je, da je to pomembno vsebinsko spremembo prinesel šele novi ZUP v 2. odstavku 263. člena. Ker pa je že s samo določbo 324. člena ZUP določeno, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86, določbe 2. odstavka 263. člena ZUP, na katero se tožnik smiselno sklicuje, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Ker je bil izpodbijani sklep organa prve stopnje izdan pred potekom objektivnega petletnega roka, ki ga določa 3. odstavek 252. člena ZUP/86, je tudi po presoji vrhovnega sodišča davčni organ pravočasno uvedel obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.