Jedro

V obravnavani zadevi je odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva). V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

Izrek

I. Revizija se zavrne. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 1333/2005 z dne 25. 10. 2006 v novem postopku na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odl. US in 45/2006 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 11. 2002, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Carinskega urada Ljubljana z dne 14. 5. 2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki po uradni dolžnosti uvedel obnovo postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji (ECL) z dne 19. 11. 1997 zaradi razlogov iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/2000), zahtevi za povrnitev stroškov pa ni ugodil. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločbi in razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o poreklu blaga EUR.1 ugotovljeno, da blago ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (v nadaljevanju: ESP), ki je bil ratificiran z Zakonom o ratifikaciji EPS s sklepno listino ter protokoloma, s katerima se spreminja EPS (MESP, Ur. l. RS, št. 44/97), saj potrdilo o poreklu EUR.1 ni verodostojno. V obravnavanem primeru gre za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po ZUP in ne za vprašanje postopanja po 154. členu Carinskega zakona (CZ, Ur. l. RS, št. 1/95 in 28/95) zaradi česar so ugovori, ki se nanašajo na uporabo navedene določbe CZ, pravno nepomembni. Dejstvo, da izjava o poreklu blaga EUR.1 ni verodostojna, je po presoji sodišča prve stopnje novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi v primeru, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da revizijsko sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je potrdilo o poreklu sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojeno, zato je ekspertiza tujega izvedenca v zvezi s spornim potrdilom o poreklu (EUR.1) le nov dokaz in ne novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko bil postopek obnovljen. Dodaja, da je uporaba izrednega pravnega sredstva obnove nepravilna, saj carinska deklaracija ni dokončen pravni akt in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 323/2003 z dne 17. 5. 2006. Tožena stranka bi se glede na njene trditve, da je potrdilo o poreklu ponarejeno, morala v skladu s 24. členom Protokola 4 EPS in 147. členom ZUP opredeliti glede storitve kaznivega dejanja in ga prijaviti. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče RS v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 - za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

9. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo v obravnavani zadevi ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1, na podlagi katerih je bila v postopku carinjenja uveljavljena preferencialna obravnava carinskega blaga ter posledično ugodnejši obračun carinskega dolga, ugotovljeno, da naj bi bilo potrdilo v obravnavanem primeru ponarejeno. Na hrbtni strani obravnavanega potrdila o poreklu blaga je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti v smislu Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med RS na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Ur. l. RS, št. 44/97 - MP in 13/97; v nadaljevanju: EPS), ter navedeno potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je slovenski carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično tudi do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet. Ne gre torej zgolj za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot zmotno meni tožeča stranka. Tudi po presoji revizijskega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornim potrdilom za nov dokaz, ki izkazuje novo dejstvo, in s tem za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Kot taka pa predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Prav tako se revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da utemeljitev obnove po dveh točkah 260. člena ZUP ne predstavlja kršitve, ki vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

10. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo tudi odločitev tožene stranke o pravočasnosti uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti. Po določbi drugega odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga uvedbo obnove postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o uvedbi obnove pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen Zakona o carinski službi (ZCS-1, Ur. l. RS, št. 56/99, 52/2002 in 101/2002), saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot je to pravilno pojasnila že tožena stranka. Z organom je torej lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v konkretnem primeru Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po sporni ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad L. prejel rezultate preverjanja (da po spornih ECL ne gre za blago s poreklom v smislu EPS) 9. 5. 2002, je bil dne 14. 5. 2002 izdan sklep, s katerim je bila uvedena obnova postopka carinjenja po sporni ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga, pravočasna. Identično stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v zadevah z opr. št. I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005, I Up 763/2006, X Ips 899/2006 in X Ips 900/2006. 11. Revizijsko sodišče se s sodiščem prve stopnje strinja tudi, da se določbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po 154. členu CZ v praksi res lahko uporabijo v podobnih dejanskih situacijah, ko bi bila možna tudi uporaba določb o obnovi postopka po ZUP, vendar gre za drugačno pravno podlago. Zato so navedbe, ki se nanašajo na naknadni obračun carinskega dolga po CZ, pravno nepomembne, če gre za obnovo postopka po ZUP. Bistveno je le, da je bila pravna podlaga za obračun carinskega dolga pravilno uporabljena. Določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ne izključujejo obnove po ZUP (glede tega je enotna tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS: zadeve X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006).

12. V obravnavani zadevi je odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva). V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

13. Glede na obrazloženo tudi niso utemeljeni revizijski ugovori v zvezi z dokončnostjo carinske deklaracije, saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

14. Navedbe tožeče stranke, da bi se tožena stranka morala opredeliti glede storitve kaznivega dejanja, so pravno nepomembne, saj je bila obnova pravilno uvedena na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Prav tako so v tej zadevi pravno nepomembni revizijski očitki o opustitvi ovadbe kaznivega dejanja v zvezi s ponarejenim potrdilom o poreklu.

15. Predlog tožeče stranke, da Vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče o reviziji odloča brez glavne obravnave.

16. Glede na podano obrazložitev, revizijski ugovori niso vplivali na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče je glede na navedeno revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, 111/2008 - odl. US in 121/2008 - sklep US), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.