Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok pričel teči šele, ko je sodni izvedenec za računalništvo in informatiko mag. H.H.. podal svoje mnenje glede ravnanja toženca, ki je preusmerjal kontakte tožeče stranke na svoj zasebni elektronski naslov, vendar to ni odločilno, saj je tožba, ki je vložena 24. 4. 2025 priporočeno po pošti (in ne 28. 4. 2015, kot to zmotno meni pritožba glede na dohodni žig sodišča), pravočasna, ker se zahtevek nanaša na dokončanje dela ali sklenitve posla, opravljane znotraj triletnega obdobja. Relevantni so namreč ugotovljeni datumi izplačil, na podlagi katerih je mogoče sklepati na dokončanje posameznega posla. Pritožba zato zmotno meni, da je objektivni rok za uveljavljanje odškodnine pričel teči 13. 2. 2012, ko je toženec ustanovil družbo A. d.o.o. Pritožba posledično neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker nima vseh elementov skladno z določbami ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki III izreka tako, da se znesek 17.778,70 EUR zniža na 16.664,34 EUR. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba toženca zavrneta ter se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v višini 16.473,36 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2015 do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek v znesku 214.526,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v znesku 17.788,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazano, da je toženec zlorabljal poslovne podatke tožeče stranke za poslovanje svojega podjetja A. d.o.o., saj je poslovnim kontaktom tožeče stranke preko svojega podjetja prepošiljal ponudbe za poslovno sodelovanje. Ne strinja se s stališčem, da delodajalec in delavec ne moreta skleniti dogovora o pogodbeni kazni za kršitev poslovne skrivnosti. Glede na to, da je toženec pri 25 strankah kršil poslovno skrivnost, za vsako kršitev pa je bila v 6. členu pogodbe o zaposlitvi določena pogodbena kazen v višini 5.000,00 EUR, je neutemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo 125.00,00 EUR. Sodišče navaja, da pogodbene kazni ni mogoče določiti za kršitev konkurenčne prepovedi, ne opredeli pa se do tega, ali jo je mogoče določiti za kršitev poslovne skrivnosti. Sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Zmotno je stališče sodišča, da je tožeča stranka plačilo pogodbene kazni zahtevala zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Tožeča stranka zahteva povrnitev škode za 25 strank, ki bi jim zaračunala paket storitev v višini 4.800,00 EUR. Temu toženec ni oporekal, zato je višina škode v tem delu med pravdnima strankama nesporna. Glede višine škode ni bistveno, koliko je s temi strankami zaslužil toženec, temveč koliko bi zaslužila tožeča stranka. Tožeča stranka je dokazala, da znaša višina njene škode 27.720,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo samo 16.473,36 EUR. Podana je tudi kršitev določb postopka zaradi neustrezno izdelanega mnenja sodnega izvedenca B.B.. Sodišče mu je s sklepom z dne 11. 5. 2018 določilo obseg dela, vendar izvedenec ni opravil vseh nalog. Podatke s strani FURS in banke je sicer pridobilo sodišče samo, vendar izvedenec ni opravil kontrole pridobljenih listin in njihove primerjave, pri čemer tudi iz same sodbe izhajajo pomanjkljivosti, ki jih sodišče ni razrešilo, zato je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženec oziroma njegovo podjetje A. d.o.o. ni predložilo potrebnih podatkov, saj je toženec zamolčal izdajo računa št. ... z dne 23. 3. 2012, kar pomeni, da lahko obstajajo še drugi računi. Manjkajo izdani računi od številke ... do ..., česar izvedenec ni pojasnil. Pridobiti bi moral podatke od kupcev, torej strank, ki jim je podjetje A. d.o.o. izdalo račun, saj so lahko plačale v gotovini, kar je običajna praksa pri poslovanju s tujci. Izvedenec za določena nakazila na TRR ni mogel ugotoviti, na katero fakturo se nanašajo, pri čemer gre za znesek v višini 1.873,38 EUR. Prav tako ni pridobil podatkov C. d.o.o. ter jih preverjal s podatki družbe A. d.o.o. Iz korespondence med tožencem in D.D. je razvidno, da je družba prejela plačilo v višini 1.000,00 EUR za posredovanje, izvedenec tudi ni našel računa ali prejemka za stranko E.. Izvedenec torej ni raziskal vseh izdanih računov družbe A. d.o.o. in vseh plačil. Ni znal pojasniti razlik med bruto dohodki A. d.o.o. v višini 58.335 EUR (oz. 58.334,64 EUR), podatki iz bruto bilance v višini 57.284,64 EUR in podatki AJPES-a, po katerih je imel A. d.o.o. v letu 2012 55.905 EUR prihodkov. Tudi za 1.000,00 EUR razlike je v danih okoliščinah pomembno (ta sicer znaša kar 2.430,0 EUR). Nepravilna je ugotovitev, da računov niso plačevale druge osebe kot osebe, ki so navedene na računih, saj je bil npr. račun št. ... v znesku 3.350,00 EUR plačan s strani G.G., čeprav se je glasil na F.F. in podobno. V izvedenskem mnenju prihaja do neujemanja med konto kartico, spiskom računov iz izvedenskega mnenja in bančnimi izpiski. Toženec je prejemal tudi plačila s plačilnimi karticami, pri čemer gre za visoke zneske. Za nobeno od teh plačil izvedenec ni ugotovil, kdo je plačnik, čeprav bi šlo lahko za plačila strank, ki so navedene v tožbi. Izvedensko mnenje je neverodostojno, zato bi sodišče moralo angažirati drugega izvedenca. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj naloge, ki so bile prvotno izvedencu postavljene s sklepom, niso potrebne in jih izvedenec ni dolžan izvesti, niti zakaj pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje niso utemeljene. Kršeno je načelo kontradiktornosti, saj je izvedenec napravil zaključke na podlagi podatkov na CD-ju, ki tožeči stranki niso bili predloženi, niti na CD-ju niti v prepisu. Dejstvo, da tožeči stranki ni bil omogočen pregled dokazil, na podlagi katerih je izvedenec opravil dopolnitve izvedenskega mnenja, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je tožencu priznalo previsoke stroške postopka, in sicer je napačno odmerilo stroške za tretjo vlogo z dne 18. 1. 2017, s katero mu je priznalo 1275 točk po OT, glede na vsebino te vloge pa ne gre za pripravljalno vlogo, temveč za dostavo dokaza, kar pomeni, da bi mu moralo za navedeno vlogo priznati 50 točk. Tudi za četrto in nadaljnje vloge toženca, za katere mu je priznalo 1275 točk, je toženec upravičen le do nagrade v višini 50 oziroma 100 točk. Nepravilno je priznana nagrada za narok dne 18. 5. 2021. Sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo sorazmernega uspeha tožeče stranke v višini 7 %, zato toženec ni upravičen do povračila 100 % stroškov, temveč do 93 %.

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče zahtevek zavrniti zaradi zastaranja, saj je tožba vložena prepozno. ZDR-1 v drugem odstavku 37. člena določa, da lahko v primeru kršitve konkurenčne prepovedi delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Ker je tožeča stranka za ustanovitev A. d.o.o. in njeno delovanje izvedela že 24. 4. 2012, je rok za uveljavljanje škode zamudila, saj bi morala škodo zahtevati najkasneje do 24. 7. 2012 (subjektivni rok), potekel pa je tudi triletni objektivni rok za uveljavljanje te terjatve, saj se je ta rok glede na datum ustanovitve A. d.o.o. iztekel 13. 2. 2015. Vsi posli, razen enega, so se po navedbah tožeče stranke zgodili pred 28. 4. 2012, tako da je tožba, vložena 28. 4. 2015, prepozna. Napačno je stališče sodišča, da zastaranje ni nastopilo, ker je tožeča stranka 24. 4. 2012 izvedela le za ustanovitev družbe, ne pa tudi za morebitno oškodovanje. Če tožeča stranka ni bila seznanjena s toženčevimi ravnanji, ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe in bi jo moralo sodišče zavreči. Tožba nima elementov, ki jih mora imeti po ZPP - obsegati mora določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Toženec ni kršil konkurenčne prepovedi niti ni zlorabil poslovnih skrivnosti ter tožeči stranki ni povzročil škode. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče kljub prekluziji upoštevalo dokaze, predložene na naroku 18. 10. 2016, in v pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2016. Poleg tega so bili ti dokazi pridobljeni s posegom v toženčevo pravico do zasebnosti, saj gre za izpise elektronskih sporočil s toženčevega zasebnega elektronskega naslova. Ni res, da je iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca H.H. z dne 19. 1. 2018 razvidno, da je toženec v času zaposlitve pri tožeči stranki kršil konkurenčno prepoved, pač pa ravno obratno - izvedensko mnenje ne izkazuje kakršnegakoli protipravnega ravnanja na toženčevi strani. Elektronska sporočila, ki so bila poslana z zasebnega e-naslova toženca, predstavljajo zgolj ponudbe, vendar z nobeno izmed teh strank toženec kasneje ni imel nobenega kontakta, zato tožeči stranki ni nastala škoda. S tem, ko je e- sporočilo stranki poslal s svojega e- naslova, toženec ni kršil svojih obveznosti iz delovnega razmerja. Nobene razlike ne bi bilo, če bi toženec e-sporočilo poslal s službenega e-naslova, saj je šlo očitno zgolj za informativno povpraševanje brez resnega namena sodelovanja. Škode tudi ne izkazuje izvedensko mnenje sodnega izvedenca B.B., temveč le potrjuje resničnost navedb toženca.

4. V odgovorih na pritožbi stranki prerekata navedbe iz pritožbe nasprotne stranke, predlagata njuno zavrnitev in potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je glede glavne terjatve pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede dela odločitve o stroških postopka.

K pritožbi tožeče stranke:

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo pogodbene kazni v znesku 125.000,00 EUR, oziroma da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v 6. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 (A1) določeno, da mora vodja podjetniškega oddelka (toženec) varovati kot poslovno skrivnost vsak podatek, ki je s splošnimi ali posamičnimi akti družbe določen za poslovno skrivnost ali za katerega ob skrbnosti dobrega strokovnjaka ali gospodarstvenika lahko razumno predpostavlja, da je tajnega značaja, in ki se nanaša na samo družbo ali z njo kapitalsko ali poslovno povezane družbe in osebe. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bili kontaktni podatki (elektronski naslovi) subjektov, ki so tožečo stranko zaprosili za informacije o poslovnih storitvah, v splošnih ali posamičnih aktih tožeče stranke opredeljeni kot poslovna skrivnost, niti ni predložila aktov, ki bi to izkazovali. Prav tako ni podala trditvene podlage, na podlagi katere bi lahko sodišče sklepalo, da bi moral toženec za te podatke razumno predpostavljati, da gre za podatke tajnega značaja, saj je v tožbi dejansko le povzela tekst pogodbenega določila drugega odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi, da tožnik ne sme poslovnih skrivnost izkoriščati za svojo osebno uporabo ali dovoliti oziroma kakorkoli omogočiti izkoriščanje tretjemu. Glede na takšno pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi s kršitvijo varovanja poslovne skrivnosti, ki ne daje podlage za ugoditev zahtevku za plačilo pogodbene kazni1, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožeča stranka tožencu očita zgolj kršitev konkurenčne prepovedi v času trajanja delovnega razmerja v smislu določbe 7. člena pogodbe o zaposlitvi, oziroma takrat veljavne določbe 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in 103/07). Ker pa pogodba o zaposlitvi ne določa pogodbene kazni za kršitev konkurenčne prepovedi, niso bistvene pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določitev pogodbene kazni ni dopustna, oziroma da je zmotno razlagalo stališče, zavzeto v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 173/2017 z dne 5. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je torej tožbeni zahtevek pravilno presojalo le glede obstoja odškodninske odgovornosti toženca po določbi prvega odstavka 182. člena ZDR, ki je določal, da je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo povrniti.

8. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodni izvedenec za ekonomijo, davke in finance B.B. ni opravil vseh nalog, kot so mu bile postavljene s sklepom z dne 11. 5. 2018. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je izvedenec utemeljeno zavrnil izvedbo tistih nalog, ki presegajo naloge izvedenca, predvsem pridobivanje procesnega gradiva, kar je izključno predmet dokazovanja strank (npr. da ni pridobil podatkov C. d.o.o. ter jih preverjal s podatki družbe A. d.o.o.). Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi moral izvedenec pridobiti podatke od kupcev, torej strank, ki jim je podjetje A. d.o.o. izdalo račun in ki bi lahko plačale storitev v gotovini, kar je običajna praksa pri poslovanju s tujci. Sodišče prve stopnje je namreč glede določitve nalog izvedenca deloma povsem nekritično sledilo nekaterim predlogom vprašanj in nalog, kot jih je za izvedenca pripravila tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2018, ter mu naložilo naloge, ki, kot je zgoraj pojasnjeno, niso predmet izvedenskega dela. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni vztrajalo pri nekaterih nalogah, ki jih je samo postavilo izvedencu.

9. Sodni izvedenec je 29. 6. 2018 podal izvedensko mnenje, ki ga je kasneje še štirikrat pisno dopolnil, in sicer 26. 11. 2018, 13. 9. 2019, 1. 3. 2020 in 17. 5. 2020. Poleg tega je bil trikrat zaslišan, in sicer 29. 6. 2018, 31. 5. 2019, 15. 11. 2019. Ustrezno je pojasnil vse ugotovitve oziroma izračune, ki jih je podal, pri čemer je s primerjavo vseh razpoložljivih podatkov dejansko opravil navzkrižne kontrole pravilnosti podatkov toženca oziroma njegovega podjetja A. d.o.o. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da A. d.o.o. ni predložil potrebnih podatkov, ker naj bi toženec zamolčal izdajo računa št. ... z dne 23. 3. 2012, zaradi česar je tožeča stranka domnevala, da lahko obstajajo še drugi računi ter da manjkajo izdani računi od številke ... do ..., je sodišče pravilno ugotovilo, da toženec za obravnavano obdobje nima celovite dokumentacije. Vendar pa je bilo mogoče na podlagi pridobitve dostopnih podatkov ustrezno preveriti celotno poslovanje toženca oziroma družbe A. d.o.o., kar je izvedenec storil. Izvedenec je namreč za A. d.o.o imel na razpolago vse originalne bančne izpiske, iz računalniškega programa, s katerim je A. d.o.o. opravljal plačilni promet preko banke, in je prekopiral vse transakcije. Ugotovil je, da se podatki ujemajo, skladnost transakcij na TRR pa je preveril tudi z dnevnikom knjiženj in tudi tu ugotovil skladnost podatkov. Preveril je, ali so osebe (fizične in pravne), ki so navedene na konto kartici, dejansko plačale na TRR in ali so plačale zneske, kot izhaja iz konto kartice. Preveril je tudi, če se ujemajo številke računov in imena strank ter zneski in plačila strank, ter tako ovrgel sume tožeče stranke, ali so osebe, napisane na računih, dejansko plačale te račune. Po pregledu bruto bilance je ugotovil, da je seštevek računov skladen s podatki bruto bilance brez prvega računa (I.I.), ni pa mogel ugotoviti, zakaj ne potekajo številke računov v pravilnem zaporedju. Tudi v dopolnitvi mnenja, ko je sodišče opravilo poizvedbe in pridobilo izpis prometa na TRR družbe A. d.o.o, obračune DDV s strani FURS za obdobje 1. 3. 2012 do 31. 12. 2014 ter od J. d.d. izpis prometa toženca za obdobje od 6. 2. 2014 do 31. 12. 2014, je izvedenec ugotovil, da so podatki o prometu enaki kot je z njimi razpolagal že pred izdelavo osnovnega mnenja.

10. Čeprav je dokumentacija toženca pomanjkljiva, je izvedenec v največji možni meri ugotovil obseg poslovanja toženca v spornem obdobju. Zato ne morejo biti odločilne pritožbene navedbe, da ni raziskal vseh izdanih računov družbe in da ni znal pojasniti razlik med bruto dohodki A. d.o.o. v višini 58.335 EUR (oz. 58.334,64 EUR), podatki iz bruto bilance v višini 57.284,64 EUR in podatki iz AJPES 55.905,00 EUR prihodkov. Izvedenec je pojasnil, zakaj lahko pride med temi podatki do razlik, za odločitev pa je bistveno, da na podlagi nekaterih razlik pritožba neutemeljeno domneva, da le te izkazujejo možnost, da je toženec posloval še s katero od strank na seznamu 25 strank, za katere tožeča stranka trdi, da so pri njej opravile poizvedbe glede sodelovanja, pa je toženec njihova povpraševanja preusmeril. Tožeča stranka bi morala navesti, s katero od teh strank je prišlo do pogodbenega sodelovanja z A. d.o.o., ne pa na podlagi nekaterih nebistvenih razhajanj sklepati o domnevnem poslovanju toženca z osebami na seznamu. Glede na navedeno ni bistvena pritožbena navedba, da izvedenec za določena nakazila na TRR ni mogel ugotoviti, na katero fakturo se nanaša posamezni priliv, oziroma da ni našel računa za prejemek za stranko E., oziroma da je iz korespondence med tožencem in D.D. razvidno, da je družba prejela plačilo v višini 1.000,00 EUR. Ker je ugotovljeno, da so (le) družbe I.I., K. in C. plačale tožencu skupni znesek 16.473,36 EUR, je sodišče navedeni znesek utemeljeno štelo kot škodo, ki je nastala tožeči stranki ter ji v tem obsegu prisodilo odškodnino. Pri tem pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče višino škode določiti glede na cenik storitev tožeče stranke, kot bi jih zaračunala naročnikom, in ne v znesku realizacije prihodkov družbe A. d.o.o., saj za takšno stališče ni podlage. Pritožba pa s tem v zvezi zmotno navaja, da naj bi bilo dejstvo glede višine škode, ki je tožeči stranki nastala za vsako stranko s seznama, nesporno, saj je toženec ustrezno prerekal vse trditve tožeče stranke.

11. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je nepravilna ugotovitev, da računov niso plačevale druge osebe kot tiste, navedene na računih, saj je bil npr. račun št. ... v znesku 3.350,00 EUR plačan s strani G.G., čeprav se je glasil na F.F. in podobno. Izvedenec je preverjal, na katere račune se nanašajo izvršeni prilivi ter ali se imena, ki so navedena s strani tožeče stranke, nahajajo v bazi TRR ali ne, ter tudi v tem delu zavrnil navedbe tožeče stranke.

12. Glede na vse navedeno so popolnoma neutemeljene pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca B.B. neverodostojno in da bi moralo sodišče angažirati drugega izvedenca. V okoliščinah obravnavanega primera je namreč izvedenec, ob pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi tožeče stranke glede škode, ki naj bi ji nastala zaradi poslovnega sodelovanja A. d.o.o. in 25 strank oziroma poslovnih kontaktov tožeče stranke, navedenih v tožbi, v največji možni meri ugotovil vse bistvene okoliščine ter podal strokovno utemeljen, logičen in preverljiv pisni izvid in mnenje. Pritožba zato zmotno navaja, da sodišče ni razrešilo nekaterih nedoslednosti v poslovni dokumentaciji. Tožeča stranka je namreč le za nekaj poslovnih kontaktov navedla, da je prišlo do sklenitve posla z A. d.o.o., glede ostalih pa je zahtevek utemeljevala le na sumu, da je toženec stranko preusmeril in kasneje z njo preko A. d.o.o. poslovno sodeloval. Zato je mogoče pritožbene navedbe, ki se nanašajo na delo izvedenca, razumeti kot nestrinjanje tožeče stranke z dejstvom, da se je v sodnem postopku v bistveno manjšem obsegu od zatrjevanega dokazalo konkurenčno ravnanje toženca oziroma A. d.o.o., kot je to zatrjevala tožeča stranka.

13. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče tožeči stranki ni vročilo izvoda CD-ja, na podlagi katerega je izvedenec napravil dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je izvedenec podal pregled vseh prilivov pri L. in J. za celotno obdobje in sicer tako, da so v pregledu zajeti samo prilivi, izbrisani pa podatki o plačniku, v kolikor ne gre za osebo iz seznama tožeče stranke iz tožbe. Te podatke je izvedenec po pojasnilu sodišča prve stopnje posredoval na CD v treh izvodih, vendar je toženec nasprotoval vpogledu v podatke na CD, saj je menil, da je sodni izvedenec podal mnenje pod prisego, te podatke pregledal in tiste, ki so relevantni za ta delovni spor, tudi povzel v svoje mnenje, preostali podatki pa predstavljajo podatke o poslovanju toženca, ki s tem delovnim sporom nima nikakršne povezave in so zato zaščiteni tudi iz vidika varstva osebnih podatkov. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je sodišče s tem, ko je tožečo stranko pozvalo, da si ta CD ogleda v prostorih sodišča pod pogojem, da te stranke zgolj preveri, ne pa tudi, da si podatke s CD prekopira, tožeči stranki omogočilo, da se do ugotovitev izvedenca izjavi, zato očitana kršitev načela kontradiktornosti ni podana. Kopiranje vseh podatkov, ki so na CD-ju, tudi tistih, ki se ne nanašajo na vsebino tožbenega zahtevka, v obravnavani zadevi tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nujno, zato vročitev CD-ja s temi podatki tožeči stranki ni bila upravičena.

14. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je toženec za vlogo z dne 18. 1. 2017 upravičen le do 50 točk po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15), in ne do 1275 točk, saj gre za dopis oziroma predložitev listine, ne pa za obrazloženo pripravljalno vlogo. Glede ostalih pripravljalnih vlog toženca, ki jih izpostavlja pritožba (z dne 31. 7. 2017, z dne 15. 2. 2018, z dne 19. 12. 2018, z dne 19. 9. 2019, z dne 7. 10. 2019 in z dne 7. 5. 2021), pa gre za pripravljalne vloge, ki so bile nujne za postopek, saj se je toženec z njimi opredeljeval do obsežnih navedb tožeče stranke oziroma do dopolnitev izvedenskega mnenja. Zato mu je sodišče za te vloge pravilno priznalo po 1275 točk. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da je toženec za zastopanje na naroku dne 18. 5. 2021 upravičen do nagrade v višini 850 točk, ne pa tudi za nagrade za trajanje v višini 50 točk, saj je narok trajal 45 minut (od 9.00 do 9.45). Po določbi tretjega odstavka 6. člena OT pripada odvetniku plačilo samo za udeležbo na naroku, kadar trajata čakanje na narok in narok skupno do 45 minut. Glede na navedeno je toženec namesto do 23.825 točk upravičen do 22.550 točk, povečano za materialne stroške v višini 235,5 točk (2 % do 1.000 točk, nato 1 %), povečano za 22 % DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR torej skupaj 16.664,34 EUR. Ker je tožeča stranka uspela le v višini 7 %, je sodišče prve stopnje stroške postopka pravilno odmerilo ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče stroške znižalo s 17.778,70 EUR na 16.664,34 EUR.

K pritožbi tožeče stranke:

15. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti zaradi zastaranja. V skladu z drugim odstavkom 37. člena ZDR lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Glede na takšno formulacijo je tožba pravočasna, če je vložena v subjektivnem roku ali (oziroma) v objektivnem roku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok pričel teči šele, ko je sodni izvedenec za računalništvo in informatiko mag. H.H. podal svoje mnenje glede ravnanja toženca, ki je preusmerjal kontakte tožeče stranke na svoj zasebni elektronski naslov, vendar to ni odločilno, saj je tožba, ki je vložena 24. 4. 2025 priporočeno po pošti (in ne 28. 4. 2015, kot to zmotno meni pritožba glede na dohodni žig sodišča), pravočasna, ker se zahtevek nanaša na dokončanje dela ali sklenitve posla, opravljane znotraj triletnega obdobja. Relevantni so namreč ugotovljeni datumi izplačil, na podlagi katerih je mogoče sklepati na dokončanje posameznega posla. Pritožba zato zmotno meni, da je objektivni rok za uveljavljanje odškodnine pričel teči 13. 2. 2012, ko je toženec ustanovil družbo A. d.o.o. Pritožba posledično neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker nima vseh elementov skladno z določbami ZPP.

16. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da tožeča stranka ni prekludirana s predložitvijo dokazov na naroku 18. 10. 2016 in v prevodu v pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2016. Tožeča stranka je namreč verjetno izkazala, da teh podatkov ni mogla predložiti prej, saj jih je našla šele v letu 2016. Nahajali so se v toženčevi sobi na vrhu omare, kamor je bil dostop možen zgolj z lestvijo, zato nihče od ostalih zaposlenih ni vedel, da se ta dokumentacija nahaja na vrhu omare, toženec pa teh navedb ni verodostojno izpodbil. 17. Pritožba nadalje zmotno meni, da je tožeča stranka pridobila podatke o preusmeriti emailov na nezakonit način, s kršitvijo toženčeve pravice do zasebnosti. Bistveno je, da so podatki obnovljeni oziroma pridobljeni na službenem računalniku toženca, zato kršitev zasebnosti ni podana.

18. Pritožba tudi povsem pavšalno izpodbija pravilnost ugotovitev izvedenca mag. H.H. o preusmeritivi poslovnih stikov tožeče stranke, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo za kršitev konkurenčne klavzule oziroma za protipavno ravnanje. Dejstvo, na katero opozarja pritožba, in sicer, da elektronska sporočila, ki so bila poslana z zasebnega e-naslova toženca, predstavljajo zgolj ponudbe, da pa z nobeno izmed teh strank toženec kasneje ni imel nobenega kontakta, le potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec ravnal konkurenčno v času trajanja delovnega razmerja. S tem, ko je e- sporočilo stranki poslal s svojega e-naslova, je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, pri tem pa ni bistveno, ali je šlo le za informativno povpraševanje brez resnega namena sodelovanja oziroma koriščenja storitev, ter da kasneje pogodba ni bila sklenjena.

19. Glede na to, da je neutemeljena tudi povsem pavšalna pritožbena navedba, da škode ne izkazuje izvedensko mnenje sodnega izvedenca B.B., temveč da le potrjuje resničnost navedb toženca, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podane niti v pritožbi zatrjevane kršitve niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

20. Glede na to, da je tožeča stranka uspela le v delu odločitve o stroških postopka, pa še to v zanemarljivem obsegu, toženec pa s pritožbo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe. Ker odgovora na pritožbo nista prispevala k boljši razjasnitvi stvari, tudi stroške teh vlog krijeta stranki sami (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP in 154. ter 155. člen ZPP).

1 V tretjem odstavku pogodbe o zaposlitvi sta stranki določili za vsako posamično kršitev poslovne skrivnosti pogodbeno kazen v znesku 5.000,00 EUR.