Jedro

Ob upoštevanju le subjektivnega merila ni mogoče odmeriti objektivizirano pravične odškodnine, saj vsak oškodovanec lastno škodo doživlja kot edino zanj pomembno. Zato je treba odmeriti odškodnino z upoštevanjem vrste in stopnje kvalitativne spremembe življenja več oškodovancev, zlasti takih s podobnimi telesnimi poškodbami, in opraviti kvantitativne primerjave višine odmerjene odškodnine.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba druge stopnje tako spremeni, da se spremenjeni prva in tretja točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasita: "1. Toženki Zavarovalnica ... in M. P. sta nerazdelno dolžni plačati ml. tožniku U. B. 16,500.000,00 (šestnajst milijonov petsto tisoč) SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1999 dalje, na roke zakonite zastopnice D. B., v 15 dneh pod izvršbo.

3. Toženki sta nerazdelno dolžni tožnikoma povrniti 498.518,00 (štiristo osemindevetdeset tisoč petsto osemnajst) SIT njunih pravdnih stroškov z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1999 dalje, v 15 dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prvotožnika za plačilo odškodnine: za telesne bolečine je dosodilo 500.000,00 SIT od zahtevanih 1,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je dosodilo 9,000.000,00 SIT od zahtevanih 25,000.000,00 SIT. Zahtevek za odškodnino zaradi strahu (300.000,00 SIT) in duševnih bolečin zaradi skaženosti (250.000,00 SIT) je sodišče zavrnilo. Odločilo je tudi o zahtevku drugotožnice za plačilo materialne škode.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvotožnika in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 20,000.000,00 SIT in presodilo, da je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi strahu utemeljen, in mu v celoti ugodilo. Presodilo je, da odškodnina sicer ne bi bila v skladu s kriterijem pravične denarne odškodnine. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožene stranke tako visoko odmerjena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bistveno presega realne okvire odškodnin in je zato izven časa in prostora in v njih obstoječih razmer. Opozarja, da ne gre za katastrofalno škodo, ampak je na meji le-te. Revizija citira zadevo II Ips 323/94, ki naj bi bila merilo za odmerjanje odškodnin za katastrofalne škode. Tožnik je fizično neokrnjen, duševno pa daleč od "vegetacije", hodi v šolo in se bo vpisal na poklicno šolo. Epilepsije nima oziroma naj ne bi bila vključena v odškodnino. S prisojeno odškodnino je porušeno razmerje do katastrofalnih škod oziroma odškodnin zanje iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar potrjuje slovenska sodna praksa.

Predlaga znižanje odškodnine za 5,000.000,00 SIT, s čimer bo vzpostavljena pravična satisfakcija tožniku, zlasti v primerjavi z enako in bolj prizadetimi oškodovanci.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP -, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Denarno odškodnino za vse oblike pravno priznane škode odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Mladoletni tožnik je bil poškodovan, ko je bil star sedem let in je bil osnovnošolec. Od poškodbe dalje potrebuje stalen nadzor, njegovo šolanje je izredno v šoli s prilagojenim učnim programom. Upad inteligenčnih sposobnosti je nepopravljiv, tožnikova osebnost je spremenjena. Postal je pretirano anksiozen, čustveno preobčutljiv, razdražljiv, agresiven. Zaveda se svoje drugačnosti in zaradi tega trpi. Izgubil je vse prijatelje, ima stalne spore s sestro, pretirano je navezan na mater. V zadnjem letu (pred sodbo prve stopnje) so se tožnikove duševne težave nekoliko izboljšale, še vedno ga muči pogosto uriniranje. Prognoza njegovega stanja je: skoraj nemogoče izboljšanje, zrelosti ne bo dosegel niti v odrasli dobi.

Opisane dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bila odmerjena odškodnina in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), kažejo obseg tožnikove škode, ki je gotovo na meji katastrofalne, kot je to zapisalo višje sodišče in kot to ugotavlja revizija.

Tudi po mnenju revizijskega sodišča je obseg škode velik, ni pa katastrofalen - seveda v primerjavi z oškodovanci, katerih življenje je zgolj ohranjanje vegetativnih funkcij, in tudi v primerjavi s takimi, ki so poleg osebnostne spremenjenosti soočeni še s telesnimi pomanjkljivostmi. Primerjava s takimi odškodninskimi zadevami je potrebna zaradi objektivizacije odmere odškodnine. Ob upoštevanju le subjektivnega merila ni mogoče odmeriti objektivizirano pravične odškodnine, saj vsak oškodovanec lastno škodo doživlja kot edino zanj pomembno. Zato je treba odmeriti odškodnino z upoštevanjem vrste in stopnje kvalitativne spremembe življenja več oškodovancev, zlasti takih s podobnimi telesnimi poškodbami, in opraviti kvantitativne primerjave višine odmerjene odškodnine.

Opisana primerjava pokaže, da je na drugi stopnji odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bistveno previsoka v primerjavi z odškodninami, doslej priznanimi oškodovancem, katerih škoda je tudi na meji katastrofalne škode. Primerjava samo z zadevo, ki jo ponuja revizija, ni povsem realna, saj je bil obseg škode v navedeni zadevi bistveno drugačen (tetraplegija). Sodna praksa je tudi precej obsežnejša in omogoča primerjavo še z drugačnimi oškodovanci (glej npr. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001). Zato mora revizijsko sodišče pritrditi revidentu, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede odmere pravične odškodnine, in znižati odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za pet milijonov, kolikor tudi revizija predlaga.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo v skladu s 395. členom ZPP.

Poseg v odločitev o glavni stvari je zahtevala tudi poseg v odločitev o pravdnih stroških. Toženi stranki je sodišče v celoti priznalo stroške revizijskega postopka, medtem ko tožeča stranka ni upravičena do povračila njej nastalih stroškov v tem delu postopka. Stroške postopka na prvi in drugi stopnje je sodišče odmerilo glede na uspeh v pravdi, tako odmerjene stroške medsebojno pobotalo in jih v presežku naložilo v plačilo toženi stranki (154., 155. in 166. člen ZPP).