Jedro

Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pregledniška služba zavarovanca tožene stranke opravila tri preglede avtoceste, kot ji to nalaga določilo 14. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno, ker je svoje dolžnostno ravnanje opustil. Neživljenjsko je namreč od zavarovanca tožene stranke pričakovati, da takoj, ko se ovira na cesti pojavi, oviro odstrani.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka Z. d.d. mora plačati tožniku B. B. znesek 479,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 04. 2007 (to je od vložitve tožbe) do prenehanja obveznosti z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati potrebne pravdne stroške v višini 118,93 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po preteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 479,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 04. 2007 do prenehanja obveznosti v roku 8 dni od vročitve sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 473,26 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po preteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do prenehanja obveznosti.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve pravdnega postopka. Odgovornost zavarovanca tožene stranke družbe D. glede vzdrževanja avtocest je le krivdna. Obveznosti, katere mora slednji izpolniti, so določene v Pravilniku o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik). Slednji določa, da je pregledniška služba dolžna opraviti preglede cest najmanj trikrat dnevno. Pravilnik ne določa, v kakšnih časovnih razmikih morajo biti ti pregledi opravljeni. Tožeča stranka je zavarovancu tožene stranke očitala, da je podana nezadostna skrbnost delavcev zavarovanca tožne stranke, ki so nastopili službo pred škodnim dogodkom, v primerjavi s skupino delavcev, ki je prevzela delo po nezgodi. Sodišče v sodbi ugotavlja, da je dežurna služba zavarovanca tožene stranke prav gotovo najmanj trikrat pregledala avtocesto, da pa kljub temu svoje obveznosti ni izpolnila, ker bi morala takoj reagirati, ko je bila obveščena o ogrozitvenih ovirah na avtocesti, pa tega ni storila. Prav tako naj bi zavarovanec tožene stranke ravnal nedopustno, ker naj iz opisov ne bi izhajalo, da je tudi evidentirala vizualno pregledovanje stanja in nadziranje prometa. Tožena stranka meni, da je tako stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno in tudi presega trditveno podlago tožeče stranke. Zavarovanec tožene stranke je s tem, ko je najmanj trikrat obravnavanega dne pregledal avtocesto, v celoti izpolnil obveznosti, katere mu nalaga Pravilnik. Ob tem je potrebno opozoriti, da iz listin izhaja, da je zavarovanec tožene stranke redno in vestno odreagiral na vsako oviro, za katero je bilo sporočeno, da je bila na avtocesti. O tem, da je že pred nezgodo tožnika nekdo opozoril na nezgodo, izhaja izključno iz izpovedbe tožnika, ki ni bila potrjena z nobeno listino ali izpovedbo prič, ki je kot tak gotovo zainteresiran za izid pravde. O tem, koliko prej je bilo to obvestilo dano, pa tožeča stranka ni podala nobenih trditev. O tem je izpovedala šele na zaslišanju. Sodišče pa ne sme z izpovedbo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage, s čimer je podana relativna bistvena kršitev določil pravdnega postopka. Ker je zavarovanec tožene stranke svoje obveznosti po Pravilniku izpolnil (tri pregledi kritičnega odseka avtoceste), protipravnost ravnanja ni podana, zato bi sodišče moralo zahtevek tožeče stranke zavrniti. Tako je sodišče tudi napačno odločilo o stroških postopka.

Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – 1. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, ki je med pravdnima strankama nesporna, izhaja, da je imel tožnik dne 03. 09. 2005 ob 17.00 uri med vožnjo po avtocesti na odseku Senožeče - Razdrto prometno nezgodo, ker je na prehitevalnem pasu povozil stebriček neznanega tovornega vozila, zaradi česar je na njegovem vozilu nastala škoda v višini 479,01 EUR. Avtocesto so 03. 09. 2005, ko se je škodni dogodek zgodil, v roku 24 ur, pregledale tri dežurne službe. Prva dežurna služba je avtocesto pregledala od 4.00 uri, popoldanska dežurna služba je pregled opravila ob 7.10 in 10.25 uri, tretja dežurna služba pa je dne 03./04. 09. 2005 avtocesto pregledala 5 krat (20.00, 21.15, 00.10, 3.30 in 4.15). Dežurna služba zavarovanca tožene stranke D. je avtocesto tako pregledala gotovo trikrat. Odškodninska obveznost tožene stranke temelji na pogodbenem zavarovanju civilne odgovornosti iz dejavnosti podjetja D. V skladu z določilom 131. člena Obligacijskega zakonika mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, slednjo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pravno podlago za presojo pravilnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke predstavljajo določila 3.č člena Zakona o družbi za avtoceste v Republike Slovenije (1) ter 3. člena Uredbe o načinu opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja državnih cest (2) ter določila Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (3).

Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pregledniška služba zavarovanca tožene stranke opravila tri preglede avtoceste, kot ji to nalaga določilo 14. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno. Svojega dolžnostnega ravnanja namreč ni opustil. Neživljenjsko pa je namreč od zavarovanca tožene stranke pričakovati, da takoj, ko se ovira na cesti pojavi, to oviro odstrani, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Kot potrjujejo dnevniški zapisi preglednih dežurnih služb zavarovanca tožene stranke, so avtocesto na dan škodnega dogodka v roku 24 ur pregledale tri dežurne službe. Zavarovanec tožene stranke je svojo pregledniško dolžnost očitno izpolnil. Zato mu opustitve dolžnega ravnanja ni mogoče očitati (podobno glej judikat VS RS, opr. št. II Ips 179/2006). Od vzdrževalca ceste, zavarovanca tožene stranke, je namreč mogoče pričakovati le razumno mero skrbnosti.

Ker relativne bistvene kršitve določil pravdnega postopka ne predstavljajo dopustnega pritožbenega razloga. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izpovedbo tožeče stranke nadomestilo trditveno podlago tožbe, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, nedopustne (458. člen ZPP).

Ker protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke, kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, v skladu z določilom 131. člena OZ ni podana, je pritožba tožene stranke utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Tožeča stranka je v pravdnem postopku propadla v celoti. V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je tako dolžna toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške v višini 118,93 EUR, in sicer stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 23,79 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 95,14 EUR. Materialnih izdatkov višini 30,00 EUR pa tožeča stranka ni izkazala, zato ji pritožbeno sodišče teh izdatkov ni priznalo. Tožeča stranka je dolžna odmerjene in priznane pravdne stroške plačati v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do prenehanja obveznosti (313. člen ZPP v zvezi s 4. odstavkom 458. člena ZPP).

Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločal sodnik posameznik.

(1) Uradni list RS, št. 20/2004 in naslednji.

(2) Uradni list RS, št. 48/1998. (3) Uradni list RS, št. 62/1998.