Jedro

Nikakor se ni mogoče pridružiti pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje le povzemalo in citiralo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29.5.2000 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Uredba). Ravno nasprotno: pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena pravno pomembna dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je v podporo svoji odločitvi navedlo jasne, celovite in medsebojno skladne pravne argumente, zlasti v smeri pravilne razlage določb omenjene Uredbe.

Uredba v 25. uradni izjavi določa, da se podlaga, veljavnost in učinkovanje stvarnih pravic določa po pravu kraja (lex situs) in nanje Uredba postopkov v primeru insolventnosti nima vpliva. Ali je upnikova pravica na določenem premoženju stvarna pravica ali ne, se presoja po pravu kraja, kjer se premoženje nahaja. Odstopanje od načela lex fori concursus sprejema tudi sodna praksa Sodišča EU (sodba z dne 16.4.2015, na katero se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje), pri čemer v konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo sekundarnega insolvenčnega postopka v Republiki Sloveniji, torej na območju pristojnosti nastanka omenjene stvarne pravice (19. uradna izjava, 2. člen Uredbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik mora v osmih dneh povrniti upniku stroške pritožbenega postopka v višini 971,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 9. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor dolžnika zavrne, poleg tega pa je sprejelo tudi odločitev, da mora dolžnik v osmih dneh povrniti upniku stroške ugovornega postopka v višini 951,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne vročitve tega sklepa dalje.

2. Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu pritožil dolžnik in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi opozarja, da dolžnik kot pravna oseba z dnem uvedbe stečaja (oktober 2016) ne obstaja več. Zaradi uvedbe stečajnega postopka nad dolžnikom nastopijo tudi posledice v smeri, da izvršilno sodišče postopek izvršbe prekine. Predmetna izvršba se vodi na podlagi pravnomočne sodbe. V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje sicer povzema določene določbe uredbe, same obrazložitve pa dejansko sploh ni zaslediti po sami vsebini. Zato je odločitev obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi bila terjatev zavarovana s stvarno pravico. Sodišče tudi ni upoštevalo določb 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000, zlasti 3. točke te določbe. Stvarna pravica mora biti namreč vpisana v javni register.

3. Upnik je po svojem pooblaščencu podal obširen odgovor na pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba dolžnika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je v predmetni zadevi izvršilno sodišče na predlog upnika dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (zamudna sodba Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 1 z dne 17.5.2016, ki je 6.6.2016 postala pravnomočna in izvršljiva). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v tem izvršilnem postopku upnik pridobil zastavno pravico na zarubljenih stvareh dolžnika (kolesa, skiroji, otroške čelade ipd.), ki se nahajajo v skladišču v Luki Kope (prvi odstavek 87. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Upnik je zastavno pravico (ki spada med stvarne pravice) na teh stvareh pridobil na podlagi rubeža - rubežni zapisnik iz septembra 2016 (90. člen ZIZ). Iz teh razlogov nikakor ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni pojasnilo, na kakšen način je upnik v obravnavani zadevi pridobil omenjeno stvarno pravico na navedenih premičninah, in sicer preden se je v Republiki Italiji začel nad dolžnikom stečajni postopek (24.10.2016).

7. V Republiki Italiji je stečajni postopek urejen v določbah predpisa Codice civile Libro V, Titolo V, Capo VIII (členi od 2484 do 2496), pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži tudi pritožbeni očitek, da po italijanski pravni ureditvi z dnem začetka stečaja pravna oseba ne obstaja več. V tem delu je omenjena tuja ureditev enaka pravni ureditvi, ki velja tudi v Republiki Sloveniji. Dan začetka stečaja na sam obstoj pravne osebe ne vpliva, se pa s tem dnem imenuje stečajnega upravitelja, ki odtlej edini veljavno zastopa pravno osebo v stečaju. Do prenehanja in izbrisa pravne osebe v stečaju pride šele tedaj, ko se unovči in razdeli vsa stečajna masa med stečajne upnike in se stečajni postopek zaključi. 8. Nikakor se ni mogoče pridružiti tudi pritožbeni kritiki (v smeri, da je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo postopka), da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi le povzemalo in citiralo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29.5.2000 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Uredba). Ravno nasprotno: pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena pravno pomembna dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je v podporo svoji odločitvi navedlo jasne, celovite in medsebojno skladne pravne argumente, zlasti v smeri pravilne razlage določb omenjene Uredbe.

9. Uredba v 25. uradni izjavi določa, da se podlaga, veljavnost in učinkovanje stvarnih pravic določa po pravu kraja (lex situs) in nanje Uredba postopkov v primeru insolventnosti nima vpliva. Ali je upnikova pravica na določenem premoženju stvarna pravica ali ne, se presoja po pravu kraja, kjer se premoženje nahaja. Odstopanje od načela lex fori concursus sprejema tudi sodna praksa Sodišča EU (sodba z dne 16.4.2015, na katero se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje), pri čemer v konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo sekundarnega insolvenčnega postopka v Republiki Sloveniji, torej na območju pristojnosti nastanka omenjene stvarne pravice (19. uradna izjava, 2. člen Uredbe). V konkretnem primeru je torej upnik pridobil zastavno pravico na dolžnikovem zarubljivem premičnem premoženju, ki se nahaja v koprskem pristanišču (prvi odstavek 87. člena ZIZ), pri čemer je za pridobitev te stvarne pravice zadostoval s strani izvršitelja napravljeni rubežni in cenilni zapisnik, saj ni šlo za primer iz tretjega odstavka 81. člena ZIZ, ko se za pridobitev zastavne pravice zahteva še vpis rubeža v register zarubljenih premičnih in zastavnih pravic. Po Uredbi o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin se v register vpisujejo samo rubeži za tiste premičnine, ki jih je mogoče enolično identificirati (peti odstavek 81. člena ZIZ), upoštevaje ob tem, da gre za premoženje, ki še naprej ostane v neposredni posesti dolžnika.

10. Stečajni postopek v eni državi članici (v konkretnem primeru v Italiji) v ničemer ne vpliva na pridobljene stvarne pravice upnika na dolžnikovem premoženju, ki se nahaja v drugi državi članici (prvi odstavek 5. člena Uredbe). Gre za to, da so stvarne pravice v drugi državi članici absolutno varovane in ostanejo v polni veljavi, ne glede na začetek stečaja nad dolžnikom v drugi državi članici. Ta insolvenčni postopek tudi ni ovira, da upnik premoženja, na katerem ima zastavno pravico, v izvršilnem postopku ne unovči ter prejme poplačilo iz iztržka od prodaje, upoštevaje ob tem tudi upnikovo izključno pravico do poplačila (drugi odstavek 5. člena Uredbe). Izvršilni postopek se nadaljuje kljub začetku stečaja, če se vodi zato, da se unovči premoženje dolžnika, na katerem ima upnik zastavno pravico, pridobljeno pred začetkom stečaja (20. člen Uredbe).

11. Uredba določa, da se vprašanje, ali je upnik pridobil stvarno pravico ali ne, v obravnavani zadevi presoja po slovenskem pravu. To vprašanje presoja nacionalno sodišče po svojem nacionalnem pravu. Tega ne more spremeniti niti določba tretjega odstavka 5. člena Uredbe, na katero se sklicuje dolžnik tudi v obravnavani pritožbi. Vendar pa glede na povedano tudi po presoji pritožbenega sodišča ta določba ne določa euroavtonomno, kaj pomeni stvarna pravica, temveč je domet te določbe v tem, da se domneva, da se kot stvarne pravice štejejo pravice, ki so vpisane v javni register in izvršljive zoper tretje osebe ter na podlagi katerih je mogoče pridobiti stvarno pravico v smislu prvega odstavka 5. člena Uredbe. Vendar pa je vselej od nacionalnega prava posamezne države članice odvisno, ali je upnik v konkretnem primeru po tem nacionalnem pravu pridobil stvarno pravico ali ne.

12. Glede na to, da v obravnavani zadevi dolžnik ni izkazal obstoja nobenega ugovornega razloga iz prvega odstavka 55. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je odločilo, da se dolžnikov ugovor kot neutemeljen zavrne (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik je upravičen do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 971,00 EUR (nagrada za odgovor na redno pravno sredstvo v višini 780,30 EUR, materialni stroški v višini 2 % in 22 % DDV).