Jedro

Obravnavani lastninski spor za ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah izvira iz procesa preoblikovanja družbene lastnine v lastnino z znanim titularjem. Konkurirata pridobitev (so)lastninske pravice tožnice na funkcionalnem zemljišču na podlagi pravice uporabe, ki se je olastninila na podlagi ZLNDL, in lastninska pravica druge tožene stranke, pridobljena na podlagi 74. člena ZZad in 14. člena ZZKS.

Zaradi odtujitve večstanovanjske stavbe v času družbene lastnine stavba z zemljiščem, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo, ob lastninjenju ni spadala v zadružno premoženje in se ni olastninila po ZZad.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točki I/1, I/2 in I/4 ter v točkah II ter IV izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I/3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama 23. 1. 2013 (izrek pod točko I/1), za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 2/12 in 2/13 k. o. ... (izrek pod točko I/2) in da mora druga tožena stranka izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v njeno korist na navedenih nepremičninah (točka I/3) ter za plačilo pravdnih stroškov (točka I/4).

Zavrnilo je tudi podredni zahtevek zoper prvo toženo stranko za plačilo 26.658,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej, iz naslova povrnitve vlaganj v nepremičnine iz točke I izreka ter za plačilo pravdnih stroškov (točka II izreka).

O pravdnih stroških je odločilo, da jih mora povrniti tožeča stranka toženima strankama: 2.580,49 EUR prvi toženi stranki ter 2.006,82 EUR drugi toženi stranki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku15-dnevnega paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kot dejansko in pravno zmotno ter pomanjkljivo graja odločitev v zvezi s predhodnim vprašanjem funkcionalnega zemljišča k stavbi parc. št. 2/9 k. o. ... Ugotoviti bi bilo treba, kako se je na celotnem spornem zemljišču prenašala lastninska pravica in ob postavitvi izvedenca ustrezne stroke ugotoviti obstoj, obseg in sestavine funkcionalnega zemljišča. Dokazni predlog z izvedencem je bil zavrnjen kot nepotreben. Toženi stranki nista zatrjevali niti dokazali, da 222 m2 fundusa pod stavbo predstavlja v preteklem obdobju dejansko odmerjeno funkcionalno zemljišče. Tožeča stranka je s preteklo zakonodajo v zvezi z listinami o nacionalizaciji dokazovala nasprotno. Dokazna ocena, da zemljišči parc. št. 2/12 in 2/13 k. o. ... nista funkcionalno zemljišče, je napačna. V preteklosti sta predstavljali pripadajoče zemljišče k stavbi, del obeh parcel pa celo stavbišče obstoječe stavbe. Ob odsotnosti izvedenih dokazov je dejansko stanje preuranjeno in zmotno ugotovljeno in napačno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče zmotno veže morebitno ugotovitev pridobitve lastninske pravice tožnice na originarni način na predhodno ugotovitev funkcionalnega zemljišča. Tožnica se je opirala tudi na priposestvovanje. O tem ni ne ugotovitev ne razlogov.

Obširno graja dokazno oceno in presojo o zgodovinskem pravnem stanju spornih nepremičnin. Ugotovitve o pravici uporabe so protispisne. Vztraja, da so bila sporna zemljišča nacionalizirana. Tožena stranka odplačnosti posla ni izkazala. Dejansko in pravno zmoten je zaključek, da nepremičnine niso bile v družbeni lastnini in da tožnica ne more pridobiti lastninske pravice na podlagi ZLNDL(2). Sodišču očita, da ni raziskalo dejanskega stanja v zvezi z izvršenimi prenosi lastninske pravice na spornih nepremičninah. Ni pojasnilo, katere pravice so prešle na vsakokratnega kupca posameznega dela stavbe ter kakšne so njihove pridobljene pravice na podlagi historično veljavnih zakonov. Gre za bistveno, odločilno dejansko in pravno vprašanje, od katerega je odvisno, v kakšnem obsegu je izpodbijana kupoprodajna pogodba med toženima strankama z dne 23. 1. 2013 posegla v te pravice lastnikov večstanovanjske stavbe. Parc. št. 2/9 k. o. ... kot stavbno zemljišče nima niti ene lastnosti, ki jo je opredelil Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in druga pozitivna zakonodaja. S tem posega v pravice solastnikov večstanovanjske stavbe.

Nepravilni, pomanjkljivi in zmotni sta dokazna ocena in presoja, da tožnica nikoli ni pridobila pravice uporabe nepremičnin 2/12 in 2/13 k. o. ... Zatrjevala je neprekinjeno posest od leta 1973. Sodišče zmotno prireja obstoj sklenjene najemne pogodbe P. K. z dne 21. 8. 1973. Šlo je le za dokaz v smeri posesti in uporabe celotnega zemljišča. Najemna pogodba je bila sklenjena le zato, ker P. K. tedaj še ni bil solastnik stavbe. Dejansko stanje o redni rabi, kot jo predvidevajo historično veljavni materialni predpisi, in ki jo je tožnica zatrjevala za celotno površino parcel 2/12 in 2/13, pa ni bilo obravnavano. Predlagani dokazi niso bili izvedeni. Tožnica svoje pravice uporabe ni zatrjevala na obstoju najemnih pogodb, ampak na podlagi lastninskega deleža dela večstanovanjske stavbe. Zmoten je zaključek, da je imela druga tožena stranka v času ZLNDL pravico uporabe spornih zemljišč. Zemljišči 2/12 in 2/13 k. o. ... sta bili kategorizirani kot kmetijsko zemljišče in ne kot stavbno zemljišče. Zato toženi stranki in njuni pravni predniki niso mogli pridobiti pravice uporabe na njih s pravnim poslom. Tožnica je pravilno navedla pravno podlago za 100. člen SPZ(3).

V zvezi z izpodbijanjem kupoprodajne pogodbe z dne 23. 1. 2013 se sodišče ni opredelilo do vseh zatrjevanih dejstev in ni izvedlo dokaznega postopka. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi opuščenega dokaza z zaslišanjem strank je ostalo neraziskano dejansko stanje o poznavanju konkretnih razmer stanja nepremičnine s strani obeh toženih strank pred sklenitvijo pogodbe.

Pritožnica se ne strinja z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka. Dejansko stanje ni raziskano. Napačno je uporabljeno materialno pravo.

Navaja, da bo v novem sojenju korigirala tožbeni zahtevek za ponovni vpis druge tožene stranke v zemljiško knjigo.

Končno izpodbija še odločitev o stroških. Odvetniška nagrada je odmerjena od napačne vrednosti predmeta spora (od 66.658,56 EUR namesto od 40.000,00 EUR).

3. Toženi stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, ki sta jo v letu 2013 sklenili toženi stranki za parc. št. 2/12 in 2/13 k. o. ... Trdila in dokazovala je, da kot nekdanji parc. št. 2/1 in 9 k. o. ... v celoti predstavljata pripadajoče zemljišče (funkcionalno zemljišče) k večstanovanjski stavbi, stoječi na parc. št. 2/9 k. o. ... (nekdaj na parc. št. 142 k. o. ...), katere solastnica oziroma lastnica dela stavbe je. Po tožbenih navedbah obravnavana pogodba posega v z ZLNDL pridobljene pravice lastnikov večstanovanjske stavbe oziroma njene pridobljene pravice, ker je imela na pripadajočem zemljišču ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe zemljišča v družbeni lastnini (ničnost zaradi nedopustnega predmeta – 35. člen OZ(4)). Zatrjevala in dokazovala je tudi ničnost pogodbe zaradi nedopustnih nagibov in ravnanja toženih strank v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (39. člen OZ), češ da ob sklepanju pogodbe nista bili v dobri veri. Obema je bilo znano, da je v stavbi vsaj pet stanovanj s pravico do dostopa k stavbišču in do parkirnih mest na dvorišču po nepremičnini s parc. št. 2/13 k. o. ... Z nadaljnjim tožbenim zahtevkom je zahtevala ugotovitev (izključne) lastninske pravice na vtoževanem zemljišču v svojo korist, pri čemer se je poleg pridobitve pravice uporabe sklicevala tudi na priposestvovanje, ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila s strani druge tožene stranke za vpis lastninske pravice v njeno korist v zemljiški knjigi. S podrednim zahtevkom je uveljavljala povračilo vlaganj v vtoževani nepremičnini zoper prvo toženo stranko.

6. Obe toženi stranki sta ugovarjali nesklepčnost tožbe. Strinjali pa sta se, da je temeljno vprašanje te pravde, ali vtoževani nepremičnini predstavljata funkcionalno zemljišče, in če ga, v kakšnem obsegu. Branili sta se, da nekdanja parc. št. 142 k. o. ... predstavlja današnjo parc. št. 2/9 (stavbišče 222 m2), ki je edino funkcionalno zemljišče k obravnavani večstanovanjski stavbi. Na vtoževanih zemljiščih parc. št. 2/12 in 2/13 s skupno površino 6708 m2 (oziroma danes parc. št. 2 /16, 2/17 in 2/18 k. o. ...) je druga tožena stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi 74. člena ZZad(5) in 14. člena ZSKZ(6). Po trditvah toženih strank nista služili za redno rabo stavbe in jih je druga tožena stranka z obravnavano kupoprodajno pogodbo veljavno prenesla na prvo toženo stranko.

7. Ob taki trditveni podlagi je pravilna pritožbeno grajana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugotovitev obstoja funkcionalnega zemljišča k obravnavani večstanovanjski stavbi v dejanski etažni lastnini, na kateri obstaja navidezna solastnina, in vprašanje pridobitve lastninske pravice na zemljišču, ki je bilo po nekdanjih predpisih potrebno za redno rabo stavbe, predhodno vprašanje za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama, in sicer po obeh uveljavljanih pravnih podlagah. Če pogodbene stranke razpolagajo z nepremičnino, ki ne more biti samostojen predmet pravnega prometa (s funkcionalnim zemljiščem, ki je kot akcesorij neločljivo povezano in lastninsko podrejeno lastninski pravici na stavbi oziroma delu stavbe), je taka pogodba nična zaradi nedopustnega predmeta (35. člen OZ). Tako stališče je ustaljeno in podrobno obrazloženo v sodni praksi, ki je obravnavala lastninjenje nekdanjih zemljišč v družbeni lastnini, ki so neločljivo povezane z lastninsko pravico na stavbi(7). Če je pridobitelj poznal pravo stanje glede uporabe in pravic na nepremičninah, ki predstavljajo funkcionalno zemljišče k večstanovanjski stavbi in je bila pogodba namenjena obidu oziroma zlorabi pravil o lastninjenju družbene lastnine, pa je pogodba lahko nična tudi zaradi nedopustne poslovne podlage (39. člen OZ)(8).

8. Kljub pravilnemu izhodišču sodišče prve stopnje pravnorelevantnih okoliščin o obsegu zemljišča, ki je po prejšnjih predpisih pripadalo večstanovanjski stavbi, katere solastnica je tožnica, ni ugotavljalo. Zato je odločitev v zvezi z ničnostjo kupoprodajne pogodbe nepravilna ali vsaj preuranjena.

9. Po stališčih sodne prakse ima tožeča stranka pravni interes za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe v delu, ki predstavlja razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem, ker je v njeni solastnini(9). Zato ga je treba v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe ugotoviti in jasno opisati, da je mogoča njegova identifikacija(10). Ocena sodišča prve stopnje, ki je menilo, da ožji obseg funkcionalnega zemljišča glede na trditveno in dokazno podlago tožeče stranke in njen tožbeni predlog (za ugotovitev izključne lastninske pravice na zemljišču) ni relevanten, je zmotna. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s sodiščem in ne s pritožnico, da je nadaljnji tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice, kolikor se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču, nesklepčen. Ob pritožbeno neprerekani ugotovitvi sodišča, da gre za večstanovanjsko stavbo v dejanski etažni lastnini, tožnica na funkcionalnem zemljišču oziroma zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe, ne more zahtevati ugotovitve izključne lastninske pravice na njem v svojo korist. Skladno s 100. členom SPZ lahko zahteva bodisi ugotovitev lastninske pravice na (funkcionalnem) zemljišču v korist vseh lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe(11), bodisi postavi tožbeni zahtevek z ugotovitvijo, da je tožnica lastnica stanovanja oziroma prostorov, ki predstavljajo posebni del stavbe in solastnica njenemu stanovanju pripadajočega sorazmernega deleža na funkcionalnem zemljišču kot skupnem delu stavbe(12).

10. Ugotavljanje obsega funkcionalnega zemljišča oziroma zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, je ne glede na nesklepčnost zahtevka za ugotovitev lastninske pravice potrebno zaradi ugotavljanja ničnosti obravnavane kupoprodajne pogodbe (kot že pojasnjeno, gre za predhodno vprašanje, ali je pravno poslovno razpolaganje pravno dopustno). Če tožeča stranka poleg tega v pravdi zahteva tudi ureditev lastninskih razmerij glede funkcionalnega zemljišča (ugotovitev skupne oziroma solastninske pravice), kot je razbrati iz trditvene podlage tožeče stranke, pa je treba v pravdi tudi točno določiti njegov obseg, vključno z razmejitvijo funkcionalnega zemljišča in odmero od preostalega toženčevega zemljišča, vse ob upoštevanju kriterijev, veljavnih ob izgradnji stavbe(13).

11. Ker sodišče doslej še ni ugotavljalo obsega zemljišča, na katerem je tožeča stranka kot (so)lastnica stavbe imela pravico uporabe, to pa so odločilna dejstva za odločanje v tej pravdi, je bilo treba sodbo v pretežni meri razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V njem bo moralo celovito in popolno ugotoviti dejansko stanje in nanj pravilno uporabiti materialno pravo. Že izvedene listinske dokaze bo moralo natančneje oceniti, dokazni postopek pa dopolniti z izvedbo ostalih predlaganih dokazov. Z zaslišanjem strank in prič bo moralo ugotoviti poznavanje toženih strank o pridobljenih pravicah lastnikov posameznih stanovanj na pripadajočem zemljišču, kar je za zdaj zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč v celoti zavrnilo in je dejansko stanje o tem ostalo neugotovljeno. Primarno pa bo moralo po oceni predloženih listin in zaslišanju strank z izvedencem gradbene in geodetske stroke ugotoviti dejanski obseg pravice uporabe, ki so jo tožnica in drugi lastniki posameznih delov stavbe pridobili z nakupom stanovanj v večstanovanjski stavbi. Pri tem je treba opozoriti pritožnico, da dokaznega predloga z izvedencem kljub opozorilom toženih strank za zdaj še ni določno podala, ampak ga je le napovedovala (primerjaj list. št. 103). Ob nejasni trditveni podlagi(14) so bile nejasne tudi njene navedbe o dokazovanju z izvedencem(15). Dopuščajo oceno, da se je zanašala na izvajanje dokaza z izvedencem po uradni dolžnosti. Vendar načelo oficioznosti velja le v postopku določitve pripadajočega zemljišča k stavbi po določilih ZVEtL(16). Za tak postopek v tej zadevi ne gre. Ker je tožnica kot obliko pravnega varstva za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča k stavbi izbrala pravdo, bi jo moralo sodišče zaradi njenih nejasnih navedb na to opozoriti v okviru materialnoprocesnega vodstva in jo pozvati, naj se določno izjasni, ali predlaga izvedbo dokaza z izvedencem ali ne. V pravdi velja razpravno načelo. Sodišče izvaja le tiste dokaze, ki jih predlagajo stranke (7. in 212. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme o obstoju in obsegu funkcionalnega zemljišča je na tožeči stranki.

12. Kar zadeva pritožbeno grajane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavani lastninski spor za ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah izvira iz procesa preoblikovanja družbene lastnine v lastnino z znanim titularjem. Različni sklopi premoženja v družbeni lastnini so se olastninili z različnimi predpisi glede na namen uporabe posamezne vrste družbenih nepremičnin. V obravnavanem primeru konkurirata pridobitev (so)lastninske pravice tožnice na funkcionalnem zemljišču na podlagi pravice uporabe, ki se je olastninila na podlagi ZLNDL, in lastninska pravica druge tožene stranke, pridobljena na podlagi 74. člena ZZad in 14. člena ZZKS. Tožnica na eni strani trdi in dokazuje, da sta celotni parc. št. 2/12 in 2/13 funkcionalno zemljišče k večstanovanjski stavbi na parc. št. 2/9. Toženi stranki na drugi strani trdita in dokazujeta, da je funkcionalno zemljišče večstanovanjske stavbe golo stavbišče (222 m2) s parc. št. 2/9 k. o. ... in da sta se vtoževani nepremičnini olastninili na podlagi 74. člena ZZad in 14. člena ZSKZ.

13. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je druga tožena stranka celoten sklop obravnavnih nepremičnin (tedaj s parc. št. 142, grad, dvorišče in gospodarsko poslopje v izmeri 283 m2, parc. št. 9, vrt v izmeri 1630 m2 in parc. št. 2, vrt v izmeri 5820 m2) pridobila v uporabo in uživanje od Okraja ... na podlagi kupne pogodbe z dne 21. 6. 1962 (priloga B13). V njej je bilo ugotovljeno, da del pogodbeno odstopljenih parcel leži v ožjem gradbenem okolišču naselja M. in so kot nacionalizirana že družbena imovina (točka 4 pogodbe), na kar opozarja pritožba s sklicevanjem na odločbo o nacionalizaciji gradbenih zemljišč in naselij Dn 2680 do 2066/60 z dne 25. 4. 1959 (v prilogi A23). Na tej podlagi je druga tožena stranka na spornih nepremičninah pridobila pravico uporabe in uživanja, nepremičnine pa so ostale v družbeni lastnini. Taka je bila tudi zaznamba v zemljiški knjigi (historični zemljiškoknjižni izpis v prilogi A20).

14. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da je druga tožena stranka s stavbo na parc. št. 142 razpolagala že v času družbene lastnine. Zato se nakazuje, da je zmotna ocena in presoja, da se je celotno zemljišče, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe z dne 21. 6. 1962, olastninilo v korist druge tožene stranke na podlagi 74. člena ZZad (tedanja parc. št. 2/1 k. o. ... v izmeri 6768 m2 – razlogi v točki 15 sodbe). Na podlagi 74. člena ZZad je postalo premoženje zadrug le tisto premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi ZZad v obstoječem premoženju zadrug, neodplačno pridobljena kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lasti, ki so jih upravljale zadruge, pa so postale last Republike Slovenije in so se prenesle v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje druga tožena stranka že s kupno pogodbo v letu 1966 prodala pravni prednici tožeče stranke v pogodbi opisano stanovanje št. ... v hiši št. … v ..., ki stoji na parc. št. 142 k. o. ..., navedeno stanovanje in njemu pripadajoče zemljišče v času lastninjenja zadružnega premoženja ni bilo več premoženje druge tožene stranke. Zato se na tej podlagi pravica uporabe, ki jo je imela druga tožena stranka na družbenem premoženju, ni mogla pretvoriti v lastninsko pravico.

15. V prodajni pogodbi za prodajo stanovanja je bilo ugotovljeno, da vsakokratni lastnik (stanovanja) pridobi tudi pravico trajne in brezplačne souporabe na stavbni parceli št. 142 k. o. ..., dokler stavba stoji. Iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov v prilogi A20 in sklepa Dn. št. 159/80 z dne 20. 2. 1980, ki doslej niso bili ocenjeni, izhaja, da je bila pravica uporabe na tedanji parc. št. 142 k. o. ..., vknjižena v zemljiški knjigi v korist (so)lastnikov posameznih delov stavbe, ki je v zemljiški knjigi sicer ostala vpisana kot njihova solastnina (dejanska etažna lastnina – navidezna solastnina). V letu 1966 se je sodeč po vpisih v historičnem ZK izpisku popravil zaris mejne črte stanovanjske stavbe št. 142 – hiše v novo izmero 222 m2, slednja pa se je v letu 1997 preoštevilčila v današnjo parc. št. 2/9 stanovanjska stavba v izmeri 222 m2. 16. Navedene listine, na katere se je sklicevala tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa jih za zdaj ni v celoti ocenilo, kažejo, da trditve toženih strank, da funkcionalno zemljišče predstavlja golo stavbišče (222 m2), ne morejo držati. Že v pogodbi s pravno prednico tožeče stranke se je pravica uporabe nanašala (najmanj) na celotno tedanjo parc. št. 142 k. o. ... Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišče z izvedencem še ni ugotavljalo, v katerih današnjih parcelah je nekdanja parc. št. 142 k. o. ... Zaradi odtujitve večstanovanjske stavbe v času družbene lastnine stavba z zemljiščem, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo, ob lastninjenju ni spadala v zadržno premoženje in se ni olastninila po ZZad. Nasprotno naziranje sodišča prve stopnje v točki 15 sodbe je pravno in dejansko zmotno, saj po kvadraturi in nekdanjih parcelah ni ugotovljeno, kaj v odnosu do zemljišča, ki je pripadalo stavbi, obsega nekdanja parc. št. 2/1 k. o. ..., za katero je presodilo, da se je olastninila v korist druge tožene stranke po določbah ZZad.

17. Po ustaljenih stališčih sodne prakse razmerij, nastalih v sistemu družbene lastnine, ni mogoče reševati z današnjimi jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v smislu klasičnega civilnega prava(17). Upoštevajoč nekdanje predpise, ki jih je sodišče pravilno navedlo v točki 10 sodbe, je treba etažnim lastnikom priznati pridobljene pravice na funkcionalnih zemljiščih, ki so se olastninile šele z ZLNDL. Pravica uporabe zemljišča, na kateri je stala stavba, je spadala v režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Na zemljišču, na katerem je stala stavba, in na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo, je imel lastnik stavbe trajno pravico uporabe, ki se je prenašala skupaj z lastninsko pravico na stavbi (12. člen ZTLR)(18). Vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Zemljišča v družbeni lasti pogosto tudi niso bila razdeljena na več katastrskih parcel glede na način uporabe. Zato je bilo lahko na isti nepremičnini hkrati več pravic uporabe, ki so pripadale različnim imetnikom. Posamezna pravica se je lahko nanašala bodisi na celotno nepremičnino, bodisi samo na njen del(19). V obravnavani zadevi se nakazuje, da gre za tak primer. Zato bo moralo sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti, kdo od pravdnih strank in v kakšnem obsegu je imel ob uveljavitvi predpisov o lastninjenju družbene lastnine pravico uporabe na spornih nepremičninah. Šele nato bo lahko presojalo o zatrjevani ničnosti prodajne pogodbe med toženima strankama in tudi o utemeljenosti nadaljnjega tožbenega zahtevka za ugotovitev tožničine (so)lastninske pravice na vtoževani nepremičnini kot skupnem delu večstanovanjske stavbe.

18. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da tožeča stranka drugega pravnega naslova za pridobitev pravice uporabe na vtoževanih zemljiščih, razen preko pripadajočega zemljišča k več stanovanjski stavbi, ni dokazala. Sklicevanje na najemno pogodbo njenih pravnih prednikov je bilo zavrnjeno s pravilnimi razlogi. Pritožbeno pojasnjevanje, kaj je z navedbami o najemni pogodbi P. K. dokazovala, pa so pritožbene novote. Ker jih na prvi stopnji ni bilo in tega pritožba ne opraviči, jih ni treba upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

19. Pritožnica graja izpodbijano sodbo tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o priposestvovanju zaradi kontinuirane, nepretrgane in stalne rabe idealnega dela stavbišča in okoliških parcel. V odgovor na te navedbe je treba opozoriti, da se je sodna praksa že izrekla, da priposestvovanje nepremičnin, ki so bile olastninjene po posameznih privatizacijskih zakonih, ni mogoče. Pomenilo bi zaobid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice v procesu lastninjenja družbene lastnine. Zatrjevana dobra vera v takih primerih pomeni le neupoštevno pravno zmoto. V primerih, ko lahko po določbah enega od zakonov o lastninjenju lastninsko pravico na nepremičnini pridobijo različni subjekti, je zato treba ugotavljati le, kateri od teh subjektov je dejansko izpolnjeval zakonsko določene pogoje za pridobitev lastninske pravice na tej sporni nepremičnini(20).

20. Če bo sodišče v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo, da je druga tožena stranka na vtoževanem zemljišču oziroma njegovem delu pridobila lastninsko pravico na podlagi ZZad, pa bi to lahko vplivalo na začetek teka prisposestovalne dobe za tožnico na vtoževanih zemljiščih od tedaj naprej. Priposestvovanje je namreč mogoče šele po olastninjenju družbene lastnine, saj na stvari, ki je bila v družbeni lastnini, lastninske pravice ni bilo mogoče priposestvovati (29. člen ZTLR). Tožeča stranka se torej lahko sklicuje na priposestvovanje šele od prenehanja družbene lastnine naprej. Zato bo moralo sodišče v ponovljenem postopku v okviru že podane trditvene in dokazne podlage strank odgovoriti tudi na to uveljavljano podlago in ugotavljati, ali so po privatizaciji obravnavanih zemljišč podani zakonski pogoji za priposestvovanje v korist tožeče stranke. Ker v dosedanjem postopku tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice po tej podlagi sodišče še ni obravnavalo, je bilo treba pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na vtoževanih parcelah.

21. Ob pritožbeno negrajanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je pri obravnavanih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica v korist prve tožene stranke, je pravilna presoja o neodpravljivi nesklepčnosti zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zoper drugo toženo stranko. Zemljiškoknjižni vpisi so dovoljeni le zoper osebe, v korist katerih je vknjižena ali se hkrati vknjiži pravica, glede katere se bo opravil vpis, in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, ali če sodna odločba, ki naj ga nadomesti, učinkuje proti tej osebi (prvi odstavek 50. člena ZZK-1(21)). Ker drugotožena stranka to ni, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, pritožba pa neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v točki I/3 izreka potrdilo (353. člen ZPP).

22. V ostalem je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP in prvega odstavka 354. člena istega zakona z napotki za nadaljnje sojenje, kot so podani v zgornji obrazložitvi. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje torej popolno in pravilno ugotovi vsa pravno relevantna dejstva in ponovno odloči najprej o primarnem tožbenem zahtevku. Odločanje o podrednem zahtevku bo potrebno, če bo primarni zahtevek ponovno zavrnjen. Zato se pritožbeno sodišče za zdaj do (sicer pavšalnih in nekonkretiziranih) pritožbenih navedb o zavrnitvi podrednega zahtevka ni opredeljevalo.

23. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljena tudi odločitev o stroških. O njih bo ponovno odločalo sodišče v ponovljenem postopku in upoštevalo tudi stroške pritožbenega postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP). Ne glede na to pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe o nepravilni stroškovni odločitvi pojasnjuje, da je v dosedanjem postopku sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vrednost spora (od vseh postavljenih tožbenih zahtevkov), od katerega je odmerjalo priglašene odvetniške stroške.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami Op. št. (2): Zakon o lastninjenju zemljišč v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/97 Op. št. (3): Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami Op. št. (4): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami Op. št. (5): Zakon o zadrugah, Ur. l. RS, št. 13/1992 s spremembami Op. št. (6): Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Ur. l. RS, št. 10/1993 s spremembami Op. št. (7): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 262/2009 z dne 6. 11. 2009, II Ips 3/2010 z dne 3. 6. 2010, II Ips 634/2007 z dne 1. 7. 2010, II Ips 110/2011 z dne 26. 3. 2010, II Ips 364/2009 z dne 27. 5. 2013 in druge Op. št. (8): Primerjaj: dr. Damjan, M., v: Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja Pravosodni bilten, 2011/1, stran 136 Op. št. (9): Primerjaj II Ips 3/2010 z dne 3. 6. 2010 Op. št. (10): II Ips 364/2009 z dne 27. 5. 2013 Op. št. (11): II Ips 13/2010 z dne 14. 6. 2012, II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011 – točka 10 Op. št. (12): II Ips 316/2013 z dne 24. 9. 2015, VSL I Cp 2496/2015 Op. št. (13): II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009 in II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010 Op. št. (14): Ko se je po eni strani sklicevala na pridobljene pravice – pravico uporabe na pripadajočem zemljišču k stavbi na celotnih obeh parc. št. 2/12 in 2/13, po drugi strani pa priznavala, da je treba ugotoviti, katero zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi ter kdaj in na kateri podlagi je bilo olastninjeno Op. št. (15): Navajala je, da bo storila vse potrebno, da se bo v tem sodnem postopku dejansko stanje razjasnilo do te mere, da bo sodišče lahko odločalo o obstoju in obsegu funkcionalnega zemljišča in da bo v ta namen v zadevi postavljen izvedenec geodetske oziroma gradbene stroke, ki bo slednjega odmeril glede na pravila stroke (list. št. 103).

Op. št. (16): Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Ur. l. RS, št. 45/2008 s spremembami Op. št. (17): II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009. Op. št. (18): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ 6/80 s spremembami Op. št. (19): Dr. Damjan, kot zgoraj, stran 133. Op. št. (20): II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012, II Dor 351/2012 z dne 29. 11. 2012, II Ips 226/2011 z dne 4. 4. 2013 in druge.

Op. št. (21): Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03 s spremembami.