Jedro

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Iz take formulacije izreka sodbe ni razvidna vsebina primarnega tožbenega zahtevka, zato ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje zavrnilo. Iz izrek sodbe mora biti razvidno, o čem je sodišče odločalo in odločilo. Zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP.

Tožnica je je postavila primarni in podredni tožbeni zahtevek. Zahtevka se razlikujeta le v tem, da tožnica s primarnim zahtevkom zahteva reintegracijo, s podrednim pa ugotovitev trajanja delovnega razmerja do sodbe sodišča prve stopnje in izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Tožnica namreč z obema zahteva ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, plačilo nadomestil plače za čas nezakonitega prenehanja, plačilo premij za dodatno pokojninsko zavarovanje, nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za sporna leta ter regres za letni dopust za sporni leti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo celoten primarni tožbeni zahtevek, nato pa pretežno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, kar pomeni, da je o zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, zahtevku za plačilo nadomestil plače za čas nezakonitega prenehanja, plačilo premij za dodatno pokojninsko zavarovanje, nadomestilo za neizrabljeni letni dopust ter regresa za letni dopust (kar je vsebina tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka) odločilo različno. Zato je podano tudi nasprotje v izreku sodbe, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba ter dopolnilna sodba se razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin primarni zahtevek (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 14. 10. 2003, ter aneksov k tej pogodbi, nezakonita in se razveljavi (II. točka izreka) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi z dne 4. 4. 2012 ni prenehalo z dnem 6. 4. 2012 pač pa z vsemi pravicami, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in aneksov k tej pogodbi, traja do 18. 12. 2013, razen za čas od 7. 4. 2012 do 20. 11. 2012, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna: - tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 18. 12. 2013, razen za čas od 7. 4. 2012 do 20. 11. 2012 (IV. točka izreka); - tožnici za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 21. 11. 2012 do vključno 18. 12. 2013 obračunati razlike v nadomestilih plač, in sicer med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki ter denarnim nadomestilom med brezposelnostjo, v mesečnih bruto zneskih, kakor je navedeno v izreku, nato pa po odvedbi davka in prispevkov tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila; medtem ko je za 309,57 EUR višji znesek zavrnilo (1. odstavek V. točke izreka); - tožnici obračunati in odvesti premije za dodatno pokojninsko zavarovanje v zaprti sklad za javne uslužbence za obdobje od 21. 11. 2012 do 18. 12. 2013 v zneskih, kakor je navedeno v izreku, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka); - tožnici obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2011 v višini 2.979,73 EUR, za leto 2012 v višini 1.208,10 EUR in za leto 2013 v višini 2.818,90 EUR, od navedenih zneskov odvesti davek in prispevke, nato pa tožnici izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor je navedeno v izreku, medtem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 1.771,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2012 ter zahtevek za plačilo 160,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2013. (VII. točka izreka); - tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2102 v višini 206,18 EUR bruto in za leto 2013 v višini 346,00 EUR bruto, od navedenih zneskov obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, tožnici pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tekočega leta do plačila, medtem ko je zavrnilo zahtevek na plačilo 403,65 EUR iz naslova regresa za leto 2012 (VIII. točka izreka); - tožnici obračunati denarno povračilo v višini 17.516,00 EUR bruto, od katerega je dolžna odvesti davek in prispevke, nato pa tožnici izplačati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je zavrnilo višji zahtevek za znesek 14.012,80 EUR (IX. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati stroške postopka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila, pri čemer v izreku ni navedlo zneska stroškov (X. točka izreka).

Z dopolnilno sodbo z dne 29. 1. 2014, izdano na predlog tožnice z dne 28. 1. 2014, je sodišče prve stopnje odločilo, da višina stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožnici, znaša 1.199,12 EUR.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe z dne 18. 12. 2013 in zoper zavrnilni del dopolnilne sodbe z dne 29. 1. 2014 (pravilno: zoper dopolnilno sodbo, saj je s to sodbo enovito odločeno o stroških postopka) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijana dela sodb spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da v celoti ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da vročitev odpovedi z dnem 5. 4. 2012 in odjava z dnem 6. 4. 2014 (pravilno 2012) ne vplivata na zakonitost odpovedi. Sodišče je napačno uporabilo 57. člen Zakona o matični evidenci pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ne spreminja določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožena stranka tožnici priznala enodnevni odpovedni rok, ni dokazala okoliščin in interesov iz 110. člena ZDR in je izredna odpoved nezakonita. Tožnica nadalje navaja, da je brezposelna in kot starejša oseba težje zaposljiva, zato primarno zahteva vrnitev nazaj na delo, kar pa je sodišče zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo in ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba ne vsebuje razlogov niti za zavrnitev zahtevka za plačilo premije za dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 6. 4. 2012 do 20. 11. 2012 in za čas od 18. 12. 2013 dalje. Tožnica je za čas od 6. 4. 2012 do 20. 11. 2012 zaradi nezakonite izredne odpovedi prikrajšana za plačilo premij, za kar je odgovorna tožena stranka. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede tega, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 1.771,43 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2012. Tožnica je bila v tem času v bolniškem staležu in letnega dopusta ni mogla koristiti. Tožnica v pritožbi še navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno oz. sploh ni presodilo vseh okoliščin za določitev odškodnine iz 118. člena ZDR. Sodišče je spregledalo, da je tožnica pri toženi stranki hudo zbolela, ter da pri drugem delodajalcu dela ni opravljala niti en dan, saj je bila ves čas delovnega razmerja v bolniškem staležu. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo neutemeljenosti izredne odpovedi, ki je tožnici onemogočila pridobitev nadomestila za brezposelne in ji onemogoča opravljanje del preko javnih del. Tožnica je težje zaposljiva zaradi svoje starosti ter izobrazbe, do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino pa ji manjkajo tri leta. Ustrezno denarno nadomestilo iz 118. člena ZDR bi zato bilo v višini 18 plač, kar je 31.528,80 EUR bruto. Tožnica se pritožuje tudi glede stroškov postopka, saj sodišče ni upoštevalo prave osnove za odmero stroškov in ni priznalo vseh potrebnih stroškov.

Tožena stranka se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava izrecno pritožuje zoper II., III. in IV. točko, zoper ugodilni del V. - IX. točke ter zoper X. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je objektivni rok za podajo izredne odpovedi pričel teči z dnem 12. 7. 2012, ko je tožnica nastopila bolniški stalež. Tožena stranka v trenutku, ko je bila obveščena da je tožnica zbolela, ni mogla biti seznanjena s kršitvijo, očitana kršitev pa se z nastopom bolniškega staleža ni končala. Tožnica ni obvestila ne direktorice in ne drugega sodelavca o neizvršenih nalogah. Tožnica je bila pri toženi stranki edini strokovno usposobljen kader za delo na področju računovodstva. Opustitev dolžnega ravnanja tožnice je trajala vsaj do konca poslovnega/koledarskega leta 2011. Sodišče prve stopnje pa nepravilno enači kršitev z zmožnostjo za delo, kot edino zakonsko sankcionirano kršitev pa opredeljuje le kršitev z aktivnim ravnanjem. Tožnica bi morala toženo stranko opozoriti, kaj mora do zaključka poslovnega leta zaključiti oz. storiti. Pričetek teka 6 mesečnega objektivnega roka se lahko prične s 1. 1. 2012, saj kršitev ni bila zaključena 11. 7. 2011, temveč 31. 12. 2011. Popravke napak bi tožnica lahko izvedla vse do zaključka poslovnega leta 2011 oziroma do zadnjega dne za oddajo letnega poročila in bilance za leto 2011 (28. 2. 2012). Nadalje tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča glede regresa za leti 2012 in 2013 ter nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011 in 2012. Bistvo pravice do letnega dopusta je počitek. Tožnica ni delala več kot eno leto, kar pomeni, da sta ji bila okrevanje in počitek zagotovljena preko socialnega zavarovanja za primer bolezni, zato tožnica zlorablja institut nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tožnica bi lahko do 11. 7. 2011 izrabila del dopusta, a ga ni. Nedokazan je zaključek sodišča, da so bili razlogi za neizrabo letnega dopusta v prvi polovici 2011 objektivne narave. Tožnica ne zatrjuje, katere obveznosti so ji izrabo dopusta preprečevale do 11. 7. 2012 in tudi ne, da je za izrabo dopusta zaprosila in da ji ta ni bila omogočena. Tožena stranka se podredno pritožuje tudi zoper prisojeni znesek odškodnine iz 118. člena ZDR, ki je previsok. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe zakonite zastopnice glede očitkov o šikaniranju in o tem, da je tožena stranka ves čas bila pripravljena na sporazumno rešitev spora. Tožena stranka je tožnici ponudila drugo delovno mesto, a ga je tožnica odklonila. Odškodnina iz 118. člena ni povračilo škode zaradi težkega položaja ali stiske, temveč gre za odškodnino za bodoče ocenjeno škodo. Sodišče je preveč pozornosti posvetilo tožničini domnevni težji zaposljivosti, pri čemer je spregledalo da se je tožnica uspela ponovno zaposliti. Tožnica ima možnost pridobivanja prihodkov preko samozaposlitve in je visoko strokovno usposobljena, zato je dejansko stanje pomanjkljivo oz. napačno ugotovljeno.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnice poudarila, da sankcij za prepozno odjavo ni. ZDR pa določa le odpovedni rok. Tožnica je pridobila en dan zavarovanja, ni pa tisti dan delala, zato ji tožena stranka ni podelila odpovednega roka. Nadalje tožena stranka še navaja, da sta obe stranki postopka potrdili, da je odnos zaupanja s toženo stranko tako porušen, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Prisojena odškodnina pa je previsoka, in ne prenizka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da ji tožena stranka od 12. 7. 2008 ne more očitati kršitev oziroma opustitev. Te se lahko storijo le v času dela zmožnosti. Tožnica pa v času bolniškega staleža ni bila sposobna delati. Tožena stranka je v oktobru 2011 sklenila pogodbo z zunanjim računovodskim servisom, ugotovljene napake pa so bile take, da bi se lahko popravile do konca poslovnega leta. Iz odpovedi ne izhaja, katere kršitve naj bi se zgodile do 12. 7. 2011, tožena stranka pa ni dokazala, da je tožnica storila kršitve oz. opustitve do 12. 7. 2011. Tožnica je bila preobremenjena z delom, tožena stranka pa je odgovorna za organizacijo delovnega procesa in bi morala zagotoviti tak obseg dela tožnici, ki bi ga ta lahko opravila v okviru rednega delovnega časa. Tožnica nadalje navaja, da je celo sama tožena stranka navedla, da tožnica od januarja do aprila zaradi poteka dela v računovodstvu ni mogla koristiti dopusta. Tožnica nastopa bolniškega staleža ni mogla predvideti, prav tako ni mogla predvideti izredne odpovedi. Tožnica je kot neutemeljen označila tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je prisojena odškodnina po 118. členu ZDR previsoka. Tožena stranka ji tudi neutemeljeno očita, da ni sprejela ponudbe za drugo delovno mesto, saj je šlo za bistveno nižjo plačo. Pritožbi obeh strank zoper sodbo ter pritožba tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo so utemeljene.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Iz take formulacije izreka sodbe ni razvidna vsebina primarnega tožbenega zahtevka, zato ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje zavrnilo. Izrek sodbe postane pravnomočen, zato mora biti iz njega razvidno, o čem je sodišče odločalo in odločilo. Iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje pa ni razvidno, o čem je sodišče odločilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP.

Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 21. 10. 2013 (ki jo je na sodišče vložila 22. 10. 2013) modificirala tožbeni zahtevek tako, da je postavila primarni in podredni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče po primerjavi obeh tožbenih zahtevkov ugotavlja, da se zahtevka dejansko razlikujeta le v tem, da tožnica s primarnim zahtevkom zahteva reintegracijo, s podrednim pa ugotovitev trajanja delovnega razmerja do sodbe sodišča prve stopnje in izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR, medtem ko je preostala vsebina zahtevkov dejansko enaka. Tožnica namreč z obema zahteva ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, plačilo nadomestil plače za čas nezakonitega prenehanja, plačilo premij za dodatno pokojninsko zavarovanje, nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 ter regres za letni dopust za leti 2012 in 2013. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo celoten primarni tožbeni zahtevek, nato pa pretežno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, kar pomeni, da je o zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, zahtevku za plačilo nadomestil plače za čas nezakonitega prenehanja, plačilo premij za dodatno pokojninsko zavarovanje, nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 ter regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013 (kar je vsebina tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka) odločilo različno. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi, zlasti zaradi nepravilno formuliranega primarnega in podrednega zahtevka, podano tudi nasprotje v izreku sodbe, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

Pritožbeno sodišče je zaradi podanih bistvenih kršitev določb postopka po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato sprejete odločitve ni moglo presojati po vsebini. Zaradi razveljavitve sodbe, s katero je odločeno o glavni stvari, je potrebno razveljaviti tudi dopolnilno sodbo, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, in zoper katero se sicer pritožuje tožnica.

Pritožbeno sodišče poudarja, da oblikovanje tožbenega zahtevka na način, kakršen je v predmetnem sporu, ni skladen z določbo 182. člena ZPP. Pogoj za eventualno kumulacijo zahtevkov je namreč obstoj več zahtevkov, ki so sicer v medsebojni zvezi, vendar pa so si med seboj različni. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov po 3. odstavku 182. člena ZPP je v tem, da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Če pa je drug zahtevek že vsebovan v prvem zahtevku, torej če tožnik v drugem zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega), kot v prvem zahtevku, sploh ne gre za kumulacijo zahtevkov, temveč je takšna kumulacija le navidezna. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu zahtevane reintegracije oziroma reparacije. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnico pozove, naj tožbeni zahtevek poda skladno s 182. členom ZPP, in nato o njem odloči ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.