Jedro

Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v tretjem odstavku 45. člena določa, da se ostali materialni stroški vrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade. Glede na citirano določbo je višina materialnih stroškov navzgor omejena, in sicer se materialni stroški lahko vrednotijo največ do 15 % in ne morejo biti priznani v višjem odstotku. Nasprotno pa se glede na citirano določbo materialni stroški lahko vrednotijo v nižjem odstotku. Ta nižji odstotek pa ni določen, kar pomeni, da tudi ni določena minimalna višina materialnih stroškov, ki se lahko priznajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze B. za izvedensko mnenje z dne 28. 2. 2018 priznalo nagrado in nadomestilo za stroške v višini 1.186,80 EUR in 22 % DDV v višini 261,10 EUR, kar skupaj znaša 1.447,90 EUR (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da je priznani znesek iz I. točke izreka tega sklepa dolžna izvedenskemu organu plačati tožena stranka v roku 15 dni od prejema elektronskega računa upravičenca na podračun izvedenskega organa in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (II. točka in III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z višino priznanih materialnih stroškov. Meni, da ni prav z ničemer izkazan položaj, ki bi dopuščal priznanje višjih stroškov, kot pa je znesek v višini 5 % nagrade, kar znaša 55,20 EUR (1.104,00 EUR x 0,05 = 55,20 EUR). Ni razvidno, da bi za izdelavo pisnega mnenja bili potrebni kakšni posebni stroški, ki bi sicer presegali vrednost pavšala v višini 5 %, kot se tudi sicer praviloma določa pri odmeri stroškov s strani sodišč, v kolikor ni podan kakšen poseben položaj. Ta pa v tem primeru ni podan. Sklicuje se na judikat I Cp-443/2014 z dne 11. 7. 2014, ki vsebuje razlago glede odstotkov odmerjenih stroškov izdelave mnenja. 15 % je zgornja meja materialnih stroškov, ki se priznajo izvedenskemu organu, naloga sodišča pa je, da stroške ovrednoti glede na okoliščine. Izvedenski organ ni obrazložil, da bi bili podani kakšni posebni stroški poleg običajnih in niti tega ni navedlo sodišče v obrazložitvi. Tako je že v osnovi odločitev sodišča glede navedenega ostala neobrazložena. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da kakšnih posebnih stroškov, razen splošnih pisarniških stroškov ni bilo. Opravljen je bil sicer osebni pregled, ki pa po mnenju toženca ni predstavljal kakšnih posebnih stroškov, ki pa je glede same oprave s strani izvedencev tudi sicer pokrit s priznano nagrado. Običajni stroški pa praviloma in po siceršnji praksi sodišč, ne predstavljajo več kot 5 % od osnove in tudi v tem primeru ni podanih okoliščin za odmik od navedenega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Ta v tretjem odstavku 45. člena določa, da se ostali materialni stroški vrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade.

6. Glede na citirano določbo je višina materialnih stroškov navzgor omejena in sicer se materialni stroški lahko vrednotijo največ do 15 % in ne morejo biti priznani v višjem odstotku. Nasprotno pa se glede na citirano določbo materialni stroški lahko vrednotijo v nižjem odstotku. Ta nižji odstotek pa ni določen, kar pomeni, da tudi ni določena minimalna višina materialnih stroškov, ki se lahko priznajo.

7. V konkretnem primeru je izvedenski organ priglasil za vsakega od članov po 82,80 EUR materialnih stroškov, to je skupaj 165,60 EUR, kar znaša 15 % od priglašenih stroškov za opravljeno izvedensko delo. Sodišče je obema članoma izvedenskega organa skupaj priznalo 7,5 % materialnih stroškov, to je polovico manjši odstotek, kot ga je izvedenski organ oziroma posamezni član priglasil. 8. Sodišče prve stopnje sicer res ni priznalo materialnih stroškov v višini 5 %, za kar se zavzema pritožba, je pa svojo odločitev sprejelo na podlagi tretjega odstavka 45. člena Pravilnika in v okviru, kot so določeni v citirani določbi Pravilnika in na podlagi ocene, da za priznanje materialnih stroškov v višini 15 %, ki jih je izvedenski organ za vsakega člana priglasil, ni nobene podlage. Pri tem pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo višine materialnih stroškov po posameznih postavkah, saj jih izvedenski organ po posameznih postavkah niti ni priglasil. 9. Ker je sodišče prve stopnje materialne stroške izvedenskemu organu priznalo v višini 7,5 %, to pa je v okviru, kot je določen v tretjem odstavku 45. člena Pravilnika, je po prepričanju pritožbenega sodišča odmera materialnih stroškov pravilna in odmerjena skladno z materialnim pravom.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.