Jedro

Glede na določbo 2. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi dve obvestili IP in poziv IP, zoper katere je naperjena tožba, niso niti upravni akti niti kakšni drugi akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu. Noben od izpodbijanih dokumentov namreč ne vsebuje odločitve o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, kar je po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 pogoj za obravnavo akta v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je na Upravno sodišče RS dne 22. 2. 2019 vložil tožbo, v kateri zahteva takojšen izbris svojih osebnih dokumentov iz SIS II SCHENGEN brez možnosti obnovitve identitete, da se mu pošlje dnevnik evidence (kdo je uporabljal njegove osebne podatke, komu so bili posredovani, ime in priimek, kdaj in organizacija) in da se prepove iznos teh podatkov v tretje države. V tej zadevi je vložil pritožbo pri Informacijski pooblaščenki (v nadaljevanju IP), ki pa noče ukrepati in brisati njegovih osebnih podatkov. V tožbi je izrecno navedel, da izpodbija 4 dokumente, in sicer 3 dokumente IP – obvestilo IP št. 0612-273/2018-2 z dne 30. 10. 2018 (obvestilo IP, da se njegova vloga z dne 23. 5. 2018 šteje kot prijava), poziv IP št. 0612-273/2018-6 z dne 12. 12. 2018 (poziv IP, da dopolni vlogo/prijavo z dne 23. 5. 2018 in dve dopolnitvi prijave), in obvestilo IP št. 0612-273/2018/10 z dne 15. 1. 2019 (obvestilo IP o razlogih za neuvedbo postopka inšpekcijskega nadzora) ter dokument Ministrstva za notranje zadeve RS, Policije št. 071-12/2019/5 (285-11) z dne 29. 1. 2019 (izpis osebnih podatkov v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS II)). Te dokumente je priložil tožb, v kateri citira različne določbe nacionalne in evropske zakonodaje ter mednarodnih konvencij, na katerih utemeljuje svojo zahtevo, da se izpodbijani akti razveljavijo oziroma odpravijo in trajno brišejo zahtevani podatki.

2. Sodišče je tožnika večkrat pozvalo na popravo tožbe in določene izjasnitve glede tožbe. Dne 21. 8. 2020 ga je pozvalo, da sporoči, ali je v zvezi z dokumentom št. 071-12/2019/5 (285-11) z dne 29. 1. 2019, ki mu ga je poslalo Ministrstva za notranje zadeve RS, Policija, vložil posebno pritožbo pri IP. Na poziv tožnik ni odgovoril. Dne 25. 9. 2020 je sodišče tožnika obvestilo, da njegova tožba ni v skladu s 35. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)1 in je zato nepopolna (tako sklepi VSRS opr. št. I Up 237/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 189/2012 z dne 10. 5. 2012, I Up 706/2007 z dne 6. 5. 2009). Tožnik je bil pozvan, da izjavi ali zoper odgovor Ministrstva za notranje zadeve RS, Policija št. 071-12/2019/5 (285-11) z dne 29. 1. 2019 (izpis osebnih podatkov v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS II)) vlaga samostojno tožbo. Tožnik v danem roku na poziv sodišča ni odgovoril. 3. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4. V postopku je sodišče štelo, da tožnik s tožbo izpodbija le obvestilo IP št. 0612-273/2018-2 z dne 30. 10. 2018, poziv IP št. 0612-273/2018-6 z dne 12. 12. 2018 in obvestilo IP št. 0612-273/2018/10 z dne 15. 1. 2019, ki jih je izdal IP v okviru enega enotnega postopka. Za njihovo skupno obravnavo so namreč izpolnjeni pogoji iz 35. člena ZUS-1. 5. Tožnik je imel možnost poprave tožbe po pozivu z dne 25. 9. 2020 ali jo dopolniti v delu, ki se nanaša na izpodbijanje dokumenta Ministrstva za notranje zadeve RS, Policije št. 071-12/2019/5 (285-11) z dne 29. 1. 2019 (izpis osebnih podatkov v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS II)), vendar tega ni storil. V pozivu je bil opozorjen, da bo sodišče v primeru, če v danem roku navedene pomanjkljivosti tožbe ne bo odpravil, štelo, da s predmetno tožbo izpodbija le obvestilo IP št. 0612-273/2018-2 z dne 30. 10. 2018, poziv IP št. 0612-273/2018-6 z dne 12. 12. 2018 in obvestilo IP št. 0612-273/2018/10 z dne 15. 1. 2019, v preostalem delu pa bo tožbo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo. Ker tožnik tožbe ni dopolnil, jo je sodišče v delu, ki se nanaša na odgovor Ministrstva za notranje zadeve RS, Policija št. 071-12/2019/5 (285-11) z dne 29. 1. 2019 zavrglo (drugi odstavek 31. člena ZUS-1, sklep Vrhovnega sodišča I Up 237/2013 z dne 29. 8. 2013).

6. Tožbo zoper obvestilo IP št. 0612-273/2018-2 z dne 30. 10. 2018, poziv IP št. 0612-273/2018-6 z dne 12. 12. 2018 in obvestilo IP št. 0612-273/2018/10 z dne 15. 1. 2019 pa je sodišče zavrglo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj poziv in dve obvestili, ki se izpodbijajo s tožbo, niso upravni akti oziroma akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

7. V upravnem sporu sodišče namreč odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Izpodbijajo se lahko tisti dokončni upravni akti, ki vsebujejo vsebinsko „odločitev“ o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi in tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Glede na citirano določbo 2. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi dve obvestili IP in poziv IP, zoper katere je naperjena tožba, niso niti upravni akti niti kakšni drugi akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu. Noben od izpodbijanih dokumentov namreč ne vsebuje odločitve o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, kar je po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 pogoj za obravnavo akta v upravnem sporu. V konkretnem primeru tožnik izpodbija dokumente, ki jih je organ izdal le z namenom vodenja in izvedbe postopka inšpekcijskega nadzora nad varstvom osebnih podatkov. Tako je obvestilo IP št. 0612-273/2018-2 z dne 30. 10. 2018, da se tožnikova vloga z dne 23. 5. 2018 šteje kot prijava, le obvestilo organa, da je prejel tožnikovo prijavo in da bo zadeva dodeljena v obravnavo državnemu nadzorniku za varstvo osebnih podatkov. Poziv IP št. 0612-273/2018-6 z dne 12. 12. 2018, da tožnik dopolni vlogo/prijavo z dne 23. 5. 2018 in dve dopolnitvi prijave, je le poziv tožniku, da dopolni svojo prijavo in je procesno dejanje v postopku, ki ga organ opravi z namenom same izvedbe postopka. Obvestilo IP št. 0612-273/2018/10 z dne 15. 1. 2019 (o razlogih za neuvedbo postopka inšpekcijskega nadzora) pa je le obvestilo, ki ga organ po preučitvi zadeve pošlje predlagatelju uvedbe inšpekcijskega nadzora v vednost, v konkretnem primeru torej tožniku. Inšpekcijski nadzor se po 50. členu Zakona o varstvu osebnih podatkov namreč vodi v skladu z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki v četrtem odstavku 24. člena izrecno določa, da ima v postopku položaj stranke zavezanec, vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge pa nima položaja stranke. Ker tožnik v postopku inšpekcijskega nadzora ni imel statusa stranke in ker z obvestili IP z dne 30. 10. 2018 in 15. 1. 2019 ter pozivom IP z dne 12. 12. 2018 ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, izpodbijani dokumenti niso upravni akti oziroma akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu; zato je sodišče tožbo tudi v tem delu zavrglo.

8. Sodišče je ta sklep izdalo v postopku predhodnega preizkusa tožbe, ne da bi pošiljalo tožbo v odgovor toženi stranki.2 Sklep je namreč izdan zaradi obstoja okoliščin, ki jih ni mogoče odpraviti, njihov obstoj pa preprečuje pričetek in tek samega sodnega postopka.

1 Tožnik lahko z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. 2 Zakon o upravnem sporu ZUS-1 s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 241;