Jedro

Pravilna uporaba materialnega prava terja, da se pogodbeno razmerje oceni tudi v luči potrošniškega prava (Zakona o varstvu potrošnikov), saj je zavarovalec v razmerju do zavarovalnice potrošnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo odkupne vrednosti zavarovalne police za mešano življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, ker je štelo, da tožnica ni izpolnila pogojev iz 12. čl. Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ..., ki so sestavni del zavarovalne pogodbe z dne 26. 8. 1998. Tožnica se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavlja pa pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. tč. I. odst. 338. čl. ZPP). Sodišču očita, da je zmotno presodilo veljavnost splošnih pogojev, ki so nepravični in pretirano strogi ter da za zavarovalca pomenijo pretirano breme. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 143. čl. ZOR in ji priznati pravico do odkupa. Plačani zneski premij ne predstavljajo le plačila rizika zavarovanja, ampak imajo tudi varčevalni učinek v obliki matematične rezerve. Zato so določila Splošnih pogojev prestroga za zavarovanca in kot takšna nična. Sodišču pa tudi očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj je napačno štelo, da je prejela splošne pogoje in da so ji bili znani. Po 142. čl. ZOR je ne morejo zavezovati. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na prvi stopnji dejansko stanje ni bilo sporno, razen glede tožničinega kasnejšega zatrjevanja nevednosti vsebine splošnih pogojev. Glede tega dejstva je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno navedlo, da tožnici ni uspelo dokazati, da ni mogla vedeti oz. imeti možnost, da bi se seznanila s splošnimi pogoji, ki so sestavni del pogodbe in tudi napisani na pogodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 142. čl. ZOR. Zato tožničine pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je glede na pritožbene navedbe preizkusilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo: določila pogodbe, splošnih pogojev in ali so slednji glede na določila čl. 143 in 954. čl. ZOR, ki se glede na čas nastanka pogodbenega razmerja uporabljajo po 1060. čl. OZ, veljavni oz.

ali so nični, kot to zatrjuje tožeča stranka. Pogodbeno razmerje je ocenjevalo tudi v skladu z določbami 142 in 143 čl. ZOR in v luči potrošniškega prava, Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. list RS, št. 20-815/1998, 25 – 1/1998, 110-5391/2002, 51-20306/2004, 126-6416/2007, 86-3804/2009), saj je zavarovalec v razmerju do zavarovalnice potrošnik. V 23. čl. je določeno, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, kot sankcija (II. odst.) pa določajo ničnost. 24. člen pa našteva, kdaj se štejejo pogodbeni pogoji za nepoštene. 143. čl. ZOR določa, da so nična določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem; sodišče pa lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej.

Pravdni stranki sta v septembru 1998 sklenili pogodbo za življenjsko zavarovanje po polici ... za čas do 1.09. 2016, v skladu s splošnimi pogoji za življenjsko zavarovanje ..., skupaj z nezgodnim zavarovanjem. 954. člen ZOR, ki po mnenju pritožbenega sodišča velja tudi za ta primer, čeprav ne gre za dosmrtno zavarovanje, v poglavju o pravicah sklenitelja zavarovanja pred nastankom zavarovalnega razmerja ureja odkup vrednosti police. Sicer pa tudi pogodba določa pravico do odkupa, kar v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. To upravičenje dajejo sklenitelju pogodbe tudi splošni pogoji. Določba 954. čl. ZOR je prisilne narave. Prvi pogoj, ki ga mora izpolniti zavarovalec ki želi odkupiti polico in ki je določen tudi v pogodbi je, da so bile do zahtevka plačane vsaj tri letne premije. II. odst. pa določa, da morajo biti v polici navedeni pogoji, ob katerih sme sklenitelj zahtevati izplačilo njene odkupne vrednosti, ter način, kako se v skladu z zavarovalnimi pogoji ta vrednost izračunava. V konkretnem primeru je tožeča stranka sklenila tudi pogodbo o dolgoročnem življenjskem zavarovanju in sicer za dobo 18 let, to je za čas od 1998 do 2016 (za primer doživetja, smrti) ter z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za primer smrti, trajne invalidnosti ter za dnevno odškodnino. Pri življenjskem zavarovanju, kjer je posebnost premije v njenem varčevalnem elementu se zaradi posebnega načina izračunavanja premij oblikuje matematična rezerva, iz katere stranka črpa posebna upravičenja, med drugim tudi odkup (zaradi funkcije varčevalnega elementa). Ravno zaradi narave trajnega razmerja oz. dolgoročnega (18 let) zavarovanje je treba računati s tem, da se lahko na zavarovalčevi strani spremenijo premoženjske razmere in potrebe ali pa, da nima več interesa za zavarovanje. Določba, da ne bi smel prekiniti razmerja oziroma, da bi lahko odkupil zgolj pod zelo strogimi pogoji (ki jih enostransko določi ena stranka in ki so po mnenju pritožbenega sodišča takšni kot so določeni v 12. čl. Splošnih pogojev), je prestroga, saj zavarovalcu omejuje to pravico le na skrajne pogoje (kot smrt, izselitev, 100 % trajna invalidnost in razveza zakonske zveze). Po mnenju pritožbenega sodišča so zato določeni pogoji nepravični in pretirano strogi do sklenitelja zavarovanja, pa tudi v nasprotju z določbami 143 in II. odst. 954. čl. ZOR, saj skoraj onemogočajo, predvsem pa močno omejujejo, dopustnost uveljavljanja odkupa zavarovanja zgolj na štiri taksativno določene pogoje, na enega pa celo nedoločenega. Zavarovancu daje 954. čl. ZOR pravico do odkupa oz. do enostranske prekinitve pogodbe, enako tudi sklenjena pogodba, res je, da določa, da morajo biti v polici navedeni pogoji za takšen odkup, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne takšni, ki bi zavarovancu postavljali tako stroge pogoje za odkup. Če zakon daje zavarovancu pravico, da odstopi od dolgoročnega pogodbenega razmerja, potem zavarovalnica te pravice ne more omejiti s tako strogimi pogoji, kot so določeni v 12. čl. Splošnih pogojev. Ta določba omejuje dopustnost uveljavljanja odkupa le na nekaj življenjskih primerov, pa še na določitev drugih razlogov, ki pa so izključno prepuščeni zavarovalnici, in ki jih v konkretnem primeru niti ni navedla oz. zavarovancu ni povedala, kakšni so ti. S tem mu je prav tako onemogočila možnost uveljavljanja odkupa. Gre za čisti monopolistični pristop ene stranke, tiste, ki je sestavila pogodbo in določila splošne pogoje. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča določba 3. tč. 12. čl. Splošnih pogojev nepravična, pa tudi pretirano stroga, saj premočno omejuje pravico do odkupa (ZOR II. odst. 143. čl.) in kot takšna nična. To, da so splošni pogoji v korist samo ene stranke - zavarovalnice, pa nenazadnje izhaja tudi iz njenih navedb v odgovoru na tožbo in pripravljalnem spisu, ko se ji niti ne zdi vredno, da bi nasprotni stranki pojasnila, kateri so tisti drugi razlogi, ki bi ji dopuščali odkup.

Pogodba je bila med strankami sklenjena v mesecu septembru 1998, to je v času, ko je že veljal Zakon o varstvu potrošnikov, ki je v 22. čl. Določal, da se ne smejo postavljati pogodbeni pogoji (kamor spadajo tudi splošni pogoji), ki so nepošteni do potrošnika in kot sankcijo določili ničnost. Tako so nepošteni pogodbeni pogoji (čl. 24), ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih ali ki nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Sodišče prve stopnje v tej luči ni ocenjevalo Splošnih pogojev, čeprav po mnenju pritožbenega sodišča predstavljajo znatno neravnotežje in stranki onemogočajo odkup oz. ga ožijo.

Iz navedenih razlogov bo moralo sodišče prve stopnje ob povedanem in ob upoštevanju tudi Zakona o varstvu potrošnikov ponovno odločati o zahtevku ter oceniti tudi ugovore tožene stranke, s katerimi je izpodbijala utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. Zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovni postopek (ZPP čl. 355).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.