Jedro

Razlogi za strožjo obličnost izročilnih pogodb ob pogojih iz 107. člena ZD v primerjavi s takšnimi pogodbami, ki niso sklenjene med prednikom in potomcem, so med drugim v tem, da gre pri potomstvu za zakonite dediče prvega dednega reda z učinki glede veljavnosti pogodbe, če se (ne) strinjajo z njo vsi potomci in posvojenci, oziroma glede neokrnjenosti pravice izročevalčevega zakonca do nujnega deleža. Nadalje, strinjanje potomcev in posvojencev z izročilno pogodbo lahko pomeni po vsebini odpoved dedovanju glede izročenega premoženja, za takšno dejanje pa je spet potrebna sodna overovitev. Če se omenjene osebe ne strinjajo s pogodbo oziroma ne sodelujejo pri njeni sklenitvi, je moral sodnik pogodbeni stranki opozoriti na posledice tega dejstva. Vse našteto ne pride v poštev pri sklenitvi pogodbe med prevzemnikom in tretjo osebo ali sorodnikom, ki ni izročevalčev potomec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pravno veljavna izročilna pogodba z dne 26.5.1978, ki jo je sklenila A. K. (ki je bila poleg toženca tožena v tej pravdi - toženka, ki pa je med njo umrla) z nečakom sedaj pokojnim M. M. B. - možem prve tožnice in očetom ostalih tožnikov, in s katero je izročila v last in posest svoje nepremičnine, vpisane v vl. št. 281 in 759 k.o... slednjemu, ter da so vse obveznosti iz pogodbe prešle na tožnike do 1/4 za vsakega. Nadalje je ugotovilo, da sta pravno neveljavni darilna pogodba z dne 31.10.1989 in pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 22.1.1990, s katerima je toženka podarila svojemu bratu tožencu parcelo št. 404 vpisano v vl. št. 759 k.o... ter se mu zavezala po smrti izročiti parceli št. 405/2 in 406/2, vpisani v vl. št. 281 k.o... Tožencu je še naložilo, naj izstavi tožnikom zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo dovoljena vknjižba lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 281 in 759 k.o..., na tožnike za vsakega do 1/4. Za izročilno pogodbo je ugotovilo, da je po svoji naravi preužitkarska in zato veljavna, čeprav ni bila overjena po sodniku. V zvezi z darilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju pa je ugotovilo, da toženec ni bil v dobri veri, ker je vedel, da je toženka razpolagala z nepremičninami že poprej.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo, ker se je strinjalo s stališčem, da ne gre za izročilno pogodbo po Zakonu o dedovanju (ZD), marveč za pogodbo obligacijskega prava o preužitku, za katero ni potrebna stroga oblika.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo zaradi kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal vrhovnemu sodišču, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da zavrne tožbeni zahtevek, ali pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje. Trdi, da je zmotna presoja nižjih sodišč, da je šlo pri obravnavani izročilni pogodbi za preužitkarsko pogodbo oziroma obligacijsko pogodbo o razpolaganju s premoženjem med živimi. Ni razloga in ga tudi nobena izmed sodb ne navede, da bi za takšen posel, ki ga zakon opredeljuje kot dednopravno pogodbo, veljala glede oblike popolna liberalnost, samo zato ker je šlo pri prevzemniku za nečaka. Nesmiselno bi bilo, da bi bila strogost oblike predpisana za potomca, ne pa za druge osebe. Sodbi ne obrazložita ugotovitve o realizaciji pogodbe. Upravičenka realizacije posla sploh ni zahtevala in od prevzemnika in njegovih potomcev ni nič prejela. Če sta sodišči to dejstvo prezrli, gre za protispisno ugotovitev in torej za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za ugotovitev, da je bila izpolnitev ponujena. Načelo pacta sunt servanda, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče, je namenjeno pogodbenikom in ne sodišču. Obligacijske pogodbe so v veliki večini sinalagmatične.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o dedovanju je res določal v času sklenitve obravnavane izročilne pogodbe, da mora tako pojmovano pogodbo overiti sodnik (drugi odstavek 107. člena ZD). Vendar je ta zakon urejal le pogodbo, katere predmet sta bili izročitev in razdelitev premoženja za življenja, če jo je izročevalec sklenil s svojim otrokom, posvojencem ali potomcem, ne pa tudi z drugimi osebami. Hkrati pa ta zakon (niti ne kakšen drugi) ni izključeval možnosti sklepanja takšnih pogodb med izročevalcem in prevzemnikom, ki ni njegov potomec ali posvojenec. Takšne pogodbe so se sklepale, saj jih je narekovalo življenje. Po vsebini so bile preužitkarske, večkrat pa so jih poimenovali izročilne. Sklepale so se na območjih, kjer je veljal Občni državljanski zakonik, čeprav ta preužitkarskih pogodb ni urejal. Teorija in sodna praksa sta po drugi svetovni vojni res nihali, ali priznati takšne pogodbe, ki niso bile sklenjene v obliki, ki jo je predpisoval Zakon o dedovanju. Vendar je dvome o tem odpravilo načelno mnenje razširjene občne seje zveznega vrhovnega sodišča št. 8/57 (ZSO 2/1/57), ki mu je sledila sodna praksa tudi v naši republiki. Tako je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča SRS 14. in 15.10.1980 sprejeto pravno mnenje (Poročilo I/1980 str. 25), po katerem pogodba, s katero ena pogodbena stranka za časa življenja izroči vse premoženje drugi, ta pa se jo zaveže preživljati do njene smrti, ni pogodba dednega prava in zato zanjo ne veljajo predpisi o obličnosti iz Zakona o dedovanju, temveč splošni predpisi civilnega prava. Razlogi za strožjo obličnost izročilnih pogodb ob pogojih iz 107. člena ZD v primerjavi s takšnimi pogodbami, ki niso sklenjene med prednikom in potomcem, so med drugim v tem, da gre pri potomstvu za zakonite dediče prvega dednega reda z učinki glede veljavnosti pogodbe, če se (ne) strinjajo z njo vsi potomci in posvojenci (prvi odstavek 107. člena ZD), oziroma glede neokrnjenosti pravice izročevalčevega zakonca do nujnega deleža (drugi odstavek 112. člena ZD). Nadalje, strinjanje potomcev in posvojencev z izročilno pogodbo lahko pomeni po vsebini odpoved dedovanju glede izročenega premoženja, za takšno dejanje pa je spet potrebna sodna overovitev (tretji odstavek 137. člena ZD). Če se omenjene osebe ne strinjajo s pogodbo oziroma ne sodelujejo pri njeni sklenitvi, je moral sodnik pogodbeni stranki opozoriti na posledice tega dejstva (tretji odstavek 107. člena ZD). Vse našteto ne pride v poštev pri sklenitvi pogodbe med prevzemnikom in tretjo osebo ali sorodnikom, ki ni izročevalčev potomec.

Tehtno je sicer mnenje revizije, da morajo biti pri takšnih pogodbah obligacijskega prava zavarovane izročevalčeve koristi. Gotovo je tudi iz teh razlogov zakonodajalec v novem Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/01 - OZ) uvedel za pogodbe o preužitku in o dosmrtnem preživljanju notarski zapis kot pogoj za njihovo veljavnost (567. in 558. člen). Seveda pa ta nova ureditev ne velja za nazaj, torej za tu obravnavano razmerje (1060. člen OZ), ki izvira iz časov pred tem.

Dobršen del revizije je namenjen vprašanju realizacije obravnavane izročilne pogodbe, ki jo je med razlogi svoje odločitve omenilo sodišče prve stopnje. Tudi glede tega vprašanja je stališče pritožbenega sodišča jasno: da se je prvo sodišče po nepotrebnem ukvarjalo s tem vprašanjem. Ker je bilo pravilno zavzeto stališče, da je pogodba veljavna kljub temu, da je ni overil sodnik, je res odveč ugotavljati, ali so bile izpolnjene obveznosti strank ali ne. Zato na zadevne revizijske trditve ne bo odgovora (prvi odstavek 360. člena in 383. člen ZPP). Tako tudi ni treba odgovoriti na trditev, da je bila v zvezi s tem vprašanjem storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

K splošni pripombi, da so obligacijske pogodbe v veliki večini sinalagmatične, pa le toliko: že nižji sodišči sta ugotovili, da toženka razveze pogodbe ni nikoli zahtevala. Načelo pacta sunt servanda je res namenjeno pogodbenikom, vendar pa, kadar pride do sodnega spora zaradi neizpolnitve pogodbe ali njene (ne)veljavnosti, je to načelo tudi vodilo za sodišče, ko odloča o sporu. Pritožbeno sodišče ga je pravilno uporabilo.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo še mimo tistega, kar uveljavlja revizija na materialnopravnem področju, pa tudi ob tem ni ugotovilo, da bi bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).