Jedro

Pogoje za izdajo ureditvene začasne odredbe v postopku določitve nujne poti je treba presojati restriktivno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem bi bil dolžnik dolžan upniku v roku 3 dni izročiti ključ od ključavnice verige, ki zapira vstop na nepremičnini, parc. št. X1 in X2, k.o. D, ter v roku 8 dni odstraniti to verigo, vse za potrebe upnikove hoje in vožnje z osebnimi vozili, kombiji, kmetijskimi stroji, ter za občasne prevoze s tovornjaki, težkimi do 20 ton, po obstoječi poti do upnikovih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog, da se za primer neizročitve ključa določi denarna kazen v višini 1.000,00 EUR, ter da se za primer nespoštovanja zahteve po odstranitvi verige postavi izvršitelja, ki na stroške dolžnika opravi odstranitev. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo upnika za povrnitev stroškov postopka izdaje začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da odločitev o stroških postopka pridrži za odločanje v končni odločbi.

Zoper sklep je predlagatelj vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe ugodi in nasprotnemu udeležencu naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je pravni pouk izpodbijanega sklepa napačen, saj je ugovor zoper sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe pravno sredstvo dolžnika in nedevolutivno pravno sredstvo, medtem ko o pritožbi odloča pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na izpoved nasprotnih udeležencev P B in I Z B, vseh ostalih izvedenih dokazov pa ni upoštevalo, niti se ni do njih opredelilo. Naslovno sodišče bi moralo presojati, ali so podani pogoji za dovolitev nujne poti, in sicer bi to moralo ugotoviti s stopnjo verjetnosti in ne s stopnjo gotovosti, ki se zahteva v samem postopku za določitev nujne poti. Nepremičnine, parc. št. Y1, Y2 in Y3, k.o. D, nimajo povezave z javnim cestnim omrežjem, zato predlagatelj nima druge možnosti dostopa do javne ceste kot po sporni poti. Nasprotna udeleženka I Z B je izpovedala, da prehoda predlagatelju ni nikoli branila, pozvala je tudi predlagatelja, da naj prevzame ključ, vendar mu nato le-tega ni izročila. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da predlagatelj očitno uporablja drugo pot in da ne potrebuje dostopa po sporni poti. Priče Š P, J M in Ž R so izpovedali, da drugje kot po sporni poti predlagatelj ne more dostopati do svojih nepremičnin. Predlagana nujna pot je v naravi utrjena pot, kot so tudi izpovedali priče M J in Ž R in J M, razvidno pa je tudi iz priloženih fotografij. Nasprotni udeleženec je po postavitvi verige na sporno pot nasul zemljo, da bi prikril obstoj poti. Pred tem se je po poti vozilo tudi s tovornjaki in kombajnom. Z dovolitvijo nujne poti se stanje v naravi in obremenjenost nepremičnin nasprotnega udeleženca ne bi v ničemer povečala. Predlagatelju zaradi postavitve verige nastaja nenadomestljiva škoda, kar je razvidno iz priloženih fotografij. Tudi priče Ž R, J M in Š P so potrdile, da so bile na zemljišču predlagatelja kmetijske kulture, nepremičnine so se obdelovale, na njih se je gojila koruza, pšenica in seno. Predlagatelj ne ve nič o kakšnih divjih vožnjah preko celotne nepremičnine, odmetavanju smeti in podobnih izmišljotinah. Tega niso potrdile niti fotografije, ki jih je priložil nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je brez podlage ugotavljalo, da naj bi predlagatelj pred časom pričel z opravljanjem nedovoljene gospodarske dejavnosti na svojih nepremičninah, ter nezakonito izkopal večjo količino proda. V predmetni zadevi ne gre za upravni postopek, temveč za nepravdni postopek, sodišče pa tudi ni izvedlo nobenega dokaza, na podlagi katerega bi lahko prišlo do takšnih ugotovitev, razen pričanja matere nasprotnega udeleženca. Pri dovolitvi nujne poti je potrebno upoštevati tudi možnost bodoče rabe zemljišč, ustanovitev nujne poti mora namreč omogočiti lastnikom čim večje in boljše izkoriščanje naravnih lastnosti te nepremičnine. V kolikor pa bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebe za dovolitev vožnje z osebnimi vozili, kombiji in tovornjaki, temveč kvečjemu prehod peš in vožnja s kmetijskimi stroji, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da ni izdalo začasne odredbe vsaj v obsegu, potrebnem za opravljanje kmetijske dejavnosti.

Nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe, uveljavlja pa tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da predlagatelj ni izkazal nobenega od zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Terjatev predlagatelja je povsem negotova, predlagatelj pa tudi ni izkazal, da bi mu zaradi delovanja nasprotnega udeleženca lahko nastala kakršnakoli škoda. Predlagatelj lahko do svoje nepremičnine postopa tudi po drugih poteh, ne samo preko nepremičnin nasprotnega udeleženca. Priče, na katere se sklicuje predlagatelj, niso resnicoljubne, saj gre za sorodnike predlagatelja, ki bodo ob uspehu predlagatelja imele ekonomsko korist. Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Kljub temu da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podalo napačen pouk o pravnem sredstvu, se je predlagatelj pravočasno pritožil. Zaradi napačnega pouka ni trpel nobenih posledic. Zato napačen pouk ni vplival na pravilnost ali zakonitost izpodbijanega sklepa (1. odstavek 339. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP in 239. ter 15. členom ZIZ).

Začasna odredba, katere izdajo je predlagatelj predlagal, je po svoji naravi ureditvena, saj ni namenjena sami omogočitvi izvršbe, temveč začasni ureditvi spornega razmerja. Pri izdaji takšnih odredb je potreben zelo restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja. Sodišče mora pri odločitvi o izdaji ureditvene začasne odredbe upoštevati položaj nasprotnega udeleženca. Zato začasne odredbe ne sme izdati, če bi le-ta nasprotnemu udeležencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo odredbe ne bi bilo možno odpraviti. Ureditvena začasna odredba se torej sme izdati le ob upoštevanju in restriktivni razlagi naslednjih pogojev: - terjatev upnika mora biti verjetno izkazana, pri čemer je verjetnost podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno, - odredba mora biti potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode (obstoj ostalih pogojev po 2. odstavku 272. člena ZIZ ne zadostuje, kakor napačno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu), - poleg interesov upnika je potrebno upoštevati tudi interese dolžnika.

Utemeljeni so pritožbeni očitki, ki grajajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da predlagatelj že uporablja drugo pot, zaradi česar nujne poti po sporni poti ne potrebuje. Nasprotni udeleženec je sicer navajal, da si je predlagatelj v vmesnem času uredil drug dostop do svojih nepremičnin, vendar svojih trditev po oceni sodišča druge stopnje ni uspel dokazati. Na naroku na kraju samem je sodišče sicer ugotovilo, da do nepremičnine predlagatelja poteka tudi druga pot, ki je v pretežnem delu last A. Predlagatelj je zaslišan kot priča izpovedal, da je po teh nepremičninah dostopal samo enkrat, z enkratnim dovoljenjem. Priča Š P, ki obdeluje parcelo predlagatelja, je izpovedal, da se je po sporni poti vozil 40-krat, 2-krat pa drugje, med grmovjem, kjer ni poti. Povedal je tudi, da se je peljal mimo verig. Če bi si predlagatelj dejansko uredil in dogovoril drugo pot za dostop do svoje nepremičnine, vožnja do parcele mimo verig in med grmovjem zagotovo ne bi bila potrebna. Nasprotni udeleženec in njegova mati sta sicer povedala, da je druga pot najkrajša in najbolj optimalna. Vendar iz ostalih izvedenih dokazov ni razvidno, da bi predlagatelj to pot smel redno uporabljati, niti da jo dejansko še zmeraj uporablja. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da si je predlagatelj zaradi preprečitve dostopa po sporni poti začasno uredil dostop na drug način, preko sosednjih zemljišč, vendar pa pravica voženj po tej drugi poti ni izkazana.

Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da verjetnost predlagateljeve terjatve ni podana, ker se postopek določitve nujne poti sploh še ni začel. Kot prvo se takšen pogoj po ZIZ ne zahteva. Poleg tega je predlagatelj že podal predlog za določitev nujne poti, pa tudi nekaj pripravljalnih vlog. Torej je že naredil vse, kar je v njegovi moči za začetek postopka. Z ureditveno začasno odredbo ne bi bilo možno preprečiti neposredno grozeče uporabe sile ali težko nadomestljive škode, če bi upnik za njeno izdajo moral čakati na začetek postopka o glavni stvari oz. na razpis naroka. V tem primeru bi začasna odredba izgubila svoj pomen.

Sodišče druge stopnje kljub temu ugotavlja, da so podani drugi razlogi za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

Predlagatelj zahteva z začasno odredbo tako dovolitev hoje ter vožnje po sporni poti s kmetijskimi stroji in avtomobili za namene obdelovanja kmetijskega zemljišča, kot tudi dovolitev vožnje z osebnimi vozili, kombiji in tovornjaki, težkimi do 20 ton, za namene organiziranja prireditev. Upravičenost predloga za izdajo začasne odredbe je treba glede obeh navedenih namenov posebej presojati.

Ni sporno, da je predlagatelj pred postavitvijo verige nemoteno dostopal po sporni poti za kmetijske namene, ter da se tudi uporabniki sosednjih nepremičnin poslužujejo sporne poti, kadar izvajajo kmetijsko dejavnost. Glede na to je predlagatelj po prepričanju sodišča druge stopnje kot verjetno izkazal, da bo z zahtevo za ustanovitev nujne poti za opravljanje kmetijske dejavnosti tudi uspel. Vendar iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi nasprotni udeleženec predlagatelju dostop do njegov zemljišč za ta namen preprečeval. Iz navedb obeh udeležencev postopka je tako razvidno, da je nasprotni udeleženec preko pooblaščenke pisno pozval predlagatelja k prevzemu ključa od verige, ki ovira dostop po sporni poti. Predlagatelj sicer navaja, da mu nasprotni udeleženec ključa kljub pozivom ni izročil. Izročitev ključa naj bi pogojeval s tem, da se ključ po vsaki uporabi vrne. Sodišče druge stopnje smatra, da bi predlagatelj tudi s tem, da bi vzel ključ za opravljanje posamezne kmetijske dejavnosti ter ga po vsaki uporabi vrnil nasprotnemu udeležencu, lahko preprečil nastanek težko nadomestljive škode na svojem zemljišču. Takšna zahteva nasprotnega udeleženca je tudi povsem razumljiva in upravičena, saj lahko nasprotni udeleženec samo na ta način predlagatelju prepreči, da bi sporno pot uporabljal tudi za druge namene, ki s kmetijsko obdelavo zemljišča niso povezani. Zato po oceni sodišča druge stopnje izdaja začasne odredbe za dovolitev hoje in vožnje po sporni poti za kmetijske namene ni potrebna za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode. Posledično je predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu neutemeljen.

Glede drugega dela predloga za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na dovolitev hoje, vožnje z osebnimi avtomobili, kombiji in tovornjaki do 20 ton za potrebe organiziranja prireditev, pa sodišče druge stopnje ugotavlja naslednje: Zemljišče predlagatelja, na katerem ima slednji namen organizirati prireditve, je po namembnosti še zmeraj kmetijsko. Zato po mnenju sodišča druge stopnje predlagatelj ni izkazal kot verjetno, da bo uspel s predlogom za določitev nujne poti za potrebe organiziranja prireditev. Nadalje je bil predlagatelj v svoji izpovedbi več kot neprepričljiv. Zaslišan na naroku je povedal, da nima več potrebe, da bi po poti vozil s tovornjaki, s kombiji ima namen voziti samo pridelke ali drva. Povedal je tudi, da bo piknike organiziral samo za kolege, namenjeni bodo le za druženje s kolegi. Iz njegove izpovedi tako ne izhaja, da bi še zmeraj imel namen organizirati javne prireditve kot gospodarsko dejavnost. Posledično predlagatelj ni uspel dokazati, da bi mu zaradi preprečitve dostopa po sporni poti za potrebe organiziranja prireditev nastala kakršnakoli škoda, niti da bi zato še obstajala ekonomsko upravičena potreba. Končno pa je potrebno upoštevati tudi interese nasprotnega udeleženca, ki je povedal, da so obiskovalci piknikov popolnoma uničili njegov travnik. Bilo je najdenih veliko smeti, pločevink, cigaretnih ogorkov. O težavah zaradi organiziranja piknikov je izpovedala tudi mati nasprotnega udeleženca. Obe priči sta bili v tem delu zelo prepričljivi, njuni izpovedi sprejema sodišče druge stopnje kot popolnoma življenjski in logični. Sodišče druge stopnje se v tem delu strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi lahko dovolitev organiziranja piknikov imela hujše posledice za stanje zemljišč nasprotnega udeleženca. Pri tehtanju interesov predlagatelja (po njegovi izpovedi ima le interes za družabna srečanja s prijatelji, kolegi, na zemljiščih, do katerih dostopa po sporni poti) in interesov nasprotnega udeleženca (preprečitev devastacije zemljišč, ki so v njegovi lasti) pa je več kot očitno, da predlog za izdajo začasne odredbe za dostop po sporni poti za namene organiziranja prireditev oz. piknikov ni utemeljen, saj ni izkazan že prvi pogoj iz 1.odstavka 272. člena ZIZ.

Iz zgoraj navedenih razlogov je treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s členi 358 ZPP, 37 ZNP, 239 in 15 ZIZ).

Stroški zavarovanja predstavljajo del stroškov nepravdnega postopka in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.