Jedro

Za tožnico je sporna ustavnost prvega odstavka 115. člena ZDoh-2. S to določbo so predpisani pogoji za uveljavljanje davčne olajšave in ne obveznosti, kar pomeni, da gre za ureditev, pri kateri je polje proste presoje zakonodajalca posebej široko. Po mnenju sodišča položaj zakonca kot vzdrževanega družinskega člana ni enak položaju, ki ga ima v razmerju do staršev otrok do 26 leta starosti iz tretjega odstavka 115. člena ZDoh-2. Gre namreč za položaja, ki sta v razmerju do zavezanca, ki uveljavlja olajšavo, različna, tako po poimenovanju, kot tudi po vsebini, ki izhaja iz določb ZZZDR. Različen dejanski položaj pa dopušča oziroma narekuje različno zakonsko ureditev.

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožnici za leto 2012 odmeril dohodnino v znesku 1.982,70 EUR. V izreku izpodbijane odločbe še ugotavlja, da plačana akontacija dohodnine presega odmerjeno dohodnino za 844,31 EUR, zato se ji navedeni znesek vrne v 30 dneh. V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Navaja, da je letna davčna osnova zavezanca ugotovljena v skladu z določbo 109. člena ZDoh-2, tožnici pa ni bila priznana posebna olajšava za A.A., ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje olajšave določene v 115. členu ZDoh-2. 2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-630/2013-2 z dne 30. 6. 2014 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je za tožnico sporno dejstvo, da njenemu zakoncu A.A. za leto 2012 davčni organ ni priznal olajšave določene v 115. členu ZDoh-2. Poudarja, da se zakonec skladno s 1. odstavkom 115. člena ZDoh-2 šteje za vzdrževanega družinskega člana, če ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti, nima lastnih dohodkov za preživljanje, ali so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. V določbi 1. odstavka 115. člena ZDoh-2 pa je izrecno določeno, da se za lastne dohodke štejejo vsi dohodki po tem zakonu. Gre tako za dohodke, ki so obdavčljivi, kot dohodke, ki obdavčitvi z dohodnino ne podležejo. Tako se za lastne dohodke vzdrževanega družinskega člana zakonca štejejo vsi obdavčljivi dohodki, ki so našteti v 18. členu ZDoh-2 in dohodki, ki ne zapadejo pod obdavčitev z dohodnino po ZDoh-2 ter so zajeti v posameznih sklopih v 20. do vključno 32. členu ZDoh-2. V dani zadevi je glede na kontrolne podatke v spisu A.A. v letu 2012 prejel dohodke dijakov in študentov upravičenih do posebne olajšave v znesku 2309 EUR, dohodek iz naslova štipendij in drugih podobnih prejemkov v znesku 2113 EUR in dohodek iz naslova odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb ali škode na osebnem premoženju, v znesku 1624 EUR. Pri prvem dohodku gre za obdavčljiv dohodek po 38. členu ZDoh-2, drugi je neobdavčljiv dohodek po 1. odstavku 25. člena ZDoh-2, tretji pa neobdavčljiv dohodek po 5. odstavku 27. člena ZDoh-2. Ker vsota navedenih dohodkov presega znesek posebne olajšave za vzdrževanega zakonca, ki je za leto 2012 znašala 2382,13 EUR, je pravilen zaključek organa prve stopnje, da pogoji za priznanje posebne olajšave za A.A., kot vzdrževanega zakonca, niso izpolnjeni.

3. V zvezi s pritožničinim sklicevanjem na neustavnost 1. odstavka 115. člena ZDoh-2 glede lastnih dohodkov pa drugostopni organ pojasnjuje, da v konkretni zadevi presoja zgolj pravilnost in zakonitost izdane odmerne odločbe. Pri tem je vezan na določbe veljavnih predpisov, ni pa pristojen za presojo, ali je omenjena zakonska ureditev pravična oziroma v skladu z Ustavo RS.

4. Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu iz razloga nepravilne uporabe zakona in na zakon oprtega predpisa po 1. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je odločitev tožene stranke, da se ji za njenega zakonca ne prizna posebna olajšava kot vzdrževanega družinskega člana, nepravilna, zakon pa neustaven. Trdi, da so zavezanci, katerih zakonci se redno šolajo, niso zaposleni, ne opravljajo dejavnosti in so mlajši od 26 let, v bistveno enakem položaju kot zavezanci, katerih otroci se redno šolajo, niso zaposleni, ne opravljajo dejavnosti in so mlajši od 26 let. Namen davčne olajšave za vzdrževanega družinskega člana je namreč ta, da se zniža davčno breme osebi, ki je dolžna preživljati družinskega člana. Meni, da je vseeno, ali je vzdrževani član zakonec ali otrok, ob enakih prihodkih vzdrževanega člana bo namreč zavezanec za preživljanje potrošil enak znesek. Načeloma se od zakonca res pričakuje, da se bo lahko preživljal sam, vendar gre v konkretnem primeru za vprašanje osebe, ki je mlajša od 26 let in se neprekinjeno šola na visoki stopnji, je pa sklenila zakonsko zvezo. Vprašanje je, zakaj je zakon predpisal različno mejo sposobnosti preživljanja za vzdrževane člane, ki so mlajši od 26 let. Zakoncem zavezancev se namreč med lastne dohodke štejejo vsi dohodki po ZDoh-2, otrokom zavezancev pa ne. Tako starši kot tudi zakonci imajo dolžnost preživljati otroka oziroma sozakonca, če živijo skupaj z njim v istem gospodinjstvu in za preživljanje potrošijo enak znesek. Zato je jasno, da so v enakem pravnem položaju. Za pravni položaj zavezancev, ki jim je priznana davčna olajšava v 115. členu ZDoh-2, sta namreč ključni le dolžnost preživljanja in obseg sredstev, ki jih za preživljanje potroši zavezanec za plačilo dohodnine. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999. Meni, da je tudi iz gradiva ob sprejemanju ZDoh-2 jasno, da zakonodajalec sploh ni pomislil na možnost, da bi vzdrževani član, ki izpolnjuje pogoje po 3. odstavku 115. člena ZDoh-2, sklenil zakonsko zvezo in bi posledično za zavezanca, ki ga od takrat naprej vzdržuje in preživlja, veljali strožji pogoji za uveljavljanje olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Meni, da je ZDoh-2 v delu 1. odstavka 115. člena protiustaven, tožena stranka pa je svojo odločitev oprla na neustavno določbo.

5. Zato sodišču predlaga, da v skladu s 156. členom Ustave prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti 1. odstavka 115. člena ZDoh-2 pred Ustavnim sodiščem ter razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki in DDV vred.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da smatra navedbe tožeče stranke za neutemeljene. Vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1. 8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravna organa v njej sklicujeta. Sodišče se strinja z ugotovitvijo organa prve stopnje, da pogoji za priznanje posebne olajšave za vzdrževanje družinskega člana – zakonca, v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

10. Pogoji, pod katerimi se za družinskega člana šteje tudi zakonec, so določeni v 115. členu Zdoh-2, med njimi pa tudi pogoj, da zakonec nima lastnih dohodkov za preživljanje oziroma so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana iz 3. točke 1. odstavka 114. člena ZDoh-2. V konkretni zadevi pa ni spora o tem, da so dohodki tožničinega moža v letu 2012 presegali višino olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Ni namreč sporno, da je v letu 2012 znesek posebne olajšave za vzdrževanega zakonca znašal 2382,13 EUR, tožničin zakonec pa je v skladu s 1. odstavkom 115. člena ZDoh-2 prejel 6046 EUR. Po mnenju tožnice je tako dejansko sporna le ustavnost 1. odstavka 115. člena ZDoh-2. 11. Z izpodbijano določbo so predpisani pogoji za uveljavljanje davčne olajšave in ne obveznosti, kar pomeni, da gre pri izpodbijani določbi za ureditev, pri kateri je polje proste presoje zakonodajalca posebej široko. Po mnenju sodišča položaj zakonca kot vzdrževanega družinskega člana ni enak položaju, ki ga ima v razmerju do staršev otrok do 26 leta starosti iz 3. odstavka 115. člena ZDoh-2. Gre namreč za položaja, ki sta v razmerju do zavezanca, ki uveljavlja olajšavo, različna, tako po poimenovanju, kot tudi po vsebini, ki izhaja iz določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Različen dejanski položaj pa dopušča oziroma narekuje različno zakonsko ureditev. Zato zahteva, da se enako kot položaj otroka obravnava v ZDoh-2 tudi položaj zakonca kot vzdrževanega družinskega člana, po presoji sodišča nima ne dejanske in ne ustavno pravne podlage. Tako 50. člen ZZZDR določa, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Po drugi strani 103. člen ZZZDR določa, da so starši dolžni svoje otroke preživljati in skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati. V skladu s 123. členom ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, če pa se otrok redno šola, pa tudi če se vpiše na izredni študij, pa so ga dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti. Takega otroka, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v zunajzakonski skupnosti, pa so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner.

12. Iz Poročevalca Državnega zbora z dne 30. 9. 2009 je res razvidno, da je bil tudi namen zakonodajalca, da ureditev, ki velja za preživljanje šolajočih še polnoletnih otrok, odstopa od preživljanja šolajočih zakoncev oziroma je ugodnejši od ureditve, ki velja za druge vzdrževane družinske člane. Zgolj omenjeno dejstvo pa je za zatrjevano neustavnost sporne določbe premalo. Načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ni mogoče pojmovati kot splošne enakosti vseh. Predpisi torej po mnenju sodišča lahko različno urejajo različne pravne položaje subjektov, kot v konkretnem primeru. Različno pa lahko dejansko urejajo celo enake pravne položaje subjektov pod pogojem, da do tega ne pride samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Dejstvo, da sta zakonec in otrok v ZDoh-2 kot vzdrževana družinska člana različno obravnavana, zatrjevanega neenakopravnega obravnavanja oziroma neenakosti pred zakonom po mnenju sodišča ne predstavlja.

13. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče, potem ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.