Jedro

Na podlagi 2. odstavka 72. člena ZDen uveljavlja denacionalizacijski upravičenec plačilo tiste koristi, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma z njo upravljal že ob uveljavitvi omenjenega zakona.

Tožnica je višino svojega zahtevka opredeljevala z višino zakupnine (najemnine), katero je toženka prejela na podlagi računov, ki jih je za uporabo teh zemljišč izstavila družbi X oziroma sami tožnici. V zvezi s tem pa toženka ni ugovarjala, da tožnica, v kolikor bi v relevantnem obdobju sama upravljala oziroma uporabljala predmetne nepremičnine, zneska koristi (katerega plačilo uveljavlja) sama ne bi dosegla (ali da bi bil ta znesek nižji). Trditve, ki bi jih tožnica po mnenju sodišča prve stopnje morala podati (pa jih ni), bi bile potrebne le v primeru, v kolikor bi toženka v tej smeri (bodisi glede „identitete“/značilnosti nepremičnin, v zvezi s katerimi zahteva plačilo, bodisi glede zatrjevane višine (koristi)) karkoli konkretizirano ugovarjala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16.4.2015 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 44.063,72 EUR z obrestmi od 25.4.2013 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da jo razveljavi. Neutemeljen naj bi bil očitek sodišča prve stopnje tožnici glede pomanjkljivosti vloge in neizkazanosti lastninske pravice (iz 8. točke obrazložitve). Enako velja za v točki 9 obrazložitve sodbe podano ugotovitev o pomanjkanju pravne podlage. Tožnica je podala ustrezno trditveno podlago in zanjo predložila relevantne dokaze. Sodišče je na naroku dne 16.4.2015 tožnici s sklepom priznalo lastnost pravdne stranke, dopustilo spremembo tožbe, na naroku dne 12.3.2015 pa je sodnica podala naziranje, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka podana po drugem odstavku 72. člena ZDen. Zato predstavlja izpodbijana sodba za tožnico sodbo presenečenja. Nerazumljivost same obrazložitve, ki ne sledi tožbenemu zahtevku, in tudi odločanje o zahtevku, ki sploh ni bil postavljen, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugibanje sodišča, da tožnica ni zahtevala odškodnine za vsa vrnjena zemljišča, nima zveze s predmetnim zahtevkom. Sodišče mora odločati v obsegu postavljenega zahtevka. Nerazumno je razpravljanje sodišča o tem, da zahtevek ni bil postavljen za celotno površino nacionaliziranih nepremičnin. Trditev, da zahtevka ni bilo mogoče preizkusiti, ker nasprotuje uporabi toženkinega cenika za oddajo nepremičnin (sama pa ne pojasni, kako je prišlo do vtoževanega zneska), je očitno sprenevedanje. Pritožnica je svoj zahtevek oblikovala na podlagi računov, ki jih je izstavila toženka (škoda je opredeljena za vsak račun posebej in vse skupaj ter za celotno obdobje). Višine sploh ni bilo potrebno preizkusiti, saj toženka v pravdi ni zatrjevala, da tega ni zaračunala. Zato ugotovitev, da tožnica ni zmogla trditvenega bremena glede podlage in višine zahtevka, ne drži. Zapis, da je sodišče dokaze izvedlo, da pa jih ni ocenilo, predstavlja svojevrsten nesmisel. Dejansko stanje naj bi bilo nepopolno ugotovljeno kljub temu, da je tožnica navedla in opredelila nepremičnine (velikost nepremičnin v kvadratnih metrih in kulturo nepremičnin kot pašnik) ter predložila vse dokaze, to je pravnomočne odločbe, s katerim so bile nepremičnine na planini V. vrnjene. Če bi sodišče natančno prebralo upravne odločbe, bi jasno ugotovilo, da gre za vrnitev premoženja članom Agrarne skupnosti B. in da vprašanje lastninske pravice sploh ni sporno. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 72. člena ZDen. Čeprav svojega stališča o tem, da pritožnica ni oškodovana, ni obrazložilo, gre razumeti, da v času, ko je z nepremičninami upravljala in jih uporabljala toženka, ne gre za protipraven položaj. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da gre v primeru pravnih položajev upravičencev in zavezancev za stanje, ko protipravnost, ki naj bi izvirala iz dejanj ali opustitev, ni odločilna. Nezmožnost uporabe je izkazana, ko zavezanec za vrnitev, premoženje obdrži v svoji lasti in posesti do končanja postopka. Toženka se je izročitvi nepremičnin v posest upravičencem upirala do pravnomočnosti upravnih odločb. Ves ta čas pritožnica s premoženjem ni mogla upravljati niti ga uporabljati.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen(1) uveljavlja denacionalizacijski upravičenec plačilo tiste koristi, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma z njo upravljal že ob uveljavitvi omenjenega zakona. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica (upoštevaje navedeno pravno podlago) konkretnih (ustreznih) trditev, ki bi omogočale preizkus njenega zahtevka, ni podala, ne drži. To velja tako za očitek, da ni podala konkretnih trditev glede nepremičnega premoženja, v zvezi s katerim plačilo uveljavlja, kakor tudi, da ni pojasnila, na kakšen način naj bi „prišla“ do vtoževanega zneska. Tožnica je namreč (glej tožbo in prvo pripravljalno vlogo z dne 2.3.2015) konkretno navedla, da plačilo koristi uveljavlja v zvezi z (podržavljenimi/odvzetimi) nepremičninami, ki so bile vrnjene s tremi (delnimi) odločbami Upravne enote (ki jih v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe omenja tudi sodišče prve stopnje). Višino svojega zahtevka pa je opredeljevala z višino zakupnine (najemnine), katero je toženka prejela na podlagi računov, ki jih je za uporabo teh zemljišč izstavila družbi X oziroma sami tožnici. Tako je v prvi pripravljalni vlogi z dne 2.3.2015 poudarila (glej točko VI), da od toženke zahteva plačilo po uveljavitvi ZDen (do izdaje upravnih odločb) zaračunavane najemnine. V zvezi s tem pa toženka ni ugovarjala, da tožnica, v kolikor bi v relevantnem obdobju sama upravljala oziroma uporabljala predmetne nepremičnine, zneska koristi (katerega plačilo uveljavlja) sama ne bi dosegla (ali da bi bil ta znesek nižji). Slednja je namreč višini zahtevka (enako velja za „prerekanje“ datuma pričetka teka zakonskih zamudnih obresti(2)) ugovarjala povsem pavšalno. Prav tako ni problematizirala „identitete“ (značilnosti) nepremičnin, za katere tožnica plačilo koristi uveljavlja.(3) Posledično tožnica glede „identitete“ (značilnosti) nepremičnin tudi ni bila dolžna nič drugega navajati.(4) Z ozirom na navedeno je (kot upravičeno navaja pritožba) brezpredmetna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica plačila ne zahteva za vsa vrnjena zemljišča.(5) Ker (kot je bilo poudarjeno) toženka višine(6) tožničinega zahtevka (konkretizirano) ni osporavala, tožnici tudi v tem oziru ni bilo potrebno navajati nič drugega. Skratka zaključki sodišča prve stopnje, češ da tožnica ni pojasnila, na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska oziroma kaj naj bi bila podlaga za obračun višine, ne držijo.(7)

6. Ker je izhajalo iz zmotne predpostavke o naravi trditev, ki so potrebne (oziroma zadostujejo) za uveljavljanje terjatve po drugem odstavku 72. člena ZDen, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnica trditvenega bremene glede podlage in višine svojega zahtevka ni zmogla. Posledično ni presojalo ne utemeljenosti teh trditev,(8) niti s strani toženke podanega ugovora zastaranja. Spričo napačnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je trditvena podlaga tožbe pomanjkljiva, je ostalo relevantno dejansko stanje neugotovljeno. Iz tega razloga(9) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP(10). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva, da so bile tožničine trditve tako glede podlage kot višine zahtevka (glede na dejstvo, da toženka teh trditev ni problematizirala oziroma da so bili njeni v tej smeri podani ugovori zgolj pavšalni) ustrezne (zadostne).

7. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): Glej njeno prvo pripravljalno vlogo z dne 10.3.2015 (l. št. 32).

Op. št. (3): Poudarjala je le, da tega plačila ne more uveljavljati tožnica.

Op. št. (4): Torej ne njihove kvadrature (velikosti), ne kulture zemljišč in njihovih zemljiško-knjižnih identifikatorjev.

Op. št. (5): Ni jasno, zakaj bi morala takšno plačilo uveljavljati za vsa (zemljišča).

Op. št. (6): Utemeljevane z višino koristi, ki jo je prejela toženka.

Op. št. (7): Trditve, ki bi jih tožnica po mnenju sodišča prve stopnje morala podati (pa jih ni), bi bile potrebne le v primeru, v kolikor bi toženka v tej smeri (bodisi glede „identitete“/značilnosti nepremičnin, v zvezi s katerimi zahteva plačilo, bodisi glede zatrjevane višine (koristi)) karkoli konkretizirano ugovarjala.

Op. št. (8): V okviru 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je v zvezi s tem navedlo tudi, da se v dokazno oceno (sicer) izvedenih dokazov ni spustilo.

Op. št. (9): Do ostalih pritožbenih navedb se zato ni posebej opredeljevalo.

Op. št. (10): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZPP)