Jedro

Organ je dolžan po uradni dolžnosti sprožiti postopek, v zvezi s katerim bi zahteval od pristojnega upravnega organa ugotovitveno odločbo o državljanstvu, ne glede na to, ali je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo postavil zahtevek po 9. oziroma po 12. členu ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. ... z dne 15. 5. 2006 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo Graščine A., parc. št. ... k.o. B. V obrazložitvi je navedla, da je odločala v ponovnem postopku, ko je prvič njen sklep z dne 16. 4. 2004, s katerim je zavrgla zahtevo vlagatelja za denacionalizacijo, Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U ... z dne 10. 6. 2005 odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ponoven postopek je opravila v skladu z napotilom, da mora najprej ugotoviti, kdo je upravičenec do vrnitve podržavljenega premoženja in nato ugotoviti, ali je zahteva popolna skladno z 62. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). V postopku je ugotovila, da vlagatelj C.C. pred smrtjo ni pridobil avstrijskega državljanstva, kar je izkazano s potrdilom avstrijske štajerske deželne vlade z dne 19. 11. 2004, bil pa je državljan Republike Hrvaške, kar je izkazano s kopijo "Domovnice RH" z dne 14. 7. 1994. Iz sklepa o dedovanju z dne 11. "siječanja 2001 g." izhaja, da je umrl dne 24. 3. 2000, ter da so njegove zakonite dedinje hčerke D.D., E.E. in F.F. Nadalje ugotavlja, da odvetnik G.G. navaja, da iz zaplembne odločbe Okrajnega sodišča v H. opr. št. Zp ... izhaja, da je bila nepremičnina podržavljena inženirju I.I. (očetu vlagatelja) ter da ta nikoli ni pridobil državljanstva FLRJ, zaradi česar je upravičenec do denacionalizacije vlagatelj C.C., ki ima državljanstvo FLRJ. Tožena stranka je pozvala pooblaščenca, da predloži manjkajočo dokumentacijo, glede na 12. člen ZDen. V postopku je pridobila novejši zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino, cenitev dr. J.J., prevod listine z dne 10. 6. 1927, "Domovnico" za C.C. z dne 30. 6. 1930, konzularno potrdilo Veleposlaništva ZR Nemčije z dne 6. 12. 2005, iz katerega izhaja, da je vlagatelj C.C. pridobil nemško državljanstvo dne 14. 10. 1941 in ga imel vse do smrti, potrdilo UE H. z dne 29. 12. 2005, da I.I. ni bil vpisan v evidenco državljanov SR Slovenije in SFRJ na območju UE H., sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up ... z dne 22. 10. 2003, iz katere izhaja, da je vlagatelj C.C. po vojni pridobil državljanstvo FLRJ, ne pa tudi državljanstva R Slovenije, kopije izpiska iz MKU matičnega urada K. za I.I., iz katerih naj bi izhajalo, da je imenovani bil v času svoje smrti avstrijski državljan, pri čemer pa ni bilo razvidno, kdaj je to državljanstvo pridobil, dopis, iz katerega je razvidno, da je I.I. pridobil avstrijsko državljanstvo dne 29. 1. 1957, pozitivne odločbe o denacionalizaciji UE H. z dne 24. oziroma 25. 1. 2006. Ker je bivši lastnik I.I. pridobil avstrijsko državljanstvo dne 29. 1. 1957, pomeni, glede na 2. odstavek 27. člena avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ki ureja odškodovanje avstrijskega premoženja, zaplenjenega v SFRJ, da predmetno premoženje ni bilo podržavljeno kot avstrijsko premoženje, zaradi česar imenovanemu po mednarodni pogodbi za odvzeto premoženje ni šla pravica do odškodnine s strani Republike Avstrije. Za dokončno razjasnitev vprašanja, kdo je upravičenec v postopku, je tožena stranka razpisala 13. 4. 2006 ustno obravnavo, na katero je povabila vse stranke in na kateri je pooblaščenec vlagatelja vztrajal, da naj se takoj izda odškodninska odločba. Ker so po ZDen postopki denacionalizacije uvedeni in vodeni na zahtevo strank, je tožena stranka vezana na zahtevek vlagatelja, ta pa je zahteval status upravičenca do denacionalizacije zase in ni pristal, da bi se skladno s 3. odstavkom 63. člena ZDen za bivšega lastnika I.I., ker ta ni bil vpisan v evidenco o državljanstvu FLRJ (kar je bilo potrjeno šele s potrdilom UNZ UE H. z dne 29. 12. 2005, pridobljenim na zahtevo UE H.), po uradni dolžnosti zahtevalo izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu. To pa pomeni, da zahtevek vlagatelja po ZDen ni utemeljen in je bilo zato potrebno odločiti kot je razvidno iz izreka odločbe.

Tožnice izpodbijajo odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). V skladu z načelom dispozitivnosti upravni organ dejansko lahko odloča le v okviru postavljenega zahtevka in ne sme odločiti o vračilu premoženja na drugi pravni podlagi. Prav iz tega razloga je predlagatelj kot sin pokojnega razlaščenca, kateri ni izpolnjeval pogojev iz 9. člena ZDen, podal jasen zahtevek na podlagi 12. člena ZDen. Ta zahtevek organu narekuje okvir, v katerem je dolžan voditi postopek. Pooblaščencu je bilo že pred obrazložitvijo organa poznano, kdaj lahko ima dedič prvega dednega reda status upravičenca do denacionalizacije v skladu s členom 12 ZDen, zato je organu predložil vse potrebne listine, ki izkazujejo poljsko in avstrijsko državljanstvo pokojnega razlaščenca, kot tudi jugoslovansko in nemško državljanstvo predlagatelja. Na podlagi spisne dokumentacije je bilo tako nesporno ugotovljeno, da je bil pokojni razlaščenec od rojstva do pridobitve avstrijskega državljanstva dne 29. 1. 1957 poljski državljan, torej tudi v času podržavljenja dne 24. 10. 1946. Nesporno ni bil avstrijski državljan, zaradi česar takšnega potrdila pravni nasledniki ne morejo predložiti. Bistveno v tej zadevi je, da ni bil jugoslovanski državljan, kar daje pravico njegovim pravnim naslednikom po členu 12 ZDen. Dne 9. 5. 1945 ni bil vpisan v državljansko knjigo, kar je razvidno iz potrdila UE H. V kolikor pa imenovani na dan zaplembe ni imel avstrijskega državljanstva, njegovo premoženje tudi ni moglo biti podržavljeno kot avstrijsko premoženje. Če je bil upravni organ mnenja, da je vprašljivo vprašanje jugoslovanskega državljanstva za pokojnega razlaščenca, in da je nujno po uradni dolžnosti zahtevati ugotovitveno odločbo za postopanje v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen zaradi pridobitve ugotovitvene odločbe, zato ni potreboval soglasja predlagatelja, ker ta del ni v dispoziciji strank. Ugotovitveno odločbo o državljanstvu, ki ni vpisan v evidenco, izda upravni organ za notranje zadeve na zahtevo organa, ki vodi postopek denacionalizacije. Dejansko stanje glede državljanstva pok. I.I. je nesporno na podlagi vseh listinskih dokazov, na podlagi katerih je to vprašanje razčistila tudi UE H. Slednji ni izpolnjeval niti pogojev po 9. členu, niti niso podani razlogi po 2. odstavku 10. člena ZDen. Postopanje tožene stranke povzroča tožeči stranki veliko materialno škodo in torej, če bi tožena stranka objektivno menila, da je imel razlaščenec jugoslovansko državljanstvo, bi morala po uradni dolžnosti sprožiti ugotovitveni postopek oziroma s tehtnimi dokazi ugotoviti nasprotno. Meni, da je na podlagi listin, ki se nahajajo v spisu, nesporno zaključiti, da je predlagatelj C.C., kot jugoslovanski državljan v času podržavljenja in kot nemški državljan v času smrti, denacionalizacijski upravičenec. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke, odločitev v zadevi in povrnitev vseh stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranki z interesom v tem postopku Občina H. in Slovenska odškodninska družba na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve za denacionalizacijo in sicer, ali je tožena stranka, ker je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo vložil zahtevo po 12. členu ZDen in na ustni obravnavi vztrajal pri izdaji odločbe v skladu z zahtevkom in ni pristal, da bi se skladno s 3. odstavkom 63. člena ZDen za bivšega lastnika I.I., po uradni dolžnosti zahtevalo izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu, imela podlago, da zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Sodišče se v celoti strinja z navedbo tožnic in tožene stranke, da je organ v skladu z načelom dispozitivnosti vezan na postavljeni zahtevek stranke. V obravnavanem primeru je bil torej organ vezan na zahtevek, ki ga je vlagatelj utemeljeval po 12. členu ZDen. Po določbi 12. člena ZDen je, če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po tem zakonu, upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena tega zakona. Določba 12. člena je glede na 1. in 2. odstavek 9. člena ZDen izjema. Navedeno pa pomeni, da je zahtevek po 12. členu ZDen lahko samostojen zahtevek (in ne zgolj podreden), kar pa ne pomeni, da se okvir ugotavljanja dejanskega stanja zoža. Namreč za popolno ugotovitev dejanskega stanja po 12. členu ZDen je potrebna ugotovitev vseh dejstev in okoliščin, ki jih narekuje 9. člen ZDen za bivšega lastnika. Šele v kolikor je nesporno ugotovljeno, po določbah ZDen in ne zgolj po zatrjevanjih vlagatelja zahtevka, da bivši lastnik ni upravičenec po določbi 9. člena ZDen, se glede na postavljen zahtevek ugotavlja dejansko stanje še za upravičenca po 12. členu ZDen. Tožena stranka je torej zavrnila zahtevo za denacionalizacijo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je napačno menila, da je postavljeni zahtevek po 12. členu ZDen ovira za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede državljanstva bivšega lastnika I.I. in ni po uradni dolžnosti zahtevala izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu. Kot izhaja iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe, je za I.I. pridobljeno potrdilo, da ni vpisan v evidenco o državljanstvu, ter potrdilo, da je pridobil avstrijsko državljanstvo 29. 1. 1957. Povzeto dejansko stanje, glede okoliščin, ki se nanašajo na državljanstvo bivšega lastnika, je narekovalo organu, da sproži postopek za izdajo ugotovitvene odločbe. Dejstvo državljanstva upravičenca se v postopku denacionalizacije dokazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu (točka b 1. odstavka 62. člena ZDen). Če upravičenec v evidenco o državljanstvu ni vpisan, je dolžan upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja - do izdaje pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, kolikor okoliščine in predložena dokazila kažejo, da bi lahko bivši lastnik bil tudi jugoslovanski državljan. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bil I.I. državljan Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pa tudi nekatera druga dejstva, ki jih je zatrjeval sam vlagatelj zahtevka za pokojnega lastnika (izpisek iz dnevnika), kažejo, da naj bi bil leta 1945, pa tudi 1941, v Jugoslaviji. Ob taki dejanski in trditveni podlagi in procesni situaciji, ko bivši lastnik ni bil vpisan v državljansko knjigo in je o tem predložil tudi potrdilo, nekatere okoliščine pa kažejo, da bi lahko bil jugoslovanski državljan, je organ kršil določbe postopka, urejenega v ZDen, ko ni ravnal po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen, ki določa, da na zahtevo organa iz 54. in 56. člena tega zakona izda upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu, pri čemer je vprašanje jugoslovanskega državljanstva del dejanskega stanja, ki ga je potrebno pri zahtevku po 12. členu ZDen ugotoviti. V obravnavani zadevi je torej bistveno, da je bil organ dolžan sprožiti po uradni dolžnosti postopek, v zvezi s katerim bi zahteval od pristojnega upravnega organa ugotovitveno odločbo o državljanstvu, ne glede na to, ali je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo postavil zahtevek po 9. oziroma po 12. členu ZDen. Razlog, ki ga je torej uporabila tožena stranka za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo, njene odločitve ne utemeljuje. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj tožena stranka upošteva stališče sodišča, izraženo v sodbi, dopolni dejansko stanje in o zadevi ponovno odloči. Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožeča stranka je s tožbo predlagala tudi povrnitev stroškov postopka, vendar pa stroškov ni specificirala in opredelila po višini, kot je zahtevano v določbi 2. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004), ki se v zvezi s 1. odstavkom 23. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) in 16. členom tega zakona uporablja v tem upravnem sporu. Zato je sodišče zahtevo tožnic za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.