Jedro

Zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je S. J. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen dve leti zapora, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenec in njegovi zagovorniki vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. V obsojenčevi zahtevi ni navedeno, iz katerih razlogov je vložena, vložnik pa Vrhovno sodišče prosi, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. Zagovorniki so zahtevo vložili zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pravnomočno odločbo v celoti razveljavi.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Zahteva, ki so jo vložili zagovorniki, je po njenem mnenju nedosledna pri uveljavljanju kršitve postopka. Sodišče ni ugotovilo neskladnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, zato zatrjevane kršitve ni moglo storiti. Nestrinjanje z zaključki in ugotovitvami izvedenca ter nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sodišče sprejelo glede obsojenčevega odnosa do svoje hčerke, pa pomenijo očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten. Tudi vse navedbe zahteve, ki jo je vložil obsojenec, pomenijo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so se o odgovoru izjavili v vlogi z dne 12. 7. 2011. B.

Zahteva obsojenega S. J.:

5. Obsojenec v zahtevi opisuje svoje razmerje z bivšo ženo, oškodovankino mamo, pri čemer opozarja na manipulativno ravnanje bivše žene, povzema dele predkazenskega in sodnega postopka, ocenjuje pomen in verodostojnost izvedenih dokazov, predvsem oškodovankine izpovedbe in izvedenskih ter strokovnih mnenj ter podaja svoje videnje dejanskega stanja. Na ta način uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uspešno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), iz vsebine njegove zahteve pa ni mogoče razbrati nobenega očitka glede kršitev kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Pri tem je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev.

Zahteva obsojenčevih zagovornikov:

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavljajo vložniki, naj bi sodišče storilo s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca. Obramba je v postopku svoj predlog za postavitev novega izvedenca pojasnila z navedbo, da je izvedenec pri izdelavi mnenja izhajal iz prepričanja, da je bila oškodovanka spolno zlorabljena in temu prepričanju prilagodil svoj izvid in mnenje. Vložniki v zahtevi izražajo prepričanje, da je glede na vse oškodovankine težave in težave njenega brata, ki ni bil spolno zlorabljen, upravičeno domnevati, da so oškodovankine težave posledica drugih vzrokov in ne spolne zlorabe, kot to ugotavlja izvedenec.

7. Z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist. Ob zavrnitvi dokaznega predloga in v obrazložitvi sodbe je sodišče pojasnilo, da zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca (takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča, npr. v sodbi I Ips 91/2009, točka 10). Dokazovanje z drugim izvedencem se ponovi le, če so podani razlogi iz 257. in 258. čl. ZKP, teh pa sodišče ni ugotovilo, niti njihovega obstoja v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjujejo vložniki. Ti namreč ne oporekajo strokovnosti izvedenskega mnenja, niti ne trdijo, da se podatki v izvidu bistveno razlikujejo ali da je izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju. Obramba je sicer tekom postopka zatrjevala, da obstaja utemeljen dvom v pravilnost danega mnenja, vendar sodišče glede na vsebino podanega mnenja in izvedenčevih ustnih odgovorov in pojasnil, obrambi ni sledilo. Pojasnilo je, da v mnenje in ugotovitve izvedenca nima pomislekov, saj je izvedenec strokovno in prepričljivo odgovoril na vsa postavljena vprašanja. V svojem pisnem mnenju in zaslišan na glavni obravnavi je pojasnil, da ni pravila, da do podobnih težav, kot jih ima oškodovanka (predvsem motnje hranjenja), ne bi moglo priti tudi zaradi drugih dogodkov, npr. konfliktov med starši. Svoj zaključek, da je večino zaznanih motenj in simptomov pri oškodovanki šteti kot posledico večkratne travmatiziranosti, katere bistvo je bila verjetna spolna zloraba, je izvedenec oprl na obsežno in jasno medicinsko dokumentacijo, na številne podatke in na več simptomov, ki jih je zaznal pri oškodovanki.

8. Prvostopenjsko sodišče ni sprejelo stališča obrambe, da je izvedenec sestavil obtožbo in nato poskušal najti povezavo med obsojenčevimi ravnanji in težavami oškodovanke, argumenti obrambe pa pri sodišču niso vzbudili dvoma v strokovnost izvedenčevega dela. Izpodbijanje takšne dokazne ocene sodišča ter zatrjevanje, da dejstvo, da ima določene težave tudi oškodovankin brat, kaže na napačnost stališč izvedenca glede verjetnosti spolne zlorabe pri oškodovanki, pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer vložniki ne morejo uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP), ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

9. Kršitev kazenskega zakona vidijo obsojenčevi zagovorniki v dejstvu, da ravnanje obdolženca ni kaznivo, ker ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ. Vložniki pri tem izhajajo iz trditve obsojenca, da se je do oškodovanke obnašal kot ljubeč oče do svoje hčerke, sodišču prve in druge stopnje pa očitajo, da se nista ukvarjali s tem, ali gre v ravnanju obdolženca za protipravno ravnanje, ki pomeni zlorabo položaja za zadovoljitev spolnih potreb, temveč sta sledili izpovedbi oškodovanke o ravnanjih obsojenca. Na ta način vložniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, saj ne zatrjujejo, da iz opisa dejanja ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja, temveč poskušajo prepričati, da je sodišče napačno presodilo izpovedbo oškodovanke in zagovor obsojenca in na ta način prišlo do zmotnega zaključka glede obsojenčeve storitve kaznivega dejanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Ker pa vložniki kršitev kazenskega zakona utemeljujejo s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi, po vsebini uveljavljajo razlog po 373. členu ZKP, in ne kršitve kazenskega zakona.

C.

10. Kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki so jo vložil obsojenčevi zagovorniki, niso podane, obsojenčeva zahteva pa je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki in obsojenec z zahtevama za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.