Jedro

Ker vrednost spornega predmeta, navedena v tožbenem zahtevku, podrejenem tožbenem zahtevku in nasprotni tožbi ne presega mejne vrednosti (kar je bil po tedaj veljavnih in sedanjih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neobstoja služnostne pravice vožnje in hoje v korist gospodujočega zemljišča in v breme parc.št. 283/1 vl.št. 235 k.o. Istočasno je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je služnostna pravica hoje in vožnje v korist gospodujočega zemljišča prenehala ter da se prestavi proti plačilu zneska 27.226,00 SIT, ki ga mora tožeča stranka plačati toženi. Ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi in ugotovilo, da pripada tožencema, lastnikoma gospodujočega zemljišča, služnostna pravica hoje in vožnje preko parc.št. 283/1 vl.št. 235 k.o. Tožnikoma je tudi naložilo, da sta dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis služnosti v zemljiško knjigo. Pritožbo tožeče stranke proti taki sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer v obsegu odločitve o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka ter odločitve o nasprotni tožbi. S podrejenim tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala prestavitev služnostne poti, ker iz izvedenskega mnenja ne izhaja potreba, da bi ta potekala tudi po zemljišču tožnikov. Za prestavitev poti sta tožnika bila pripravljena poravnati stroške. Toženca torej nimata ekonomskega interesa, na katerega podlagi bi lahko vztrajala pri zavrnitvi podrejenega zahtevka. Služnosti je namreč treba utesnjevati, upoštevati pa je treba tudi ekonomsko korist. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi je šlo za premoženjskopravni spor iz 3. oziroma 2. odstavka 382. člena ZPP. V premoženjskopravnem sporu, kakršen je obravnavani, je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 40. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je v tožbi v tej pravdi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 35,00 SIT (tedanjih 350.000,00 DIN) dne 31.8.1988, tožena stranka pa je v nasprotni tožbi kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 0,60 SIT (tedanjih 6.000,00 DIN) dne 30.9.1988, kasneje pa ta vrednost ni bila niti spreminjana, niti ji stranki nista ugovarjali, niti je ni sodišče prve stopnje ugotavljalo na drugačen način (3. odstavek 40. člena ZPP). Glede podrejenega tožbenega zahtevka tožeča stranka drugačne navedbe vrednosti spornega predmeta ni dala, kolikor pa bi prišla v poštev višina denarnega zneska, ki je navedena kot strošek za prestavitev služnosti v višini 27.226,00 SIT, pa je treba upoštevati, da je ta znesek bil postavljen 4.5.1994 (uporaba določbe 2. odstavka 382. člena ZPP).

V obravnavanem primeru se je torej začel postopek (185. člen ZPP) še v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1987 (Uradni list SFRJ, št. 74/87), ki velja od 22.11.1987. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 800.000,00 DIN (800,00 SIT). Sicer pa je s poznejšo novelo ZPP mejna vrednost spornega predmete za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih itak bila le še zvišana. Tudi pogojno upoštevana vrednost spornega predmeta v podrejenem tožbenem zahtevku v znesku 27.226,00 SIT ne dosega mejne vrednosti 80.000,00 SIT, v katere okviru je revizija v skladu z določbo 2. odstavka 382. člena ZPP še dopustna (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS, št. 55/92). Ker navedenih vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbenem zahtevku, podrejenem tožbenem zahtevku in nasprotni tožbi ne presega (kar je bil po tedaj veljavnih in sedanjih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.